018mv Dobra karma

»Če je moški do žensk preveč prijazen, se to ...

princ harry, meghan marklejpg Svet24.si

FOTO: Za Harryja in Meghan bo vsega konec 1. ...

melania trump bozic nacrti tw1 Reporter.si

Poglejte, koga vse je Melania pripravljena ...

starejša ženska Svet24.si

»Tega vam ne bomo plačali. Pa čeprav bo zaradi ...

20200219-00990389 Necenzurirano

Rekonstrukcija afere "prisluškovanje"

gabrijela-fatorić Njena.si

Sanjski moški: Gabrijela je postala temnolaska

Monika in Denis 4 Njena.si

Ljubezen na vasi: Kaj se je zgodilo po dveh letih?...

Telo po naravni inteligenci ve, kako okrevati, če mu le pustimo

Karmen Klinc, 05.02.2020 18:12:49

Ločitev je v današnjem času precej pogost pojav, ki za nikogar ni prijetna izkušnja. O tem, zakaj pravzaprav sploh pride do ločitve, kaj je razlog zanjo in kako okrevati po njej, sem se pogovarjala z Alenko Lanz, zakonsko in družinsko terapevtko z licenco in dokončanim študijem Izpopolnjevanja iz zakonske in družinske terapije. Mlada terapevtka se sicer specializira prav za področje okrevanja po ločitvi pri otrocih in odraslih ter ponuja terapevtsko pomoč posameznikom, parom in družinam pa tudi otrokom in mladostnikom.

Delite na:
Telo po naravni inteligenci ve, kako okrevati, če mu le pustimo
"Pomembno je, da si damo čas, ki ga posvetimo samo celjenju, in da smo do sebe prijazni", pravi Alenka o okrevanju po ločitvi. Goran Antley

Je terapevtska pomoč dovolj, da par reši zvezo?

 Ne, seveda ne. Največ je odvisno od para – torej od ljubezni in pripravljenosti za delo oz. od motivacije. Če se dve osebi resnično ljubita in imata motivacijo ter željo, da rešita svoj odnos, potem jima lahko terapevtska pomoč zelo pomaga, da lažje, hitreje in globlje rešita zaplete, ki se jima dogajajo. Pomoč tretje osebe, ki jima pomaga povrniti izgubljeni občutek varnosti in sočutja, lahko deluje zdravilno. Partnerja se lahko zapleteta v resnično globoke konflikte, ko drug drugega sploh ne slišita več in se zaradi lastnih bolečin samo še dodatno ranita. Svoje težave rešujeta na ustaljen način, ki pa očitno ne deluje, zato se njuni prepiri le ponavljajo.

439.JPG
Alenka LAnz
Goran Antley

Terapevt jima pomaga to dinamiko prepoznati in razumeti, da ima vsak od njiju svojo resnico, da doživlja pravilno in resnično zanj, da pa je njuna dinamika tista, ki jima prinaša težave. Prepoznati je treba bolečino spodaj, ki konflikte poganja, ta pa je lahko že zelo stara in jo pogosto najdemo v otroštvu. Terapevtska pomoč v tem primeru ponuja priložnost, da se čustvene vsebine, ki par bremenijo, razrešijo drugače, bolj funkcionalno, sočutno in povezujoče. Toda vedno je tako, da mora par tudi ob terapevtski pomoči resnično delati za svoj odnos. Terapevt namreč nima čudežne paličice, s katero bi lahko vse rešil hitro in preprosto. Tu ni instantnih rešitev, temveč le trdo delo in zavezanost, da se v odnosu gradi skupaj.

Se veliko ljudi ločuje?

405.JPG
Alenka LAnz
Goran Antley

Ja, ni jih malo. Lani je to izkušnjo doživelo nekaj več kot 2300 zakonskih parov. V to število pa niso zajeti tisti, ki zakonske zveze niso sklenili, a so vseeno doživeli razhod.

Kateri je najpogostejši razlog za ločitev?

Razlogov za ločitev je toliko, kot je propadlih zakonov oz. odnosov. Kadar se partnerja razideta, gre vedno za skupek več dejavnikov, toda če bi posplošeno naštela nekaj najpogostejših, bi to bili: čustvena odtujenost, praznina v odnosu, nezvestoba, nasilje in odvisnosti. Kadar ljudje doživijo nasilje ali partnersko odvisnost, lahko čutijo, da bodo v tem odnosu popolnoma potonili in izgubili sebe, in v ločitvi vidijo še zadnjo možnost, da se njihova stiska prekine in se ponovno najdejo.

421.JPG
Terapevtska pomoč pri reševanju težav v odnosu ni dovolj. Po besedah terapevtke, sta ključnega pomena ljubezen in motivacija.
Goran Antley

Kako izpeljati ločitev, da ne bo prizadet otrok?

Pomembno je vedeti, da nobena starost, razvojna faza ali spol otroku ne more prihraniti bolečine ob ločitvi. Za nekatere otroke je ločitev velik šok, ki prinese ogromno bolečine, jeze, strahu in občutka, da se vse podira. Spet drugi otroci, ki so pred ločitvijo živeli v težkih razmerah, lahko ločitev doživijo kot olajšanje in čez čas pridobijo samozavest, ki so jo pred tem izgubili. Vendar bodo otroci vedno čutili veliko neprijetnih čustev, od žalosti, bolečine, strahu, krivde in nemoči do občutka izgubljenosti, porušene varnosti in sramu. Pogosto otroci o teh občutkih težko ali sploh ne morejo govoriti, jih pa kažejo z vedenjskimi ali čustvenimi težavami in se npr. zapirajo vase, so jezni, prepirljivi, nočejo več sodelovati, se upirajo, manjši otroci močijo posteljo ali prevzemajo vedenja, ki so jih že prerasli. Pogosto tudi zbolijo, ne da bi zdravnik lahko odkril vzrok – psihosomatika pri njih je pogosta. Starši lahko s svojim sočutnim pristopom do otroka in razumevanjem njegove stiske veliko pripomorejo k temu, da otrok to obdobje lažje prestane. Najpomembnejše je, da starši niso sprti oz. da spor odpravljajo ter da imajo kakovostno vez z otrokom. Ločitvi bodo vedno sledile posledice, toda če se starši vedejo primerno in otroka zavarujejo pred svojim konfliktom, bodo otroci po ločitvi tudi okrevali. Otroci med ločitvijo potrebujejo očeta in mamo, ki sta sposobna imeti ljubeč odnos z njim, med seboj pa ohranjata osnovno spoštovanje in primerno komunikacijo.

Se veliko parov odloči, da pride pred ločitvijo po nasvet, kako čim manj boleče za otroke izpeljati razvezo?

Nekateri pridejo, ja. Navadno tisti, ki ne vedo točno, kako bi ta proces izpeljali, da bi bilo otrokom najlažje. Takšni starši so odgovorni in zreli, saj jim ni vseeno za posledice, ki jih ločitev pusti na otrocih. Želela bi si, da bi starši večkrat lahko postavili otrokovo korist na prvo mesto, dali lastne zamere na stran in hitreje poiskali pomoč.

Kakšne posledice lahko otrok nosi v odraslosti, če je ločitev staršev grda?

Visoko konfliktne razveze, kjer starši svojega konflikta ne razrešijo leta in leta, vanj pa potegnejo tudi svoje otroke, nanje nikoli ne vplivajo dobro in spodbujajoče. Otroci lahko od staršev prevzamejo nekatere čustvene, vedenjske ali miselne vzorce, ki lahko vztrajajo tudi v odraslost ali se preoblikujejo v resnejše težave, odvisnosti ali druge neprilagojenosti. Pogosto se to kaže tudi v lastnih intimnih odnosih. Težave imajo lahko z zaupanjem, težje se predajo partnerju, izkazujejo naklonjenost, verjamejo v trdnost svojega odnosa in hitreje pomislijo na to, da bi težave rešili z ločitvijo. Ob tem bi še omenila, da morajo biti starši zelo pozorni, kaj sporočajo svojim otrokom. Mama, ki bo npr. hčeri rekla, da vsi moški varajo, ji lahko s tem vzbudi strah ali odpor do njih, in to breme lahko hči nosi vse življenje. Posploševanjem in drugim oblikam manipulacije se morajo starši izogibati, prav tako pa zajeziti informacije, ki so se dogajale v njihovem partnerskem odnosu in jih ne prelagati na otroke.

Kako okrevati po ločitvi, če smo odrasli?

Pomembno je, da si damo čas, ki ga posvetimo samo celjenju, in da smo do sebe prijazni. Ljudje v tem težkem času prebolevanja čutijo ogromno čustev, od jeze, osamljenosti, žalosti, občutka krivde, nemoči in zavrnjenosti do izdaje, obupa, brezizhodnosti, zamer. Toliko je čustev, ki jih je treba prečutiti v globine, pa tudi sprememb in novih izzivov, v telesu pa jim pogosto primanjkuje energije za kar koli. Tudi telo bo takrat izražalo stisko, zato ločene pogosto boli glava, želodec, tišči jih v prsih, težko spijo, se zberejo in tudi najpreprostejša opravila so zanje velik napor. Ne morejo se zares spočiti, misli pa jim venomer uhajajo k nekdanjemu partnerju. To so naporni in izredno boleči časi in zdi se, da se ne bodo nikoli končali. Zelo pomembno je, da takrat poskrbijo zase, so v naravi, počnejo aktivnosti, ki jih veselijo, se pogovarjajo z ljudmi, ki jim zaupajo, poiščejo pomoč, če čutijo, da jih vse skupaj presega in tonejo samo še globlje. Čustva si je treba pustiti doživeti, jih spustiti čez telo, pa bodo odtekla. Naše telo po naravni inteligenci ve, kako okrevati, če mu le pustimo.

Kaj se zgodi, če gremo iz enega razmerja v drugo?

Odvisno. Odnos lahko končamo po 20 letih, a smo že zadnjih 15 let živeli zelo obupano in smo v tem času že prečutili vso žalost, jezo, obup, nemoč, vdanost. Ob prekinitvi odnosa se samo še osvobodimo in zaživimo na novo, tudi z novo osebo. Nekaj drugega pa je, če pred lastno bolečino, ki nam jo je razhod pustil, zbežimo v zvezo z nekom novim, kar je sicer zadnje čase kar precej pogosto. Takrat bomo za seboj vlekli prtljago. Vsebine, ki jih nismo predelali v prejšnjem odnosu, bomo prinesli v novo razmerje. Nezavedne vsebine, ki najbolj bolijo, vedno iščejo možnost razrešitve, zato se nam bodo vrivale v življenje toliko časa, dokler jih ne bomo prepoznali in razrešili. Lekcije se učimo toliko časa, dokler jih ne usvojimo. Če se nam v vsaki zvezi ponavljajo enake težave, se moramo vprašati, zakaj. Ni partner tisti, ki nam jih povzroča. Čustva, ki jih doživljamo, so naša, zato imamo do njih odgovornost. Nihče nam jih ne povzroča. Drugi ljudje ali dogodki nam samo dajo možnost, da stvari, ki potrebujejo celjenje, prepoznamo znotraj sebe.

Ali lahko škodujemo sami sebi, če pustimo, da nas ločitev povsem zagreni, če ne oprostimo?

Seveda, ločitev lahko ljudi tudi zelo zagreni; polni so jeze, zamer, želje po maščevanju, in v teh občutkih lahko vztrajajo tudi dolgo časa. Na njihovo bolečino in občutek, da se jim je zgodila krivica, se veže jeza, če pa ta ni razrešena, se čez čas pretopi v zamero. Ta pa s seboj nosi ogromno čustvenega naboja in destruktivnih prepričanj. V osnovi odpuščanje odpira, zamera pa zapira in obteži, in če želimo živeti brez nje, jo moramo spustiti. Ja, doživeli smo krivico, ni bilo pošteno – toda ali bomo ostajali jezni in zagrenjeni, je povsem naša odgovornost.

Odpuščanje je zelo globok in kompleksen proces, in o njem kroži veliko napačnih prepričanj. Ljudje pogosto mislijo, da odpustiti pomeni dovoliti človeku, da nas lahko znova prizadene. Drugo napačno prepričanje je, da oprostiti pomeni tudi pozabiti na vse, kar se je zgodilo, kar je nemogoče. Pozabiti ne moremo, lahko pa odpustimo. Tretje napačno prepričanje je, da mora drugi obžalovati, kar je storil. Drugi svojega dejanja lahko tudi ne obžaluje ali pa je že mrtev in se nam ne more opravičiti. Oprostimo lahko vse, za kar se odločimo, seveda pa je za to potreben čas; včasih se odločitev za odpuščanje sklene v trenutku, včasih pa je proces spuščanja daljši. Nič ne gre na silo, ampak se ta proces dogaja v svojem ritmu srca, šele ko začutimo, da bi radi izpustili. V vsakem primeru pa je treba v globino začutiti krivico, jezo, bolečino in žalost, ter se tem občutkom odpovedati in tvegati nekaj novega. Na tistega, ki nas je prizadel, moramo pogledati na drug način, kar pomeni včasih tudi, da razumemo tudi njegove rane, ki so ga vodile v tako dejanje. Tako počasi, toda z zavestno odločitvijo preoblikujemo naš pogled na tega človeka in izpuščamo vsa čustva, ki nam ne koristijo več in nas bremenijo. Predvsem pa je pomembno vedeti, da to počnemo zase, za to, da se bomo mi počutili bolje. Tak proces nas globoko preobrazi. Je darilo, ki si ga podarimo sami sebi.

Kako vemo, da smo nekoga preboleli?

To vemo tako, da ob misli na to osebo ne začutimo več jeze ali globoke bolečine na način, ki bi nas obremenil. Ko resnično prebolimo, bodo neprijetna čustva do te osebe izzvenela. Nanjo bomo lahko pogledali vsaj nevtralno, če že ne z neko hvaležnostjo, da smo se zaradi nje in te izkušnje tudi veliko naučili, se osebnostno razvili, napredovali. Najlepše pa je, ko nanjo lahko pogledamo z ljubeznijo, saj takrat vemo, da smo zelo napredovali in smo lahko nase upravičeno ponosni. Pomembno je, da iz izkušenj, ki so se nam zgodile, izluščimo največ zase in se premaknemo življenju naproti.

Objavljeno v reviji Bodi Zdrava št. 10, 14.10.2019