5 užitnih (in zdravih) plevelov z domačega vrta
Uf, ta plevel! Pojavlja se povsod okoli hiše in nam para živce. Prva misel je, da ga je treba čim prej zatreti ali ga izpuliti in odnesti na kompostni kup. Pa ste vedeli, da se med temi divjimi rastlinicami skriva tudi cel kup užitnih, celo zelo okusnih in za naše zdravje koristnih sort? Predstavljamo pet najpogostejših »plevelov«, ki jih lahko naslednjič namesto na kompostni kup odnesete na svoj krožnik.
Regrat
Živo rumeni regratovi cvetovi so stalnica praktično vsakega vrta. Najpogostejši so na zelenici, najdemo pa jih tudi povsod drugod okoli hiše. Ja, regrat je del narave in smo ga zgodaj spomladi, ko začnejo iz zemlje poganjati njegovi mehki listi, veseli, saj vemo, kako slasten je v pomladanski solati, kasneje, ko zacveti, pa nam predvsem kravžlja živčke. Je že res, da so cvetovi prav lepi, ampak regrat je pač le plevel, ki ne spada na lepo urejene gredice …
Kakršenkoli odnos že imate do regrata, pomembno je, da veste, da gre za nadvse uporabno rastlino, ki se v zeliščarski medicini uporablja že tisoče let. In to ne le mladi listki, ki smo jih vajeni jesti v solati! Zdravilni so prav vsi regratovi deli, vsebujejo pa veliko vitamina A in C, železo, magnezij, kalcij, kalij in cink. Cvetove najpogosteje uporabljamo za čaje, s katerimi lajšamo težave z napihnjenostjo, zelo ugodno pa delujejo tudi pri boleznih ledvic. Iz njih lahko pripravimo tudi različna olja in mazila, ki zmanjšujejo bolečine v mišicah in sklepih.
Navadni potrošnik ali cikorija
Regratovim cvetovom so podobni cvetovi navadnega potrošnika, le da so modro obarvani. Največkrat ga najdemo na nekoliko slabših, peščenih tleh. Ta nizki grmiček je užiten od »nog do glave«. Njegovi listi imajo sicer nekoliko grenak okus, a to lahko močno omilimo, če jih pred serviranjem namočimo v vreli vodi. Tradicionalno se najpogosteje uporablja njegova korenina, ki se lahko razveji tudi do pol metra v globino. Iz nje pridobivajo dobro znan kavni nadomestek, in sicer tako, da korenine nasekljajo in jih pečejo v pečici, dokler ne porjavijo. Ko jih zmeljemo, dobimo značilen prah, ki ga poznamo iz časov naših babic, ko so iz njega pripravljali slastno belo kavo.
Cikorija je v zeliščnem zdravilstvu zelo cenjena rastlina, saj vsebuje veliko vitaminov A, B in C, pa tudi kalcij, fosfor, cink in magnezij. Njena verjetno najbolj prepoznavna prednost je, da spodbuja prebavni sistem ter blaži razdražen želodec in zgago, očiščuje jetra in ledvice, preprečuje žolčne kamne, pomaga pri artritisu, odpravlja maščobe in blagodejno vpliva na srce. Odlična je v solatah, zelo dobro pa se kombinira tudi s česnom, kuhanim jajcem in bučnim oljem.
Navadna kislica
Navadno kislico smo znali že kot otroci skorajda vsi prepoznati med drugimi travniškimi bilkami. Ima zelenkasto-rdeče stebelce in cvetove ter značilne suličasto oblikovane liste. Ko zviška gleda na gnečo nižjih travnih bilk, vabi, da jo odtrgamo in vtaknemo med zobe. Takrat pa … kislo! Ja, okus navadne kislice je res kisel, a hkrati nadvse osvežilen, zato odlično dopolnjuje solato, z njo pa lahko tudi okusno začinimo juhe. Naravnost odlično se kombinira še z morskimi sadeži in piščancem.
Rastlina je bogata z vitaminoma C in A, vsebuje pa tudi precej koristnih mineralov. V tradicionalnem zdravilstvu se je nekoč pogosto uporabljala kot diuretik, z njo pa naj bi zdravili tudi rakava obolenja. Vsebuje veliko železa, zato se priporoča vsem, ki imajo težave s slabokrvnostjo, pomaga pa tudi pri obolenjih in vnetjih kože ter ustne votline. Semena pomagajo proti driski, korenine pa imajo odvajalni učinek. Vsebuje pa kislica tako kot tudi rabarbara veliko oksalne kisline in kalijevega aksalata. Za presnovo potrebuje kalcij, ki ga črpa iz telesa, zato s količino nikoli ne gre pretiravati. Še posebno morajo biti zmerni tisti, ki imajo ledvične kamne.
Navadno kislico pa lahko uporabimo tudi v gospodinjstvu za čiščenje. S sokom listov lahko odstranimo rjo in druge madeže s perila in srebrnine, ker reagira v stiku z železom, pa ni priporočljivo, da jo pripravljamo v kovinski posodi ali da jo mešamo s priborom iz železa.
Bela metlika
Belo metliko prepoznamo po nepravilno nazobčanih listih in ozkopiramidastih socvetjih, ki so polna drobnih semen. Njena črna semena imajo podobne značilnosti kot kvinoja. So odličen vir beljakovin, kalcija in kalija, ker njihovo pobiranje zahteva precej potrpežljivosti, pa so bolj kot semena v uporabi njeni mladi poganjki in listi. Slednji imajo podoben okus kot špinača, ker vsebujejo veliko mineralov, pa so nekoliko slankasti in jih zato lahko uporabljamo tudi kot nadomestek soli.
Rastlino zaradi njenega okusa mnogi imenujejo tudi divja špinača. Uporabljamo jo lahko na najrazličnejše načine – od tega, da jo termično obdelamo kot špinačo, do tega, da jo dodajamo solatam in smutijem, zelo blagodejen pa je tudi čaj iz njenih listov. Sveži listi pomagajo pri pikih insektov in sončnih opeklinah, pripravki pa z veliko vsebnostjo železa pomagajo proti anemičnosti, razstrupljajo telo in blažijo želodčne težave. Korenine lahko uporabimo tudi za izdelavo naravnih mil, saj se sestavine v njih blago penijo.
Tolščak
Tolščak je po videzu zares zelo nadležen plevel. S svojimi dolgimi mesnatimi stebli, obraščenimi z majhnimi listi, se široko razpreda po naših gredicah in polni nezaraščene predele. A tudi ta rastlina ni navaden plevel … Je nadvse koristna rastlina, ki poleg antioksidantov vsebuje tudi vitamine A, C in E, betakaroten, železo, magnezij, kalij in kalcij, poleg tega pa ima visoko vsebnost maščobnih kislin omega-3, za katere je značilno, da preprečujejo srčne bolezni in kapi. Nekateri pravijo, da je celo prvak v vsebnosti vitamina A in omega-3, po nekaterih virih naj bi slednjih vseboval celo več kot nekatera ribja olja.
Gre torej za pravo superživilo, zato ga, medtem ko »brkljate« po vrtnih gredicah, nikar ne pozabite nesti v usta. Tak, svež in neobdelan je namreč najbolj koristen, saj tako ohrani največ koristnih snovi. Njegovi mladi listi in stebelca so rahlo limonastega, kreši podobnega okusa. Lahko jih vmešamo v solate, dodamo v sendviče ali jih potresemo po različnih juhah. So odlično dopolnilo v smutijih, iz njih pa lahko pripravimo tudi zelo okusen pesto, ki zaradi »mastnosti« listov ne bo zahteval tako izdatnih količin olja. Če ga boste termično obdelovali, izberite dušenje ali praženje, z njim pa lahko zgostite tudi različne omake.
So se vam med branjem pocedile sline? Če ja, smo dosegli svoj namen. Naj vašo jezo nad plevelom zamenja igrivo navdušenje, s katerim bo vrtnarjenje še za kanček zabavnejše. In ne pozabite – vse te rastline so povsem zastonj. So darilo, ki nam ga poklanja narava.
Objavljeno v reviji Rože in Vrt/Zeleni Raj št. 7, 17. 6. 2019
