Slovenci smo fantastičen narod, a preveč požrtvovalni
Aljoša Bagola. Najbolj nagrajevani slovenski oglaševalski kreativec na domačih in svetovnih oglaševalskih festivalih. Kreativni direktor. Predavatelj. Eden najbolj branih slovenskih kolumnistov. Mož igralke Ive Krajnc Bagola. Oče prvošolke Sofie. In človek, ki se je na svoji zmagovalni poti znašel tudi pred zidom. O svoji izkušnji izgorelosti je napisal knjigo, ki bo izšla konec meseca, Kako izgoreti … in vzeti življenje v svoje roke.
Med slovenske bralce prihaja vaša prva knjiga. Kaj lahko pričakujejo? Jih bo naučila, kako biti v redu? Govorim seveda o izkušnji izgorelosti.
Seveda je eno povezano z drugim. Izkušnja izgorelosti me je privedla v surovo soočenje s samim seboj in svojim počutjem, kar zahteva precejšnjo prevetritev lastnega mišljenja, vzorcev, navad, ravnanj. To me je vodilo do ugotovitve, da zapovedanost oblike naše sreče in uspeha nemalokrat prihaja od drugih. Na rame si oprtamo pričakovanja, ki niso nujno naša, potem pa nereflektirano in brezglavo drvimo. V resnici pa je biti v redu popolnoma dovolj in točno tisto, za kar bi si morali prizadevati. V današnjem svetu presežnikov se biti zgolj v redu marsikdaj zdi dolgočasno, kot da to ne more voditi do izpolnjenega življenja. Toda najbrž je ravno to naša sodobna zmota, ki je v napoto naši sreči.
Priden, uspešen, srečen, všečkan - kje znotraj teh glasnih sodobnih imperativov, zaradi katerih človek na lepem ne zmore več, se je najbolj zalomilo vam? Človek bi rekel, da ste bili vedno na zmagovalni poti.
Pridnosti kot koncepta ne maram, ker v sebi nosi zahtevo po ubogljivosti, upogljivosti. Vedno sem rad šel proti pravilom, ker pri ustvarjanju pač moraš znati pravila kršiti in jih zaobiti na zanimiv in domiseln način. To je bila vedno receptura mojega ustvarjanja. Načeloma pa lahko o svojem življenju rečem, da sem preveč stremel k zmagovanju, k temu, da sem najboljši. Bil sem zelo diktatorski do sebe, preveč obremenjen s pričakovanji - zlasti drugih. Moje prvo spoznanje ob izgorelosti je bilo, da sem bil največkrat prvi ravno zato, ker sebe nisem dajal na prvo mesto; najboljši, ker si nisem dovolil biti samo dovolj dober. Moj uspeh je povzročal upehanje.
Tudi pretirana požrtvovalnost, tako značilno slovenska, terja svoj davek.
Požrtvovalnost se velikokrat kaže kot potreba nekoga, da svojo žrtev nenehno slika kot nekaj blagoslovljenega. Slovenci preveč živimo v vlogi žrtve in svoje trpljenje nenehno postavljamo na piedestal, kar je agresivno do sebe in okolja. Počasi moramo začeti s to požrtvovalnostjo obračunavati, ker ni zdrava. Vloga žrtve je izraz pasivne agresije, hkrati pa pobeg, eskapizem. Veliko ljudi se zateka v znano bolečino, ker jih je strah sprememb. Spremeniti se je na začetku katastrofalno težko. Znebiti se starih navad je boleče, seštevek naših navad pa je tisto, kar smo. In če smo vajeni nergati, uperjati prst ali se žrtvovati za druge, drugim nalagamo zelo veliko breme: breme naše (ne)sreče.
Slovenci smo fantastičen narod, ki mu je uspelo v zelo nenaklonjenih zgodovinskih okoliščinah preživeti, ustvariti državo in ohraniti jezik, v katerem ustvarjamo neverjetne umetnine. Toda poleg pretirane požrtvovalnosti imamo tudi noro visok prag bolečine, v kateri nemogoče dolgo vztrajamo. Pa ljubezni Slovenci ne znamo izrekati, kar je grozno, ker je poleg ustvarjanja ljubezen najmočnejša življenjska sila.
Lahko zdaj, ko ste boj z izgorelostjo dobili, strnete spoznanja v nekaj ključnih točk, kaj je dobro za dobro življenje?
Najprej je treba povedati, da boja z izgorelostjo nikoli ne dobiš. To ne pomeni, da si poražen, ampak da si preobražen. Izgorelost je nekakšno ponovno rojstvo. Če si se pripravljen spremeniti in se opilek za opilkom znebiti železnih srajc starih navad, te izgorelost nagradi z novim pogledom na svet. Na začetku je pa seveda zelo surovo - oropan si radosti, energije in poln nepredstavljivih strahov. Zato nimaš druge izbire, kot da globoko brskaš po sebi in poleg vsega, kar te je do tega pripeljalo, tam odkriješ tudi svojo izjemno notranjo moč. Nato se počasi, korak za korakom opogumljaš za življenje, kot ga želiš živeti.
Namen knjige je najbrž pomagati ljudem, da bodo takšen odnos s samim seboj lažje vzpostavili?
Namen knjige ni učiti, pridigati ali opozarjati. Ne nazadnje je nastala kot neke vrste moja javna meditacija, javna samoobravnava v mojih kolumnah. Seveda se napaja tudi iz mojih ugotovitev na psihoterapiji po izgorelosti, ki me je opogumila, da o tem tudi spregovorim. Ko sem strmoglavil z višine izjemnih uspehov, me je najbolj presunilo, da nisem našel primera, da bi kdo uspešen o tem govoril. Sem pa vedel, da je nemogoče, da bi bil prvi, ki se mu je to zgodilo.
Težnja po popolnosti pa je simptom sodobnega časa, ampak tukaj svojega nismo pritaknili le oglaševalci. Vse, kar nas obkroža, nas žene k stremljenju po popolnosti.
Če izgorelost najprej zahteva radikalen umik od sveta, vase in na varno, stran od stresnih dejavnikov, pa kmalu pride potreba, da o tem spregovoriš. Zato se mi zdi nenavadno in skrb vzbujajoče, da je področje duševnega zdravja tako tabuizirano. Epidemija izgorelosti ima zato tudi kolateralne koristi: postajamo bolj odprti in zavezani k prepoznavanju in odpravljanju tako osebnih kot sistemskih vzrokov in se ne zatekamo več zgolj k blaženju simptomov.
Tudi na starševstvo je dandanes prilepljenih veliko pričakovanj in samopričakovanj.
Sodoben življenjski slog narekuje, da ves dan preživimo v veliko vlogah, ki so nam v glavnem predpisane in vse po vrsti opremljene z visokimi pričakovanji o učinkovitosti. Diktat družbenih omrežij, kjer vse ocenjujemo in nenehno seštevamo všečke in nove sledilce, nezavedno prenašamo na vse, kar počnemo. Potreba po uprizarjanju, všečkljivosti, učinkovitosti in naši zloščeni podobi nas pa izčrpava. Ne le zato, ker to terja veliko naše energije, ampak tudi, ker si ne dovolimo biti tisto, kar smo v resnici. Zato, kako paradoksalno, ker si ne upamo biti sami s seboj, še bolj visimo na družbenih omrežjih.
Vam gre, ko v Sofii vidite sebe ali ženo, pri tem na smeh ali si kdaj rečete, ojej, ravno to mora imeti po meni?
Oboje. Ko pri Sofii prepoznam najino neuklonljivost, sem pomirjen, njena zagnanost in perfekcionizem pri ustvarjanju me pa zato včasih malo zaskrbita. Starši smo tisti, ki skrbimo, in tisti, ki nas skrbi. Z izjemno ljubeznijo do otroka pridejo tudi izjemni strahovi. Ni starša, ki otroku ne bi želel najboljše, hkrati pa ni starša, ki v tem prizadevanju ne bi naredil napake. Zato se z Ivo drživa znanega načela in otroku ne želiva pripravljati poti, ampak ga poskušava pripraviti za na pot. S svetom, resničnostjo in življenjem ne moreš upravljati. Otroka lahko samo opremiš s pravimi vrednotami in ga uriš v zaupanju vase, da se bo znal spopasti s tegobami, izzivi, ki bodo zanesljivo prišli.
Kateri so vaši najdragocenejši družinski trenutki?
Dragoceno je že to, da se sploh znajdemo v trenutku. Da v hitenju in ihti nismo nenehno iztrgani iz doživljanja življenja tukaj in zdaj. Čas ni denar, čas je nared, da ga uživamo v vsakem trenutku. Ko smo s Sofio in Ivo skupaj, samega sebe opomnim, da sem priča nečemu izjemnemu, čarobnemu, kar dela življenje krasno - pa naj bo to zgolj Sofijino žlobudranje, skakanje po kavču ali skupno kosilo. Takrat kot satelit zakrožim okrog sebe in se opomnim, kako dragocen in neprecenljiv je ta trenutek in koliko ljudi nima te sreče, kot jo imam jaz. Hvaležni moramo biti za vse takšne trenutke, ki nam jih je dano živeti. Naša dolžnost je, da vsakega doživimo in izkoristimo.
