Razbijmo tabu spolnega nasilja nad otroki!
Evropske raziskave kažejo, da je vsaka tretja deklica in vsak deveti deček oziroma skoraj 30 odstotkov otrok žrtev nasilja in spolnih napadov.
Ker za nobeno nasilje nikoli ni opravičila in ker si vsi otroci zaslužijo, da rastejo in se razvijajo v ljubečem in varnem okolju, je spolna zloraba vsekakor hud zločin. Zločin, ki vedno boleče zaznamuje njihova življenja. In ne pozabimo: za spolno nasilje otrok nikoli ni kriv!
Odrasli, sploh pa starši, vzgojitelji v vrtcu, zdravniki in tudi učitelji bi morali prvi prepoznati nasilje in spolno zlorabe, ki se otrokom dogajajo. Zločin in krivca je treba čim prej odkriti, ga kaznovati ter preprečiti, da z zlorabami nadaljuje! Otroku pa je potrebno takoj vsestransko, z občutkom ter strokovno pomagati, da se znebi občutka krive ter za zmeraj reši iz pekla zlorab, in da zaživi srečno življenje brez vsakršnega nasilja!
Sogovornice
Kako spolno nasilje prepoznamo, smo se pogovarjali s Katjo Bašič, ki je leta 1994 ustanovila Združenje proti spolnemu zlorabljanju in je predsednica te neprofitne, prostovoljne, humanitarne in nevladne organizacije. Ni nepomembno vedeti, da je Bašičeva že pred upokojitvijo pri kriminalistični policiji na Ministrstvu za notranje zadeve RS delala na področju mladoletniškega prestopništva, nasilja v družini in otrok, žrtev spolnih in drugih oblik zlorab. To temo sta, vsaka na svoj način, osvetlili še dve njeni sodelavki in prostovoljki: Erica Kovač, ki vodi skupine za samopomoč in Tiva Vlaj, ki skrbi za spletne strani.
Združenja na Facebooku.
Vse tri dežurajo tudi pri brezplačnem (za klicatelje) SOS telefonu 080 2880, ki je odprt vsak delovniki med 9. in 17. uro. Če je stiska tistega, ki kliče izven uradnih ur, huda, lahko odtipka številko 041 73 78 72. Nekdo, ki bo dežuren, mu bo prisluhnil ter svetoval vse dni v letu in ob vsaki uri.
Vsak dan v povprečju pokličejo trije posameznice/ki, na mesec okoli 90, vsako leto pa malo manj kot 1100 uporabnikov. Pogovor traja, spet povprečno, vsaj 30 minut. Mnogi tudi veliko več. Pozneje, če uporabnik, v veliki večini so uporabnice, želi, jo (ga) obravnavajo individualno, pomagajo pri prijavi storilca in jo (ga) spremljajo tudi na sodišču.
Strpni do nasilja?!
V javnosti so prostovoljke Združenje proti spolnemu zlorabljanju poznane tudi po svojih jasnih in strokovno argumentiranih stališčih do vseh nians spolnega nasilja nad otroki. Tako so, denimo, v zadnjem času takoj protestirale, ko so slišale, da so knjigi Evangelij za pitbule, ki jo je napisal Jirži Bezlaj, podelili Zlato hruško, ki naj bi bila znak kakovosti za knjige, namenjene otrokom in mladini. »V njej avtor propagira spolno nasilje in ga razglaša za nekaj normalnega,« so ogorčene in se sprašujejo, kaj je pri tem mislila komisija, ki podeljuje to nagrado. Dodajajo, da vsebina knjige zanje ne bi bila sporna, če bi bila namenjena odraslim bralcem, ki vedo, kaj je prav in kaj ne ter kaj je resnica in kaj fikcija.
Zelo sporen se jim je zdel tudi nov risan videoposnetek Magnifica Cici Mici, kjer odrasel moški s sladkarijami zapeljuje mladi deklici in pri tem namiguje na oralni seks. Na nesprejemljivost vsebine te pesmi so na svojem FB opozorile že takoj ob začetku njenega predvajanja.
Spremljajo tudi vso novo zakonodajo, ki se tiče pravic otrok, hkrati pa se ves čas konkretno zavzemajo za specifične potrebe otrok – žrtev in odraslih preživelih žrtev spolnih zlorab v otroštvu. Da bi ozavestile še druge, saj postaja Slovenija vse bolj – in ne vse manj – strpna do vseh vrst nasilja, prirejajo tudi različne oblike izobraževanja, rade sodelujejo z mediji in so prisotne na Facebooku.
Zelo sporen se jim je zdel tudi nov risan videoposnetekMagnificaCici Mici, kjer odrasel moški s sladkarijami zapeljuje mladi deklici in pri tem namiguje na oralni seks. Na nesprejemljivost vsebine te pesmi so na svojem FB opozorile že takoj ob začetku njenega predvajanja.
Sicer pa njihovo Združenje vsem, ki želijo, pomaga še z zagovorništvom med postopki na policiji, centrih za socialno delo itd. Predvsem pa nudijo preko staršev pomoč in podporo otroku pri okrevanju.
Kdo jih kliče?
»Žrtve vseh oblik trpinčenja, spolnega napada, nasilja v družini in vrstniškega nasilja, člani družine in vsi tisti odrasli ljudje, ki želijo zaščititi otroka, za katerega domnevajo, da je ogrožen ali žrtev katere od oblik nasilja; pa odrasle ženske in moški, ki trpijo za posledicami nasilja ali spolnega napada v otroštvu; osebe s posebnimi potrebami in invalidi z enakimi problemi; uslužbenci vrtcev in šol itd. Skratka vsi, ki želijo zaščiti naše najbolj ranljive člane družbe. Otroke,« so poudarile sogovornice.
Vsem, ki jih kličejo ali obiščejo v pisarni, najprej prisluhnejo in jim nudijo poleg podpore, ki je pomembna v prvi fazi – kot že rečeno – še druge oblike osebne pomoči; osebno svetovanje, zagovorništvo, skupine za samopomoč, izobraževanje, pomoč preko spletne strani oz. spletnega foruma. »Pomoč in podporo lahko dobijo tudi otroci; pa osebe, ki želijo zaščititi otroka; posameznice in posamezniki z lastno izkušnjo zlorabe v otroštvu; kot tudi tisti, ki iščejo informacije, podporo in pomoč za prepoznavanje zlorabljenega otroka ali za ukrepanje.«
Predvsem pa ves čas poudarjajo, da mora vladati do vsakršnega nasilja, še posebej do spolnega nasilja nad otroki, ničelna toleranca!
Kaj je spolna zloraba?
Pojasnijo, da spolna zloraba predstavlja zelo širok spekter spolnih vedenj: od otipavanja, poljubljanja, slačenja otrok, fotografiranja golih otrok, njihovega prikritega ali odkritega opazovanja pri opravljanju velike ali male potrebe, vsiljevanja pogovora o spolnosti, kazanja pornografije otroku, masturbacije pred otrokom itd.
»Storilci pred sodiščem običajno zanikajo zlorabo ali svoje gnusno dejanje minimalizirajo z izgovorom, da otroka niso posilili. Pa je vsaka, prav vsaka oblika spolne zlorabe, nasilje nad otrokom, ki ga izjemno prizadene,« poudarjajo.
Vedo, da je spolnih odnosov z otroki pravzaprav malo, gre pa vedno v to smer, če se storilec prej ne razkrije in mu prepreči zlorabljanje. In še nekaj poudarijo. »Ti zločinci so pripravljeni dolgo čakati na svojo priložnost, saj vsa dejanja vedno skrbno načrtujejo tudi z nadziranjem otrokovega okolja. Storilčeva dejanja nikoli niso naključna!«
Ko zlorablja otroke?
Otroke spolno zlorabijo v glavnem tisti, ki jih otroci dobro poznajo, jim zaupajo in zato od njih ne pričakujejo ničesar slabega. To so: očetje, očimi, dedki, strici, družinski prijatelji, duhovniki, zdravniki itd.
Storilec je lahko vsak!
Storilec otroku svoje spolno nasilje nad njim predstavi kot nekaj zelo normalnega in lepega. Žrtev, ki zaradi rosnih let dolgo ne razume, kaj se z njo dogaja, je navadno pri tem zelo prestrašena, saj takšnih dotikov ni navajena. Toda, ker je majhna, po svoje verjame, da jo ima storilec rad. »Spolno nasilje jo hkrati naredi nemočno in strah jo je, ko ji storilec zabiča, da o tem ne sme nikomur spregovoriti, ker je to njuna skrivnost.«
Da bi si storilec zagotovil molk pri otroku, mu najprej vzbudi občutke krivde. Z njim pogosto manipulira tudi tako, da mu kupuje sladkarije, igrače itd. «Če s svojimi nečednimi dejanji nadaljuje in se zboji, da bi otrok vendarle o tem komu kaj povedal, mu začne lahko tudi groziti, da se mu bo zgodilo nekaj strašnega.«
Otroka spolno zlorablja in ga straši. »In takšen otrok je v hudi stiski čisto sam.«
Zato vsem odraslim polagajo na srce, naj ob vsakem sumu spolne zlorabe takoj spregovorijo. Naj pokličejo njihovo Združenje. »Znano je, da kar 98 odstotkov otrok o spolnem nasilju ne laže!«
Do vsakršnega nasilja, še posebej do spolnega nasilja nad otroki, bi morala v naši družbi vladati ničelna toleranca!
Drugačno vedenje
Seveda pa vsak otrok na svoj način doživlja in tudi navzven drugače kaže, da je žrtev zlorabe. To se pogosto vidi iz njegovega vedenja, ki se spremeni.
»Znaki, ki jih lahko povezujemo s spolno zlorabo, so: težave s spanjem, zaprtost, vase, mlačnost in malodušnost, napadalnost, slabši ali boljši uspeh v šoli, težave z osredotočanjem, namigovanje na spolnost, ki ni primerna njegovi starosti, vnetje mehurja, bolečine v trebuhu, občutki strahu, nizko samospoštovanje, pretirano izražanje čustev, strah pred dotiki, zmedenost, močenje postelje, težave z iztrebljanjem, beg od doma, poslabšanje vedenja itd.«
Sogovornice pravijo, da imajo otroci, ki so zlorabljeni, praviloma hude občutke krivde. Pogosto so prepričani, da so sami krivi, da se jim to dogaja, saj jim storilec to tudi vceplja v glavo! Poleg tega otroci mislijo, da niso dovolj pridni, ne dovolj lepi, pametni itd.
Preberite tudi: zdravljenje otrok s konopljo v Ljubljani uspešno, a ... Kliknite TUKAJ!
Matere
Matere so pri spolnem nasilju včasih lahko tihe sodelavke.
»Večkrat pravijo, da so slutile ali celo videle, kaj se doma dogaja, a niso mogle razumeti, da se jo to primerilo prav njim oziroma njihovim otrokom.« In dodajajo, da prav zato zavlačujejo s prijavo. »Največkrat so najbolj šokirane tiste ženske, ki so bile v otroštvu tudi same zlorabljene in tega do odrasle dobe niso uspele razčistiti in zares preboleti.«
Naše sogovornice se seveda zavedajo, da so matere v hudih stiskah, saj je težko s prstom pokazati na partnerja, očeta, brata ali »prijaznega« soseda. »Pogosto pridejo k nam in od nas pričakujejo, da jim bomo zatrdile, da njihov otrok ni bil žrtev zlorabe.« Pa žal tega največkrat ne morejo storiti.
Ob tem ni nepomembno vedeti, da vsaki ženski, če želi, pomagajo zaščiti otroka. »Z materami ali očeti se ukvarjamo tudi zato, da dobijo informacije in podporo za nadaljnjo zaščito otroka. Naš cilj je, da otrok dojame, da se mu je dogajalo nekaj hudega in slabega, a da on ni ničesar kriv. Ima pa seveda vso pravico, da spregovori o svojih občutjih!«
Omenijo, da je znano, da nekatere matere, ki jih je oče zlorabljal, celo dovolijo, da varuje njihovo hčerko. »In takšen dedek, nikoli kaznovan, zlorablja tudi vnukinjo.« Končno pa je znano tudi to, da vsem storilcem, tudi spolnim, ki niso obsojeni in kaznovani, zrastejo peruti. Tudi zato je prijava s končnim epilogom na sodišču tako zelo pomembna.
Grožnje
Se jim je pa že zgodilo, da so tistim, ki so prijavili sum spolne zlorabe, grozili. Ko jih je poklicala, denimo, vzgojiteljica enega od naših vrtcev in jim povedala, da sumi, da enega od otrok v njeni skupini spolno zlorabljajo, jo je ravnatelj takoj, ko je izvedel, kaj je storila, poklical in ji zagrozil z odpovedjo, če bo še naprej vtikala nos v stvari, ki se je ne tičejo!? To seveda pomeni, da sta nekaterim vodilnim bolj pomembna: »njihov stolček« in »ugled« institucije, kot pravica otroka do srečnega in zdravega otroštva.
Hkrati se jim zdi nedopustno, da se mora v naši državi zaradi takšnih odzivov ščititi prijavitelj, ki opozarja na sum spolne zlorabe. Pričakovano bi bilo, da bi po hitrem postopu zaradi strpnosti do nasilja nad otrokom takšnega vodilnega uslužbenca razrešili in pohvalili skrbno vzgojiteljico ali učiteljico.
Otrok, ki je spolno zlorabljen, zaradi neenake moči v odnosu med njim in drugo, odraslo osebo, nima možnosti, da bi zavrnil spolno dejavnost, usmerjeno nanj.
Poudarjajo, da se zelo dvolično obnaša tudi Cerkev. Zagovarja spolno vzdržnost pred poroko; a pogosto gleda stran, ko se razve, da ta ali oni župnik otipava otroke ali jih še drugače spolno zlorablja! Teh gnusnih dejanj ne obsodijo, saj duhovnika ali župnika navadno »kaznujejo« tako, da ga premestijo v drug kraj, kjer lahko znova izvaja spolno nasilje.
Kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje spolnega napada je uradno pregonljivo. »Ko pridejo k nam uporabniki naših storitev, jih najprej obvestimo o vseh možnostih, ki jih imajo na razpolago. Lahko sami podajo ovadbo na tožilstvo ali policijo, obvestijo center za socialno delo. Na njihovo željo in z njihovim soglasjem tudi mi popišemo njihovo prvo izpovedbo in jo pošljemo organom pregona.«
Šele to je podlaga za kazensko ovadbo, ki enkrat pripelje storilca pred sodišče in v zapor, če je spoznan za krivega. O organih pregona pa nimajo samo najboljšega mnenja. »Čisto na vseh področjih v okviru pravosodja, torej pri policiji, tožilstvu in sodišču, bi morali to delo opravljati ljudje, ki so se sami odločili za to področje. Nujna bi bila specializacija, ker če je kdo postavljen za kako delo, še ne pomeni, da je v resnici specializiran, in da se sproti strokovno izobražuje. Isto seveda velja za vse centre za socialno delo.
Kako malo se naredi za zaščito otroka, pove tale zgodba. K njim je prišla 12-letna deklica, ki se ni želela srečevati z očetom, ker jo je spolno zlorabljal. Ker pa je bila ovadba o sumu spolne zlorabe zavržena, nihče ni spoštoval njenih potreb, njenih občutij, nihče ji ni verjel. Zato so jo tudi na centru za socialno delo, kjer so ne glede na to, kar je deklica doživela, zagovarjali odločitev sodišča s pravico staršev do rednih stikov z otroci. Silili so jo, da se z očetom srečuje, saj je to njegova pravica! Kaj se dogaja v njeni duši, ni zanimalo nikogar. In kar je najhuje. Nihče ji ni verjel?!«
Dolgotrajne posledice
Posledice spolnih zlorab – še posebej, če storilca ni nihče prijavil ali ni bil obsojen – so pri žrtvah dolgotrajne. »Vplivajo na kakovost njihovega življenja. Žrtve imajo nizko samopodobo, so nezaupljive, neodločne, tesnobne, čustveno preobčutljive, imajo pogosto težave v partnerskih zvezah itd.,« sklenejo in dodajo, da je le lahko proces okrevanja zelo dolgotrajen.
