»Moraš se zavedati, da bo prišel dan, ko se nihče več ne bo spominjal tvojega uspeha.«
V ukrajinskem Lucku leta 1979 rojena balerina Svetlana Zakharova je začela plesati pri šestih letih, le štiri leta pozneje pa je bila sprejeta na državno koreografsko šolo v Kijevu. Ko je leta 1995 na mednarodnem tekmovanju mladih baletnikov v Sankt Peterburgu kot najmlajša tekmovalka osvojila drugo nagrado, se je odzvala na vabilo sanktpeterburške akademije Vaganova in tam nadaljevala izobraževanje, pri tem pa preskočila kar dva razreda, kar se je zgodilo prvič v zgodovini te šole. Že naslednje leto se je pridružila baletnemu ansamblu Marijinega gledališča in leta 1997, pri svojih osemnajstih letih, postala glavna plesalka zasedbe, od leta 2003 pa je članica baletnega ansambla Bolšoj teatra. Odlikujeta jo izjemno tehnično mojstrstvo in nadarjenost, zaradi česar se je zasidrala med najboljše balerine svoje generacije.
V Slovenijo prihajate prvič. Kakšna so vaša pričakovanja?
Res je, prvič bom nastopala v Sloveniji in že nestrpno pričakujem, da stopim na oder. Upam, da bo občinstvo zadovoljno in bo med koncertom občutilo pozitivno energijo. Vedno me zelo zanima, kakšno bo srečanje z novim občinstvom, in seveda upam na topel sprejem.
Gledalcem boste predstavili nekaj svojih najlepših koreografskih uprizoritev. Katera med njimi vam je najljubša?
Gledalci bodo videli različne plesne sloge, klasični balet in sodobno koreografijo. Rada imam vse uprizoritve, ki jih plešem.
Plesati ste začeli pri šestih letih. Ste se sami tako odločili ali so to želeli vaši starši?
To je bila obojestranska želja, toda na plesne vaje me je pripeljala mama.
Najprej ste plesali ljudske plese in se nato posvetili baletu. Zakaj ste izbrali prav to obliko plesne umetnosti?
Ukvarjala sem se z ritmično gimnastiko in se nato pridružila plesnemu ansamblu. Mama je sanjala o tem, da bi postala baletna plesalka, vendar so njeni starši nasprotovali njeni želji. Zato se je odločila, da bo preverila, ali bi lahko jaz postala baletka, in odpeljala me je na sprejemne izpite za baletno šolo v Kijevu. Izkazalo se je, da sem dovolj nadarjena, da so me sprejeli, in pri desetih letih sem se začela poklicno učiti baleta.
Vsak začetek je težak. Kaj se vam je zdelo najtežje, ko ste se začeli ukvarjati z baletom?
V mojem poklicu se nenehno pojavljajo težave, s katerimi se spoprijemaš in jih premaguješ vse umetniško življenje. Ne glede na to, ali si na začetku ali na sredi svoje poti, se nikoli ne smeš utruditi.
Bili ste tako dobri, da so vas takoj sprejeli v najvišji razred akademije ruskega baleta. Kako so to sprejeli vaši sošolci? So vas pogosteje podpirali ali vam metali polena pod noge?
Ne vem, kako so to sprejeli, ker sem se od prvih poslovila, ko sem odpotovala v Sankt Peterburg, z drugimi, novimi sošolci pa se nisem tako pogosto družila, da bi vedela, kaj si mislijo o meni. Vsekakor so me v novem razredu sprejeli spoštljivo. Nisem se počutila, kot da ne spadam tja.
Konkurenca v svetu poklicnega baleta je izjemno ostra. Ste bili kdaj žrtev spletk? Kako ste se odzvali nanje?
Da, seveda sem imela opraviti tudi s spletkami in zavistjo kolegov. V prvem primeru nisem dovolila, da bi za mojim hrbtom »rovarili« proti meni. Preprečila sem njihovo delovanje, takoj ko se je začelo. V drugem primeru sem se odločila, da se kratko malo ne bom zmenila za zlobne ljudi, ampak bom pošteno delala ter svoje moči in čustva povsem usmerjala v nastope na odru. Oder in občinstvo nazadnje razsodita o vsem – kdorkoli poskuša kakorkoli delati slabe stvari, je vse to mogoče videti na odru.
Kakšna mora biti primabalerina? Je dovolj imeti »zgolj« izjemno tehniko?
Primabalerina mora imeti različne lastnosti: popolno postavo, lepoto, močno voljo, tehniko in seveda karizmatičnost.
Poročeni ste z violinistom Vadimom Repinom, s katerim imata osemletno hčer Ano. Kaj ji je bolj všeč – glasba ali ples?
Ana se poklicno ukvarja z ritmično gimnastiko. Veliko trenira in ima zelo rada to športno zvrst. Všeč sta ji glasba in ples, vendar za zdaj nihče ne more vedeti, kaj jo čaka v življenju.
Kaj vas v baletu dela srečno?
Moji gledalci. Zelo sem vesela, ko vidim njihove zadovoljne obraze in slišim njihovo navdušeno ploskanje. Na Instagramu mi včasih kdo napiše, da sem ga razveselila in navdihnila ter spodbudila k številnim dobrim dejanjem. To me opogumi in mi da novih moči.
Ali imate v baletu še kakšne sanje, ki bi jih radi uresničili?
V različnih režijah sem plesala že v vseh klasičnih predstavah, v katerih sem hotela plesati in o katerih sem sanjala. Lahko bi rekla, da nimam neizpolnjenih sanj, saj sem zadovoljna s tem, kako poteka moja umetniška pot.
Ali lahko kaj svetujete prihodnjim baletnim umetnikom?
Ko si uspešen, se moraš zavedati, da bo prišel dan, ko se nihče več ne bo spominjal tvojega uspeha, zato je treba na vse pozabiti in začeti od začetka.
Bi se spet odločili prehoditi to pot?
Da!
