Zdravje, ki se skriva v zelenem prstu mlade dame
Okra, ki ji pripadata še drugi dve imeni – bamija in jedilni oslez – je ena izmed najstarejših vrst zelenjave, a je pri nas skorajda povsem neznana. Gojili naj bi jo že Egipčani pred več kot 3000 leti, danes pa jo najbolj intenzivno gojijo in v kulinariki uporabljajo v Indiji, Nigeriji, Pakistanu, Sudanu, Gani in Egiptu. Ker gre za dežele, ki slavijo po vročem subtropskem in tropskem podnebju, bi kdo pomislil, da pridelava pri nas ni mogoča. A to nikakor ni res, če poznamo in upoštevamo nekaj značilnosti vzgoje. S svojimi bogatimi zdravilnimi lastnostmi si zasluži mesto tudi na naših domačih vrtovih.
Okra je enoletna grmičasta rastlina z vretenčastim, slabo razraščenim korenom. Steblo je visoko od 30 do 250 cm, razvejeno samo pri osnovi (prvo kolence). Tako steblo kot listi so zeleni in pokriti s trni. Zaradi slednjih moramo z rastlino rokovati previdno, trni namreč močno dražijo kožo in pustijo neprijetne posledice. Če rastline posadimo v preveč gost sklop, se slabo razvijejo in večkrat skoraj nimajo vej.
Cvetovi so enojni, veliki in debeli, s kratkimi okostenelimi peclji. Lahko so rumene, bež ter oranžne barve s temno rdečimi pikami v osnovi. Močno spominjajo na cvetove hibiskusa, zato je rastlina lahko tudi lep okras na vrtu. Uživamo okrine plodove, ki so podolgovati, včasih rahlo zavihani in dosežejo do 25 cm v dolžino. Ker nekoliko spominjajo na ženski prst, je rastlina v angleško govorečih deželah dobila vzdevek »lady finger« oziroma »damin prst«. Strok je zelo mesnat in poln drobnih okroglih semen. Najokusnejši so mladi, čvrsti stroki živo zelene barve. Njihov okus je precej nežen in malenkost spominja na jajčevec. Po obdelavi plod postane rahlo sluzast in dobi svilnato teksturo. Nekateri prav zaradi tega okro obožujejo, drugi pa se ji izogibajo.
Balzam za naše zdravje
Okra vsebuje celo paleto nadvse hranilnih in zdravju koristnih sestavin. Je prava zakladnica vlaknin, odlikuje se po visokih vrednostih vitaminov C, A in K, vsebuje pa tudi veliko mineralov, med njimi kalij, kalcij, fosfor, natrij in železo. Posebna pa je še po eni svoji lastnosti – ima zelo visoko vsebnost folne kisline, ki jo še posebej potrebujejo nosečnice, saj le ključna za zdrav razvoj ploda. Znana je tudi po svojem antioksidantnem delovanju.
Vzgoja
Okro najpogosteje sejemo na odprto na prostem. Prostor zanjo pripravimo že jeseni – ker je kar precej zahtevna glede vrste tal in potrebuje veliko hranil, gredice obogatimo s kakovostnim organskim gnojilom. Do setve je lahko ta »rezervirani« prostor zaseden z drugimi kulturami, kot so špinača, čebula, zelena, por ...
S setvijo moramo počakati, dokler niso tla primerno ogreta in zračna. Ciljamo na temperaturo tal nad 20 °C, to je najprej v sredini maja, ali še bolje v začetku junija. Zato, da bo seme hitreje kalilo, ga pred sajenjem namočimo v vodi. Tudi sadimo v dobro navlaženo zemljo, v nasprotnem primeru so rezultati lahko negativni. Namenimo ji čim bolj svetlo, zavetrno in toplo lego. Semena sejemo v gnezda po 4 do 5 semen, na razdalji 50 cm v vrsti. Za komercialno pridelavo se priporoča gojenje v trakove, saj se tako olajša uporaba mehanizacije v vegetaciji – za 1 hektar se uporabi 30 kg semena.
Ob primernih razmerah okra vznikne v enem do največ dveh tednih, nato pa hitro raste in po nekaj tednih zacveti. V času vegetacije poskrbimo za primerno oskrbo z vodo, okopavanje, pletev ter varstvo pred boleznimi in škodljivci. Da dosežemo razrast v širino, ji, ko doseže od 30 do 50 cm, odščipnemo vrhove glavnih stebel. Stroke bomo lahko pobirali približno teden do dva po cvetenju oz. približno dva meseca po setvi. Ker je ključno, da stroke pobiramo sproti, ko so še mladi, živo zeleni in veliki nekje od 5 do 10 cm, moramo biti pazljivi, da ne spregledamo začetka njihovega tvorjenja. Če bomo zamudili, bodo starejši stroki postali nitasti in ne bodo več primerni za uživanje. Stroke drugače z rastline odrežemo z ostrim nožem, s sprotnim pobiranjem pa tudi spodbudimo dodatno cvetenje in obilnejši pridelek.
Uporaba v kulinariki
Okro jedo na vseh petih celinah – pri nekaterih narodih je del vsakdanje prehrane, pri drugih pa specialiteta. Pri nas je še vedno redka, čeprav se v zadnjem času pogosteje pojavlja v večjih zelenjavnih trgovinah. Če jo boste kupovali v slednjih, bodite pozorni pri izbiranju, saj boste drugače razočarani. Vedno izberite stroke, ki niso večji od 10 cm, so gladki in živozelene barve, če jih upognemo, pa se morajo lepo prelomiti.
Plodov ne smemo hraniti več kot nekaj dni (pribl. 3 dni v hladilniku), saj drugače postanejo mehki in slabega okusa. Najpogosteje jo uporabljamo v enolončnicam podobnih jedeh. Najbolj znana jed iz okre je tako enolončnica chickeh gumbo, ki je doma v južnih deželah ZDA in jo pripravljajo iz okre, piščančjega mesa, šunke, paradižnikov, čebule in kajenskega popra. V vzhodni Evropi jo dajejo v juhe in mesne omake, v Indiji pa je obvezen dodatek karijevih jedi. Sveža ali pomešana je lahko okra tudi ena izmed sestavin zelenjavno-mesnih jedi, iz nje pa lahko pripravimo celo odličen sadni kolač, pudinge, džem in žele.
RECEPT:
Gumbo
za 4 osebe
Foto: Shutterstock ID: 321628694
Potrebujemo:
500 g na tanko narezane okre
3 majhne čebule, narezane na rezine
2 strta stroka česna
25 g masla
velika rdeča paprika, narezana na kose
4 veliki olupljeni paradižniki za kuhanje
1/2 žličke kajenske (zmlete) paprike
sol po okusu
350 g dolgozrnatega riža, eno uro namočenega v hladni vodi
Priprava: Okro, čebulo in česen pet minut pražimo na maslu. Dodamo papriko, paradižnike, kajensko papriko in posolimo. Prilijemo jušno osnovo in na blagem ognju kuhamo uro ali dve. Dodamo riž in kuhamo še pol ure, nato postrežemo.
Objavljeno v reviji Rože in vrt/Zeleni raj št. 7, 17. 6. 2019
