Rok Terkaj o tem, kako doseči več, kot sanjamo

Matej Lunežnik, univ. dipl. psiholog, ki že vrsto let deluje na področju psihologije dela in športa, je s svojimi metodami pomagal do boljših športnih in poslovnih rezultatov veliko ljudem. Dolga leta je delal kot trener alpskega smučanja in se udeleževal tekmovanj za svetovni pokal, olimpijskih iger, svetovnih prvenstev in univerzijad. »Moje sodelovanje na najvišji ravni je bilo kot še ena dodatna fakulteta v življenju. Veliko sem se naučil. Predvsem sem spoznal profil ljudi, ki so v nečem najboljši na svetu. Treniral sem najboljše športnike, se družil z ostalimi šampioni ter spoznaval najboljše trenerje. Hitro se pokaže vzorec lastnosti, ki jih imajo posamezniki, ki so v nečem ne samo vrhunski, temveč tudi najboljši. Predvsem vidiš njihovo predanost doseganju ciljev, njihov popoln odnos do tega kar počnejo, najbolj pa pogum, da si upajo biti takšni kot verjamejo, da je zanje najbolje! Upajo si biti to, kar so. In tudi njih, ki so najboljši, je velikokrat strah, pa vendar večinoma sledijo 'poti', ki so si jo zastavili sami. To je nekaj najbolj pomembnega, kar sem se naučil od njih.«

• Boleče menstruacije?

Iti čez sebe

Predanost, lojalnost, ljubezen do tega kar počne, število vloženih ur in fokus ter vera, kaj vse je mogoče, loči vrhunskega glasbenika od glasbenega amaterja, pa meni reper Trkaj. »Vrhunski glasbenik je veliko bolj sebičen, ta pot je, četudi izgleda, da je veliko ljudi okrog tebe, pravzaprav zelo egoistična in samostojna, dostikrat tudi osamljena. Ni veliko časa za druge stvari, če hočeš biti top, ni rojstnih dni, zabav, pohajkovanj, druženj. Žal in na srečo je tako, da ni lahko, ker če bi bilo, bi to zmogel vsak.«

Pri kreativnosti je pomemben tudi sistem, ugotavlja besedilopisec, podjetnik in pozitivec Rok Terkaj, ki sistematično beleži, koliko navdiha v obliki pesmi ali izdelanih besedil ustvari. »Čeprav je kreativnost kot divji polet v neznano, nam sistem, kontrola in drugi del polovice možganov omogočajo, da poletimo oziroma pristanemo na pravi točki, da se vmes v svojem lêtu ne izgubimo.« Zanj je najboljše ustvarjalno okolje v plesni šoli RTFX, saj element rekreacije, vzdušje Hip Hopa in dobrih ljudi, pripomorejo k želji po ustvarjanju. Navdihuje ga vse, kar je nenavadno, posebno ali pa čisto navadno in banalno, ampak se ga dotakne na svojevrsten način. »Svoj potencial razvijam tako, da delam in naredim stvari do konca. Vzdržujem pa tako, da sem čim več in dlje časa v kreativni zavesti, da me to, kar delam, veseli in da mi je hkrati cilj dobršen izziv, da se ustvarja nekaj novega, kar še nikdar ni bilo uresničeno in da se moram potruditi in iti prek sebe.«

Kdo so ekstremni ljudje, vrhunski športniki?

Matej Lunežnik: »Najboljše je to opisala naša nekoč najboljša tekačica na svetu, ko so jo vprašali, zakaj je bila pripravljena trpeti vse te nečloveške napore. Rekla je, da je preprosto čutila, da mora narediti nekaj velikega. Le to jo lahko izpolni. In tako je z vsemi, ki se ukvarjajo z ekstremnimi izzivi. Preprosto, le to jih lahko izpolni. Vrhunski športnik ima visoko postavljene cilje, in ve, da bo moral za dosego le teh pokazati svoj maksimum. Pri tem bo pripravljen velikokrat iti čez meje svojih trenutnih sposobnosti. Vrhunski športniki so vajeni živeti zunaj cone udobja, predvsem pa so pripravljeni vztrajati, ko ne gre vse po načrtih in je čas zadovoljitve še daleč. Razmerje med vložkom in nagrado je zmeraj na strani prvega. Nagrad je po navadi manj, so pa takrat več vredne. Predvsem pa so vrhunski dosežki športnikov za ostale zemljane nekaj nepredstavljivega. S kavča, ko gledamo TV, težko razumemo, kaj vse je športnik dal za to, da lahko preigra dva igralca in zadene gol, da dobro izpelje zavoj pri 120 km/h, da zadane koš v zadnjih trenutkih srečanja …«

Matej Lunežnik: »Včasih se je potrebno malo ustaviti na postaji življenja, se zazreti vase in si priznati, da je potrebno nekaj narediti, da bo boljše.«

Revija Ženska

Ko premagamo svoj um, premagamo ves svet

Na poti do uspeha je sposobnost koncentriranja oziroma psihična pripravljenost športnika izrednega pomena. Lunežnik meni, da igra eno ključnih vlog. »Po navadi vprašam športnike, koliko je pomembna psihična priprava v trenutku tekmovanja. Vsi rečejo, da preko 50 odstotkov. Potem jih vprašam, koliko trenirajo mentalno pripravljenost, seveda je pogost odgovor – NIČ. No, ni potrebno biti matematik, da hitro ugotoviš, da to ni logično. Psihična pripravljenost bi morala biti del trenažnega procesa vsakega športnika, žal pa se večina trenerjev in športnikov še vedno ne zaveda, da se vse začne in konča v glavi.« Zelo pomembna je tudi sproščenost na tekmovanju. »Le takrat lahko športnik čuti, kaj se dogaja z njim in lahko pokaže to, kar zares zna. Velikokrat slišim, da so športniki odlični na treningu, potem pa na tekmi ne pokažejo, česa so sposobni. To je največkrat zato, ker na tekmi niso tako sproščeni kot na treningu.« Pri treningu je potrebno upoštevati individualnost posameznika, zato je potrebno program prilagoditi tako, da bo lahko dosegel svoj optimum. Večja kot je kakovost športnika in višji kot so cilji, bolj je potrebno trenažni proces prilagoditi prav njemu.« Gibalna dejavnost je eno najpomembnejših področij v otrokovem razvoju. Po Lunežnikovih besedah trenerji v mlajših selekcijah vse preveč pozornost posvečajo zgolj rezultatu in športnike zato že zgodaj specializirajo. Tako so otroci, ki se ukvarjajo z različnimi športnimi panogami, že v zgodnjih letih podvrženi tekmovalnemu sistemu. Na področju mentalne priprave za otroke, ki se pred tekmovanji prvič srečujejo z močno tremo in se kasneje v karieri srečujejo celo z izgorelostjo, vlada kaos. Pri postavljanju zdrave osebnosti mladega športnika je izredno pomembna vloga staršev, šole in trenerjev. »Seveda bi se bilo potrebno na treningih in tekmovanjih bistveno bolj osredotočiti na napredek in odnos do dela. Potrebno je zastaviti cilje, ki se tičejo razvoja športnikovih veščin na psihofizični ravni in jih potem dosledno spremljati.«

Kar je v vaših mislih, se bo pojavilo v vašem življenju

Vztrajnost je ena od pomembnih vrlin uspešnega človeka, vendar glasbenik Rok o tem niti ne razmišlja. »Samo naredim, kar mora biti narejeno. Bolečina, ko padem, pa me inspirira, tako da sem ji na koncu hvaležen, saj da veliko informacij, četudi skozi paket bolečine in frustracije. Zavedam se, da vesolje deluje zame, ne proti meni. Vse to mi daje vztrajnost, da grem, se premikam naprej. In to, da rad zmagujem in uresničim cilje.«

Rok Terkaj verjame, da je življenje edinstveno in ga je potrebno tudi tako jemati, ter se vedno učiti in poskusiti biti boljši od včeraj. »Uspeva mi tako, da veliko delam. Količina dela pa je enaka tudi zavesti, kaj vse je mogoče. So tudi stopnje pri tem, kot povsod v življenju. In ko narediš veliko stvari, pridobiš veliko izkušenj, vidiš kaj vse je mogoče. Ko sem ugotovil in prek izkušenj dojel, da je mogoče uresničiti vse, kar si zamislim, je to velik pogon, vera, ki te vodi skozi globel nevednosti, strahu in neznanja, hkrati pa zavedanje, da delam stvari na katere drugi niti pomislili niso. Potrebno je tvegati. Čudež življenja resnično doumemo šele tedaj, ko dopustimo, da se zgodi nepričakovano.«

Rok Terkaj: »Ni veliko časa za druge stvari, če hočeš biti 'top'. Žal in na srečo je tako, da ni lahko, ker če bi bilo, bi to zmogel vsak.«

Revija Ženska

Srečen sem takrat

Samo smo kreatorji svoje sreče. Takrat, ko um osvobodimo preteklih vtisov in strahov, se lahko usmerimo na sedanji trenutek in le takrat lahko resnično doživimo srečo. Miren um brez napetosti je osnova ustvarjalnosti, koncentracije in jasnosti, razmišlja sogovornik. »Pristna radost človeka izhaja iz opravljanja dejavnosti, za katere je bil ustvarjen, je nekoč dejal Marks Avrelij. Ali mora biti glasbenik uspešen, da je lahko srečen? »Jaz stvari veliko boljše naredim, kadar čutim bolečino, kadar se me dotakne ost krivice, laži, nepravilnosti, razočaranja saj je ta emocija veliko bolj globoka, temeljna in te bolj zaznamuje. Ravno ta nesreča mi daje moč, da sem lahko še bolj uspešen. Hkrati pa je tukaj bolečina ali nesreča, ki je eksistencialna, ko nimaš dovolj denarja, da bi delal to, kar imaš resnično rad, saj ti takšna dejavnost ne prinaša dovoljšnih finančnih povračil, ker nisi na pravi sceni, se ne znaš pravilno tržiti, ali pa se niti nočeš in si v precepu, boriti ali oditi. Tukaj mora vsak videti svoje vrednote in realno stanje, ki ga dojema, dati na tehtnico in biti iskren do sebe. Potem pa narediti korak naprej v to smer. Meni uspeh veliko pomeni.« Ko ga doživi, ko doseže ljudi, je zadovoljen. »Nisem pa srečen … srečen sem takrat, ko ustvarim dobro rimo, dobro pesem, flow, event, prodajo, stran, potezo … to me osrečuje.«

Učimo lahko le tisto, kar smo ponotranjili

Prav male in zgolj navidezne, vsakdanje stvari so zelo pomembne za našo srečo. Izvor sreče je, da ne zahtevamo nič od jutrišnjega dne in smo hvaležni za to, kar nam je dano v tem trenutku. Kajti za trajni vir sreče lahko poskrbimo zgolj sami. Trkajeve besede so jasne: »Hvaležen sem, ker sem živ in ker lahko pogledam ljudi v oči in nisem nobenemu nič dolžan in vem da sem naredil veliko pozitivnih stvari. Hvaležen sem za svojo hčerko, za ekipo, ki je ob meni, za talent, ki mi je bil dan, in moč, da zmorem. Hvaležen sem tudi za slabe izkušnje, saj so me spremenile v boljšega človeka, ki vidi jasneje. Hvaležen sem za glasbo, da obstaja.« Povezavo med hvaležnostjo in srečo je odkrila tudi znanost.

Pri uspešnem športniku je sreča povezana z osredotočenostjo sredine, v kateri se otrok ukvarja s športom, pravi Lunežnik. »Pri tem lahko odigrajo pomembno vlogo tudi starši, ki prav tako postavljajo športnikov vrednostni sistem. Če je ta sestavljen samo iz dosežka v obliki rezultata, potem seveda otrok ne bo srečen, če ne bo zgolj rezultatsko uspešen. Če pa bo v svojem fokusu imel tudi odnos in razvoj, potem bo lažje preživel vzpone in padce v karieri.« Sočutje in občutek za sočloveka in družbo, ki se je naučimo kot otroci, ostanejo za vse življenje. S spodbujanjem empatije jim omogočimo, da bodo ponotranjili osnovne človeške vrednote, ki edine omogočajo varen jutri za vse.

Pretirano pod stresom

Lunežnik zadnja leta veliko dela s podjetji v smeri izboljšanja vzdušja med zaposlenimi, priprave programov za zmanjšanje psihosocialnih tveganj, za izboljšanje delovanja in zdravja zaposlenih ter zmanjševanja bolniških odsotnosti. »Pri nas je osnovni problem, da si ljudje in tudi podjetja še vedno težko priznajo, da imajo psihične težave, da so pretirano pod stresom, da ne zmorejo ter predvsem, da potrebujejo pomoč. Pri nas je še vedno prisotna stigma, da si duševno bolan ali po domače »nor«, če potrebuješ psihološko pomoč. Moje izkušnje z zaposlenimi, ki se v okviru programov pomoči obrnejo name, pa so, da večinoma potem rečejo: Joj, kaj nisem že prej poklical! Bi se prej rešil teh težav.«

Uspeh je biti »svoboden«

Uspeh pomeni biti in živeti svobodno, samostojno in strastno. »Svoboda mi pomeni vse oziroma veliko, četudi se odločam, da se bom raje zaprl v studio, garal več kot 10 ali 12 ur na dan, kot da bi lahko odšel v naravo,« razmišlja Trkaj. »Možnost odločitve, da grem lahko na kavo, kadar hočem, da lahko vse pustim in grem delat nekaj drugega, če si želim, ali pa da tega ne naredim, mi veliko pomeni. To, da nimam strahu pred prihodnostjo, to mi pomeni ogromno. Da verjamem vase.« O prostovoljstvu pravi: »Prostovoljno delaš to, kar misliš, da mora biti narejeno. Včasih lahko to postane 'profesija', a tudi to je izbira proste volje ne pa nuje in nekih drugih faktorjev, ki v osnovi niso del tvoje odločitve. Ena od napak v razmišljanju mnogih je, da mislijo, da morajo delati stvari, ki jih delajo, dejstvo pa je, da jih delajo zaradi tega, ker so se sami tako odločili.«

Vsaka stvar, ki jo naredimo, nas definira

V vseh teh letih se je nabralo ogromno športnikov, klubov in podjetij, ki so s tem, ko so začeli delati tudi na mentalnem področju, zelo veliko pridobili in napredovali. Lunežnik je sodeloval s 40 podjetji ter pomagal približno 300 športnikom. Njegove ambicije so jasne. Želi pomagati. »Samo to. Pomagati ozaveščati ljudi, da si lahko veliko pomagajo sami. Samo včasih se je potrebno malo ustaviti na postaji življenja, se zazreti vase in si priznati, da je potrebno nekaj narediti, da bo bolje. Nekaj narediš, nekaj se zgodi!«

Trkajeva ambicija v prihodnosti je postaviti kreativni center, ki bo obrnil slovensko sceno na glavo in spremenil marsikateri pogled na svet. »Do takrat pa vztrajam in se učim in rastem,« sklene glasbenik.

Vsi rastemo, vsak na svoj način. Naša dejanja pa so zrcalo, v katerem lahko vidimo, kakšni v resnici smo.

Objavljeno v reviji Ženska št. 2, 4. 2. 2019.