Zgodba o ledenem kraljestvu, ki izginja
Zadnji ledeni lovci je na Grenlandiji posnet film slovenskih avtorjev, ki opozarja na globalni problem izumirajočih kultur.
Film Zadnji ledeni lovci je zgodba o sodobni generaciji lovcev. A ne v slovenskih gozdovih, kjer je okolje primerno tudi za povsem vsakdanje izletnike, ki nabirajo gobe ali zgolj dihajo svež zrak, najbližja »civilizacija« pa je ponavadi le streljaj stran, prav tako kot prva asfaltirana cesta. Ne, dokumentarec Zadnji ledeni lovci govori o drugačnih lovcih.
Lovcih, ki so si za teren izbrali nekaj veliko bolj odmaknjenega, nekaj veliko težje dostopnega in predvsem veliko bolj hladnega. A bilo bi pravičnejše, če bi zapisali, da je pravzaprav teren izbral njih, saj gre za tisočletja staro tradicijo, ki jo je v zadnjih treh generacijah »beli človek« s svojim vdorom v njihov prostor popolnoma spremenil.
Govorimo o lovcih iz inuitske skupnosti vzhodne Grenlandije, ki jim tako rekoč grozi izumrtje, kar pomeni, da se zapira zadnje poglavje kar štiritisočletne zgodovine. To okolje je ustvarilo eno najbolj specializiranih lovskih kultur na svetu, v marsičem edinstveno in neprecenljivo. Toda svet Inuitov se spreminja s svetlobno hitrostjo, zato je njihova kultura skorajda pred izumrtjem. Film orisuje zgodbo teh ponosnih lovcev in obenem osvetljuje problematiko domorodnih ljudstev. Gre za delo slovenskih avtorjev, ki ga žal spremlja nepričakovana tragična zgodba, o kateri pa malo pozneje.
Ni več kajaka
Osrednji vlogi v filmu pripadata Emanuelu Boassenu in Tobiasu Ignatiussenu, dvema zaposlenima lovcema, ki se preživljata samo z lastnim ulovom. Čeprav negujeta že skoraj pozabljeno tradicijo, pa sta se morala tudi sama »posodobiti«, da bi lahko vsaj za »rep« lovila tekmece. Njuni predniki so nekoč plen lovili s kajakom in harpuno, danes pa lovca uporabljata samo še puško in gliser. V času globalizacije pravzaprav nimata izbire, če želita nahraniti (svoja in druga) lačna usta oziroma še kaj prodati. Življenje lovcev Inuitov se je namreč v zadnjih desetletjih popolnoma obrnilo na glavo, spremembe zaradi vpliva globalnega trga pa čutijo še dlje.
Odšel v spanju
Če se vrnemo k zgodbi, ki z vsebino filma pravzaprav ni povezana, je pa povezana z njegovim nastajanjem: prvotni režiser, scenarist in producent Jure Breceljnik je želel film posvetiti svoji hčeri Eli; na koncu ga tudi je, vendar sam premiere dokumentarca ni dočakal. Nepričakovano je namreč 16. julija leta 2015 umrl v 42. letu starosti. Filmska ekipa je zato končni izdelek posvetila tudi njemu. Fotograf in režiser Jure Breceljnik je bil avtor večkrat nagrajenih kratkih in dokumentarnih filmov, šolanje je leta 1999 dokončal na praški filmski akademiji FAMU. Leta 2009 je posnel dokumentarec o plezalki in pozneje svoji življenjski sopotnici Nataliji Gros z naslovom Magnezij in čokolada (Chalk & Chocolate), čez tri leta je luč sveta ugledal njegov prvi celovečerni dokumentarec Divji (Wild One), ki portretira hendikepiranega francoskega plezalca Philippeja Ribiera, v letih do lani je izšlo kar nekaj njegovih dokumentarcev za nacionalno televizijo, malo pred koncem montaže pa je bil tudi film Prečkanje Islandije (Crossing Iceland, 2016), ki je bil nato premierno prikazan posthumno, tako kot film Terra Magica.
Ko prijatelj dokonča projekt
Prav tako je po njegovi nepričakovani smrti izšel film, o katerem teče beseda, Zadnji ledeni lovci, ki je veljal za njegove največje filmske sanje. Slednje je nato maja lani končala njegova zvesta filmska ekipa, del katere je tudi Rožle Bregar (letnik 1988), fotograf, direktor fotografije, alpinist in popotnik, ki je leta 2010 diplomiral iz športne fotografije na akademiji za multimedijo v Ljubljani; sicer je član produkcijske skupine Vizualist, med svoje dosežke pa lahko šteje tudi prestižno nagrado iris, ki jo podeljuje Združenje filmskih snemalcev Slovenije. Za film Zadnji ledeni lovci je Bregar lani v Piranu prejel nagrado Vilka Filača za najboljšo fotografijo, saj je moral po smrti Breceljnika omenjeni film dokončati v sorežijski vlogi. Fotografija je res neverjetna, še več – osupljiva. Gledalec ima občutek, kot da je tam, kot da ga je Grenlandija posrkala vase. Žirija Festivala evropskega in mediteranskega filma v Piranu je o Zadnjih ledenih lovcih zapisala, da jih odlikuje izvrstna fotografija, ki prikazuje težavne življenjske pogoje in prispeva k ozračju filma. »Cenimo vztrajnost, hrabrost in požrtvovalnost ekipe, ki ji je v težkih pogojih kljub ledenemu okolju uspelo prikazati toplino ljudi, ki tam še vedno vztrajajo,« so poudarili.
Po Juretovih smernicah
Rožle Bregar pa ni bil zgolj Breceljnikov sodelavec, temveč tudi njegov prijatelj, zato mu je bilo toliko težje obuti njegove čevlje, obenem pa je s tem prevzemal veliko odgovornost. »Jure nas je žal zapustil prav med prvimi snemalnimi dnevi v Bruslju. To je bilo mesec dni pred glavnim odhodom na Grenlandijo. Želja, da končamo projekt za Jureta in njegovo hčerko Elo, je bila velika. Kmalu je prišlo do ekipne odločitve, da v projekt ne pripeljemo novega zunanjega režiserja, ampak film dokončamo sami. Sledili smo Juretovim smernicam, glavno režijsko vlogo sem prevzel sam, a brez močne podpore preostalih članov nikakor ne bi bil kos tako velikim in zahtevnim izzivom,« pojasnjuje Bregar in dodaja, da sega zgodba o začetku nastajanja filma pravzaprav v leto 2014, ko sta z Breceljnikom odšla na Grenlandijo, saj je ta na Islandiji izvedel za inuitske lovce in o njih slišal zanimive zgodbe.
Neugodne vremenske razmere
Zanimivo, da sta se z Breceljnikom odločila za tako obsežen projekt o tako obskurnem ljudstvu, saj so danes priljubljene senzacionalistične vsebine, dokumentarci o resničnostnih zvezdah in tragičnih zgodbah zvezdnikov. Zadnji ledeni lovci so svetla izjema, ki se loteva družbeno pereče teme, ozavešča, obvešča in celo vzgaja ter opozarja gledalca. Bregar meni, da so takšne teme preredko na površju, da je Breceljnik s tem želel opozoriti na aktualno problematiko in posneti trilogijo o izumiranju kultur po svetu. »Že samo snemanje, kjer se boriš z vremenskimi razmerami in snemalno tehniko, ki zaradi mraza kar naprej odpoveduje, pomeni težavno premagovanje ovir, zato so take vrste dokumentarni filmi še toliko bolj cenjeni,« poudarja Bregar, ki se lahko pohvali s tem, da se njegov izdelek kosa z najkakovostnejšimi dokumentarci na svetu, ki pa imajo temu primerno večji proračun.
S pasjo vprego
Med Inuiti je filmska ekipa skupno preživela kar dva meseca, tako pozimi kot poleti. Med vasicami so potovali z edinim prevoznim helikopterjem, ki je tam na voljo. Ta se je pozimi pokvaril, zato sta dva člana ekipe obtičala v eni od vasic. Popravilo bi trajalo več tednov, filmarjem pa so tekli produkcijski dnevi, zato sta morala oditi nazaj v mesto. Edina rešitev je bila, da ju domačini na cilj odpeljejo s pasjo vprego. Potovali so dva dni, in to po zamrznjenem odprtem morju, pri temperaturi minus 25 stopinj Celzija, pihal pa je mrzel arktični veter.
