Depeche Mode: maratonci tečejo predzadnji krog
Depeche Mode so na turneji od lanskega maja in maraton se samo podaljšuje. Resda že dobro desetletje ne delajo radijskih uspešnic, a njihov status najbolj priljubljene kultne zasedbe se po več kot treh desetletjih samo še krepi.
Nastopi skupine Depeche Mode so povsod razprodani, najsi gre za velike dvorane ali stadione; zvesto občinstvo dere na koncerte elektronske zasedbe, ki v svojem jedru ostaja rockovska. Postanek v dunajski mestni dvorani pred dvema tednoma je bil vnovična potrditev njihove žilavosti, 15 tisoč vstopnic je bilo razprodanih mesece vnaprej, občinstvo pa nabrano iz vseh okoliških držav.
Čeprav je turneja obiskala že vse bližnje metropole (Budimpešta, Ljubljana, Bratislava, Praga, München), so mnogi v prvih vrstah prispeli iz tako oddaljenih držav, kot sta Rusija in Čile. V osnovi gre za enak šov, kot smo ga videli v lani razprodanih Stožicah: z v močne barve potopljenim odrom in z vizualnimi upodobitvami dolgoletnega fotografa Antona Corbijna. Skupina je po mesecih koncertov izjemno uigrana. Dave Gahan je predstavo vodil brez veliko besed, a z vokalom, ki ni izdajal, da že mesece vsak drugi večer dve uri kriči v mikrofon, in pojavo, ki nikakor ne kaže 55 let. Bobnar Christian Eigner je držal eksploziven ritem, mogoče še bolj zato, ker je bil nastop v njegovem domačem mestu in je bil dodatno podžgan s pričakovanjem someščanov. Nekje po pol ure se je pri Precious začela prava evforija, ki se naslednjo uro in še nekaj ni polegla. Če potegnemo vzporednice z lanskim nastopom v Ljubljani, so se koncerti vseeno nekoliko spremenili; zdaj je na velikem zaslonu manj ambientalnih projekcij in več bližnjega dogajanja z odra, novejše pesmi so se nekoliko umaknile starejšim (Useless namesto Corrupt, Poison Heart je izpadel, tako kot Bowiejeva Heroes, Martin Gore pa je v solo točkah odpel Insight in Strangelove namesto Somebody), finalni del pa ostaja enak: Enjoy the Silence, Never Let Me Down Again, Walking in My Shoes in Personal Jesus so favoriti, ki vsakič sprožijo hrupen odziv. Gahan je proti koncu večera na podaljšek odra zakorakal z veliko puško in s širokim nasmeškom streljal v iztegnjene roke občinstva, ki je sledilo vsakemu njegovemu gibu. Simbolika dejanja sicer bega, a je delovala, tako kot celotni nastop, v katerem ni veliko prepuščeno naključju.
Tako se vali »stroj« Depeche Mode in se bo še zadnjič zakotalil na poletnih festivalih – najbližji bo 26. junija v Šopronu, na njihovem tretjem nastopu na Madžarskem v enem letu –, še pred tem pa skozi nekaj ameriških mest, ki so jih napovedali v času dunajskega koncerta. Zadnji krog maratona bo tako krepko leto po začetku. Z odzivom, ki so ga povsod deležni, je jasno, zakaj se vsakič podajajo na tako dolgo pot.
