Kuga: obujena črna smrt
Bi verjeli, če bi vam povedali, da je kuga še danes v svetu redno prisotna?
Kugo oziroma črno smrt poznamo kot enega najmočnejših morilcev srednjega veka. In poznamo jo kot neko strašno zgodbo iz preteklosti. Bi zato verjeli, če bi vam povedali, da je kuga še danes v svetu redno prisotna? Še več, v preteklih mesecih se je celo pojavil nov obsežnejši izbruh kuge!
Brez skrbi, ne govorimo o izbruhu kuge pri nas. Je pa kuga letos drastično izbruhnila na Madagaskarju, ki je še ena redkih držav, kjer redno ugotavljajo primere kuge. Če se nam torej zdi, da je kuga stvar preteklosti, je to zmotno prepričanje. Čeprav je tveganje, da se razširi drugod po svetu, precej majhno, pa je prav, da vsi, ki potujejo v tisti konec sveta, pa tudi drugi, vemo nekaj osnovnih dejstev o tej bolezni, ki jo poznamo zgolj kot strašno zgodbo iz zgodovinskih učbenikov.
Kaj je kuga?
Čeprav je kuga pomorila velik delež ljudi, je pravzaprav bolezen glodavcev, najpogosteje podgan. Povzroča jo bakterija Yersinia pestis, ki se z glodavca lahko prenese na človeka. Najpogosteje so vir okužbe ravno podgane, ki živijo najbolj v bližini človeka. Obstajajo tri vrste kuge: bubonska, septična in pljučna. Medtem ko se bubonska in septična kuga prenašata prek pika bolh, ki so pred tem pile kri okužene živali, se pljučna prenaša po zraku, v bližini okužene živali, prek ustnih izločkov ali izpljuvkov. Znaki kuge so vročina, glavobol, mrzlica in oslabelost. Pri bubonski kugi se pojavijo tudi otekle in boleče bezgavke. Za septično kugo je značilno, da se poleg značilnih simptomov pojavijo še bolečine v želodcu, šok in včasih krvavitve na koži in notranje krvavitve (od tod črna smrt, ker koža zaradi krvavitev potemni). Pljučna kuga pa je najnevarnejša oblika, pri kateri brez zdravljenja skoraj vedno sledi smrt. Poleg vročine, glavobola in oslabelosti jo spremlja še hitro razvijajoča se pljučnica, bolečine v prsih in težave z dihanjem.
Kuga skozi zgodovino
Med vsemi nalezljivimi boleznimi je kuga skozi zgodovino povzročila najbolj uničujoče pandemije. Prva pandemija kuge, ki jo imenujemo tudi Justinijanova kuga, se je v času bizantinskega cesarstva razpasla po vsem sredozemskem bazenu. Drugi izbruh kuge se je leta 1334 iz Kitajske razširil vse do Evrope in tu pomoril 50–60 odstotkov prebivalstva. Tretja pandemija kuge pa se je leta 1860 prav tako začela na Kitajskem in se nato do leta 1894 razširila v Hongkong, od tam pa v naslednjih dvajsetih letih v vsa večja pristaniška mesta.
Sodobna kuga
Čeprav o večjih pandemijah kuge vse od začetka 20. stoletja ne govorimo več, pa se kuga v večjih izbruhih v moderni dobi še vedno pojavlja. Med vojno v 60. in 70. letih 20. stoletja so poročali o kugi iz Indije in Vietnama. Tudi v sodobnih časih vsako leto zabeležimo od 1000 do 2500 primerov kuge. Najpogosteje na območjih podsaharske Afrike in na Madagaskarju, od koder izhaja 95 odstotkov vseh prijavljenih primerov. Pojavlja se tudi v osrednji Aziji, na indijski podcelini, severnem delu Južne Amerike in jugozahodnih predelih Združenih držav Amerike.
Najnovejši izbruh kuge
Čeprav se kuga na območju Madagaskarja pojavlja vsako leto, pa letos Svetovna zdravstvena organizacija opaža veliko večji izbruh. Navadno se izbruhi kuge pojavijo v deževni dobi od novembra do aprila, letos pa so nenavadno veliko primerov opazili že prej. Izbruh se je začel 1. avgusta 2017 in do 20. oktobra je za kugo zbolelo že 1297 oseb, 102 osebi pa sta umrli, kar predstavlja 7,9-odstotno smrtnost, število primerov pa še narašča. Navadno obolevajo predvsem revnejši ljudje s podeželja, ki ni gosto poseljeno, letošnji izbruh kuge pa se pojavlja na urbanem področju mest Antananariva in Toamasina, zaradi česar je tudi bolnikov več. Prav tako je posebnost tokratnega izbruha vrsta gripe – navadno med vsakoletnimi izbruhi ljudje obolevajo za bubonsko kugo, letos pa pustoši veliko bolj kužna pljučna kuga.
Kuga pri nas
Kljub obsežnejšemu izbruhu na Madagaskarju se zaradi kuge pri nas ni treba bati. Kuge tako v Sloveniji kot v Evropi ni. Zadnji primer kuge smo v Sloveniji ugotovili leta 1732, primerov, ko je kugo prinesel kdo s potovanj, pa ne opažamo. Kljub temu ni odveč, da so ljudje, ki redno potujejo v kraje, kjer se izbruhi kuge še dogajajo, previdni. Čeprav je tveganje za nadaljnji prenos kuge na Madagaskarju veliko, je možnost za okužbo popotnikov precej majhna. A vendarle je treba skrbeti, da smo ustrezno zaščiteni pred piki bolh, da se izogibamo stikom z okuženimi in njihovimi izločki in da takoj ukrepamo, če med potovanjem ali po njem zaznamo simptome, povezane z boleznijo.
