Njihova želja je, da bi dobili primerno vozilo

Nalezljiva dobra volja in pozitivna naravnanost sta tisti, ki ju je pri Ajasu, 15-letnem fantu iz Ljubljane, mogoče najprej opaziti. Zgovoren in bister mladenič ima spinalno mišično atrofijo, ki so mu jo diagnosticirali pri sedmih mesecih.

Spinalna mišična atrofija spada med živčno-mišična obolenja, ki prizadenejo vse telesne mišice. Ajas tako ne more hoditi, težko piše in ima velike dihalne težave. A kljub tem oviram ostaja kreativen in navihan.

Čustven začetek

Njegova mama, Diana Đogič, nam pove, da je bilo, ko so izvedeli za njegovo diagnozo, kar težko. »Na začetku smo bili žalostni, potem pa smo situacijo sprejeli in se z njo spoprijeli. Napovedi so bile sicer katastrofalne; dejali so, da ne bo preživel niti enega oziroma dveh let, a poglejte ga zdaj, našega 15-letnika, ki hodi v deveti razred rednega programa osnovne šole,« izpostavi Ajasova mama.

Medtem ko se Đogičeva spominja prvih let njegovega življenja, pove, da so bili veliko po bolnišnicah, zato je bila za pozornost staršev nekoliko prikrajšana Ajasova starejša sestra Sara. »Če ne bi bilo bližnjih, predvsem babice, ki so poskrbeli zanjo, ne vem, kaj bi,« je iskrena naša sogovornica.

A Sara je brata lepo sprejela. Pomaga tudi pri skrbi zanj. »Normalno sem ga sprejela. Najbolj si sicer prizadevam za to, da ga ljudje ne bi pomilovali, ko ga vidijo, saj tega ne marava ne on ne jaz. Za nas je običajen fant,« poudari.

Vozilo zanje

»V posebno veselje mi je risanje s pomočjo računalnika. Kar se pa šole tiče, sem se odločil, da šolanje nadaljujem v gimnaziji,« pravi Ajas. Ima pa še eno željo, izpolnitev katere bi Đogičevim olajšala vsakdan.

»Zelo si želimo novega vozila, ki bi bilo prilagojeno Ajasovim potrebam. Zdaj imamo starega enoprostorca, ki pa ni več ne varen ne zanesljiv, pa tudi premajhen je. Potrebovali bi kombi ali večje enoprostorno vozilo. Za to leto smo si zadali, da bi dosegli ta cilj, saj bi se tako lahko tudi kam odpravili, zdaj smo za to namreč prikrajšani,« so njihove želje.