Želimo višje, najvišje in to tudi zmoremo!

Sodobne ženske imajo sicer kariero ter posegajo tudi po vodstvenih položajih, vendar se morajo v primerjavi z moškimi veliko bolj truditi za uspeh ter se več in dlje časa dokazovati, da presežejo ta stereotip. O tej pereči temi smo se pogovarjali s Tejo Breznik Alfirev, svetovalko za transformacijo organizacij, ICF Coach & iniciatorko ter izvajalko programa EmpoweredWoman.

Zgovorna statistika

Še pred nekaj desetletji je bila služba za žensko nekaj povsem nesprejemljivega in nepotrebnega, sodobna ženska pa je prisiljena hoditi v službo zaradi finančne varnosti, saj ena plača za preživetje cele družine pogosto ne zadošča več.

Po drugi strani pa si ženske poleg družine želijo tudi kariere, želijo delati tisto, za kar so izšolane. Mnoge med njimi so namreč visoko izobražene, zato jih zgolj vloga mame in gospodinje ne bi zadovoljila. Ženske si želijo pustiti sled tudi na kariernem področju, za kar so pripravljene trdo delati in veliko tvegati. V zadnjih desetletjih pa vedno več predstavnic nežnejšega spola posega tudi po vodstvenih položajih, kar je dokaz, da so ženske prav tako ambiciozne kot moški, morda še bolj. Predvsem pa to dokazuje, da so ženske sposobne doseči vse, kar si zadajo.

Svet še vedno deluje »po moško«

Razlogov, zakaj ženske v podjetjih po večini ne zasedajo vodstvenih položajev, je po mnenju naše sogovornice Teje Breznik Alfirev več. »Gre za sistemski problem, ki je posledica kulturno-zgodovinskega vidika na žensko, trenutnega družbenega sistema ter načina, kako vodimo organizacije danes. Če povem po domače, svet je narejen bolj po meri moškega, kar se tiče vodenja v podjetjih ali v družbi. Če torej v nekem okolju velja, da je vloga ženske, da skrbi za dom, potem se ženska s tem, ko želi graditi kariero in poseči po najvišjih odločevalskih pozicijah, upre tem normam in s tem tvega, da bo obsojana.

Drugi največji razlog, ki ga sama opažam, je, da tudi organizacije niso prilagojene temu, da bi spodbujale ženske za prevzem najvišjih vodstvenih mest. Poleg bolj prikritih razlogov, ki se kažejo kot predsodki ali dvojni standardi, so tu še pomanjkanje mentorjev ali sponzorjev ter dostop do socialnih mrež. Pri slednjih so moški veliko spretnejši in se tudi veliko bolj podpirajo.

Tretji in ne najmanj pomemben razlog je, da so lastnosti, ki veljajo za dobrega voditelja, tipično moške - t. i. herojsko vedenje ter vodenje le na osnovi korenčka in palice. Te lastnosti so tudi nagrajevane, medtem ko lastnosti, kot so gradnja tima, povezovanje, vključevanje in sodelovanje, ki so bolj ženski principi vodenja, ne dobijo takšne veljave. Na srečo se to spreminja, predvsem zaradi tega, ker se svet spreminja in zahteva od vodij, da ustvarjajo bistveno bolj zavzete, kreativne in predane zaposlene ter da gradijo zaupanje z vsemi deležniki (zaposlenimi, strankami, dobavitelji, lokalno družbo) in ne le, da ustvarjajo dobiček za lastnike.«

Prihodnost je v mešanih vodstvenih timih

Raziskave kažejo, da je med menedžerji na Kitajskem, Japonskem, v Veliki Britaniji, Nemčiji in Ameriki pogosto prisotno prepričanje »Think Manager-Think Male«, to pomeni, da so lahko na vodstvenih položajih zgolj ljudje, ki razmišljajo »po moško«, oziroma zgolj moški. To prepričanje je postalo že globalni fenomen. Raziskave so namreč pokazale, da značilnosti, ki jih povezujemo z vodstvenimi položaji, številni ljudje pogosteje pripisujejo moškim kot ženskam.

Naša sogovornica meni, da bo takšno mentaliteto treba spremeniti. »Uspešne bodo le tiste organizacije, ki se bodo znale pravi čas prilagoditi, odzvati, stalno razvijati in inovirati ter bodo razumele spremembo kot nekaj normalnega. A za to bo treba obrniti vodenje iz pretežno avtoritativnega v bistveno bolj sodelovalno in spodbudno. To pa zahteva ukvarjanje z ljudmi, z njihovim opolnomočenjem, z gradnjo zaupanja. Kreativnosti, strasti in zagnanosti se ne da zaukazati, lahko jih le razviješ. In to je ženskam bolj naravno. Poleg tega s tem, ko spustimo ženske, da soodločajo, pridobimo novo perspektivo, drug pogled, kar zagotovo pomaga pri kakovosti odločitve. Ne nazadnje se ženske na najvišjih pozicijah »splačajo «, saj raziskave kažejo, da podjetja, ki jih vodijo mešani vodstveni timi, dosegajo boljše finančne rezultate, « odgovarja.

Dobri vodje so sposobni samorefleksije

Če stereotipna ženska vodilna vedenja temeljijo na izražanju skrbi (taking care), pa stereotipna moška vodilna vedenja temeljijo na prevzemanju odgovornosti (taking charge). Vendar se dober vodja od slabega ali manj dobrega ne loči po spolu, temveč po številnih lastnostih, med katerimi je treba najprej izpostaviti sposobnost samorefleksije. »Z mojega vidika morajo vodje najprej znati voditi sebe - torej imeti visoko razvito zmožnost samorefleksije ter razumeti, kako s svojim delovanjem in vedenjem vplivajo na okolico. Druga lastnost, ki bo vedno bolj pomembna, je, da se počutijo udobno ob negotovi prihodnosti, ker ta pač resnično ni predvidljiva. Tretja najpomembnejša lastnost po mojem mnenju pa je, da obvladujejo svoje strahove ter da znajo s sodelovanjem, empatijo, opolnomočenjem, gradnjo zaupanja, sposobnostjo orisovanja navdušujoče prihodnosti ustvariti hitre, agilne, fleksibilne organizacije, v katerih vsak zaposleni lahko raste in se razvija,« meni Teja Breznik Alfirev.

Strahove je treba identificirati in obvladovati

Ženske pri doseganju ciljev oziroma na poti do uspeha najbolj ovirajo družbeni predsodki, predvsem okolice in družine, ki žensk pogosto ne podpirata pri karieri, pa tudi delovnega okolja, ki nima posluha za potrebe in vrednote žensk. Potem pa so tu še notranje prepreke, kot so občutki krivde, nesposobnosti, manjvrednosti itd. »Zanimivo (in žalostno) je, da mi je menedžerka, ki se je želela udeležiti programa EmpoweredWoman, ki je namenjen razvoju, opolnomočenju in podpori ženskam, ki želijo poseči po vodstvenih funkcijah, rekla, da se programa ne more udeležiti, ker ji je njen soprog očital, da bo s tem zanemarjala njega in otroke. Druga pa mi je rekla, da ji je partner očital, češ da hoče tekmovati z njim. Škoda je, če se partnerja ne podpirata, saj to na dolgi rok gotovo ne koristi zvezi. Še manj otrokom, ki odraščajo ob takem zgledu,« meni sogovornica.

Kako se torej spopasti z vsemi negativnimi občutki, ki nas ovirajo? Strokovnjakinja odgovarja, da bi morali najprej identificirati svoje strahove in jih nato začeti zavestno obvladovati. »Vsak, ki je v vlogi vodje (to so navsezadnje tudi starši svojim otrokom), bi se moral naučiti obvladovati svojo negotovost, občutek manjvrednosti, nezaupanje vase ipd. Vse to izhaja iz strahu. Kadar delujemo na osnovi strahu, pa nismo (že po biološki plati) sposobni razmišljati dlje, kot kaj je dobro le za nas osebno. Odgovornost vsakega vodje je, da skrbi za dobrobit skupine, ki jo vodi, in ne le za lasten interes. Zato je obvladovanje, zmanjšanje ali celo odprava lastnih strahov prvi pogoj, da znamo voditi druge na tak način, da ti prosperirajo in prispevajo k skupnim ciljem. Da to dosežemo, je potrebna najprej samorefleksija, pomaga tudi, da vprašamo druge, kako nas vidijo in doživljajo, saj s tem dobimo vpogled, kako vplivamo na ljudi in ali je naše vedenje konstruktivno ali destruktivno. Na osnovi teh informacij lahko identificiramo svoje strahove in jih začnemo zavestno obvladovati. Lahko sami ali s pomočjo trenerja (coacha), tudi s pomočjo terapevta, če so ti strahovi tako močni, da vodijo naše življenje.«

Neuspeh kot lekcija

Saj poznate tisti rek »no risk no fun« oziroma po naše »kdor ne tvega, ne pridobi«? Enako velja za uspeh - zanj je namreč treba marsikaj žrtvovati in včasih narediti tudi kakšen korak nazaj, da lahko naredimo dva koraka naprej.

Neuspeh je neizbežen del napredka, le stopnica na poti do cilja. Na ta način se z njim sooča tudi naša sogovornica, ki pravi, da je neuspeh del življenja in učenja, zato ga, kadar v delo vloži sebe in živi v skladu s svojimi vrednotami, imenuje raje lekcija. »Zame je neuspeh, kadar podležem strahovom in ne sledim svojemu osebnemu poslanstvu ter ne delujem v skladu s svojimi vrednotami. To se lahko sliši kot floskula, vendar je kar zahtevna naloga. Je pa zato rezultat vedno izredno izpolnjujoč,« dodaja. Pravi, da se ženske v primerjavi z moškimi na splošno bolj bojijo neuspeha ali napak, kar jih pogosto paralizira, da si ne upajo narediti koraka naprej tako v karieri kot v zasebnem življenju. Vendar je strah pred neuspehom lahko tudi konstruktiven. »Tako o vsakem tveganju bolje razmislimo in vključimo vidike in pričakovanja več deležnikov, ne le lastne interese. Delovati v skupno dobro in ne le za lastne interese je namreč edina prava pot, če želimo ustvariti boljšo družbo.«