Vse ljubezni Majde Arh
»Srečna sem, da lahko živim vse svoje ljubezni, saj to ni dano vsem ljudem,« pravi 54-letna Majda Arh.
»Čeprav mi velikokrat ni bilo z rožicami postlano, ne bi želela zavrteti let nazaj in imeti še enkrat 22 ali 30 let. Zdaj mi je res lepo. Z možem sva zgradila hišo, najina otroka sta že odrasla, počneva, kar nama je lepo, in uživava,« je zadovoljna pevka, za katero le malo ljudi ve, da je kot inšpektorica za varstvo pred naravnimi nesrečami zaposlena na Ministrstvu za obrambo RS.
»Velikokrat me ljudje vprašajo, a niste vi tista pevka. Odgovorim jim: ja, sem. Ko dodajo še, kakšno zvezo ima moje inšpektorsko delo z glasbo, jim odvrnem, da nikakršne. Hodim v službo, z glasbo pa se ukvarjam v zasebnem življenju, za svojo dušo. Zato tudi pečem piškote in izdelujem lectova srca.«
»Glasba mi je bila položena v zibelko. Je preprosto v meni. Že kot majhna punčka sem vedela, da bom pevka. In res je bilo tako. Moj oče je bil vrhunski pevec in to sem zagotovo podedovala po njem. V dvajsetih sem začela lepo kariero na slovenski glasbeni sceni, pozneje sem s skupino Memories iz Portoroža šla v svet. Videla in pela sem v kar nekaj državah (Italija, Avstrija, Švedska, Finska in Nemčija), po treh letih pa sem se odločila za zaključek študija in se poročila. Dobila sem službo na ministrstvu, kjer delam še vedno. Za redno službo sem se odločila zato, ker je peti vsak dan, kot se je to dogajalo tista tri leta v tujini, živa groza. Prej ali slej zboliš, ostaneš brez glasu in potem te napade še psiha. Tako živeti 30 ali 40 let in na takšen način čakati penzijo, ni bilo zame. Da bi zdaj, ko jih imam 54, morala tako funkcionirati, bi me že zdavnaj pobralo, ker je to zelooo težko. Glas je odvisen od zdravja, spanja in tako dalje, to je naravni »inštrument«. To ni kitara, ki jo uglasiš, ko se razglasi in igraš dalje, ampak ko ne gre, ko si bolan, utrujen itd. Enkrat sem na Švedskem ostala popolnoma brez glasu. Zdravnik mi je rekel, da si bom glasilke popolnoma uničila, če ne bom za nekaj časa prekinila. Zato sem se odločila za službo! Hrepenenje po glasbi pa je ostalo,« pripoveduje Majda, ki je pozneje izdala še dva albuma, se udeležila mnogih festivalov in šla z Regino na Eurosong v Oslo. Kot avtorica in izvajalka je dobila kopico prestižnih nagrad. Glasba pa je še danes njeno hrepenenje, ves čas razmišlja, da bi kaj posnela, šla na festival …
Zarečen kruh
Njeni delovniki pa so zapolnjeni s službo, ki jo ima neizmerno rada. Zelo je ponosna na svoje delo in poklic inšpektorice, čeprav je vedno govorila, da inšpektorica pa res ne bi bila nikoli. Nikoli ji ni bilo žal, da si je izbrala to pot, čeprav je morala vložiti veliko dela, narediti vse potrebne izpite, razširiti znanje. Takrat (leta 2010) je bilo to zanjo povsem novo področje. »Zdaj sem inšpektorica za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, vodja izpostave Novo mesto, skrbim za področje varstva pred požarom, varstva pred utopitvami, varstva na področju gasilstva in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Skrbimo za preventivo, ko gre kaj narobe, pa seveda tudi za kurativo, kot bi temu rekli v zdravstvu,« se smeji Majda, ki zaradi svoje funkcije ni nikoli v zadregi, opaža pa, da so včasih v zadregi stranke, h katerim pride v nadzor. Že itak jih je strah inšpekcije, potem pa še to. Ampak ta zadrega hitro mine, ker se zelo hitro izkaže, da je samo človek s čisto navadno krvjo pod kožo. In da nikomur noče nič hudega.
Radodarna mati Narava
»Imam dva čudovita poklica! Pevec ne more biti vsak, najprej moraš imeti posluh, s čimer se človek rodi in se tega ne moreš priučiti ali pridobiti, potem moraš imeti še glas. Tudi to je prirojeno. Mati narava je bila pri meni zelo radodarna. Tudi tega se ne moreš naučiti, lahko pridobiš samo na tehniki in praksi. S petjem sem se naučila komunikacije, prisluhniti ljudem, jih zabavati, iznajdljivosti, samozavesti in še in še. Videla sem veliko sveta, spoznala ogromno ljudi. Podobno je tudi v moji službi. Tukaj sem pa res pridobila na samozavesti, saj moraš tako že nastopiti pri ljudeh, kamor greš v nadzor, da ne govorim, koliko sem pridobila v komunikaciji z ljudmi, znanju in še bi lahko naštevala. Marsikaj v življenju si moraš upati, če želiš doseči cilj. In to sta mi dala tako glasba kot moja služba,« je zadovoljna Majda, ki ni edina glasbenica v svoji družini. Ta strast ju povezuje skupaj z možem. Zadnja leta sta skupaj nastopala, on še vztraja, ona pa je nehala, ker je po zadnjem nastopu pred tremi leti potrebovala skoraj dva meseca, da je spet prišla do glasu. Pravi, da pri njenih letih prečuti celo noč ni isto kot je bilo pri dvajsetih. Tudi njena oba otroka sta končala nižjo glasbeno šolo, hči Kim na klavirju, sin Tim pa na bobnih. Niti eden od njiju že nekaj let ni prijel instrumenta v roke. »Edino sin se ukvarja z glasbo, ampak to z repom, bolj kot ustvarjalec glasbe, kar mi je zelo všeč. Zagotovo pa nihče od njiju ne bo šel po moji poti. Nikoli ju z možem nisva v nič silila,« razlaga Majda, katere tretja strast je kuhanje.
Mojstrica za štedilnikom
»Pojma nimam, od kje mi takšno veselje. Spomnim se, da sem nekoč bila pri svoji sestri doma, imela je seveda že družino in svoj dom, pa sem ji rekla, da si želim samo to, da bi jaz enkrat imela svojo kuhinjo, da bom v njej delala, kar se mi bo zahotelo. Neizmerno mi je bilo všeč, ko sem pri njej videla, kako kuha marmelado, vlaga, peče torte za otroke itd. To mi je jemalo sapo in želela sem si, da bi tudi jaz enkrat imela svojo družino in seveda kuhinjo. Kuham res zelo rada. Moja babica je bila odlična kuharica, morda imam to po njej. Kuharskih spretnosti sem se učila kar sama. Vedno mi je bilo nepojmljivo, kako lahko nekdo speče torto, pecivo ali kaj podobnega. In ko mi je to uspelo, sem dobila voljo in ustvarjala sem vedno znova in več. Zdaj mi gre od rok čisto vse, česar se lotim. Zgodi se, da kdaj pa kdaj tudi kakšna stvar roma v smeti, ampak potem me to samo še bolj podkuri, dokler zadeve ne naredim popolne! V kuhinji imam rada čisto vse, moti me samo to, ko me nekdo moti ravno takrat, ko sem v največjem navalu ustvarjanja in nekaj »šari« po kuhinji. Recimo moj mož ravno takrat kaj išče ali pa pospravlja posodo iz stroja,« se smeji Majda, ki se je lotila še posebne vrste slaščičarstva, lectarstva.
Sladki srčki ljubezni
Ko se je odločila ukvarjati se z lectarstvom, je bilo te izdelke treba nekako predstaviti in jih ponuditi ljudem. Tako jih je začela ponujati na raznih sejmih, stojnicah … Nima svoje trgovine, se pa vsake toliko predstavi na Facebooku in Instagramu. Redno obiskuje sejme po vsej Sloveniji. Lectarstva se je naučila sama, ker naši lectarji, tako kot to sodi k značilnemu slovenstvu, svojih skrivnosti nočejo izdati. »Zato sem vse skupaj morala sama raziskati in se dokopati do cilja. Z leti sem se naučila tudi peke peciva in kuhanja. Prvi pogoj za pecivo je ta, da uporabiš dobre sestavine! Ne uporabljam margarine, olja morajo biti nerafinirana, uporabljam samo maslo, če delam sirov štrudelj, mora biti skuta domača, sicer ga sploh ne delam! Jabolka za jabolčni štrudelj nisem kupila še nikoli! Vedno uporabim domača. Pa še to, vse količine tehtam v nulo! Nikoli ne menjam že določenih količin in preverjenih receptov, ker se je to izkazalo za slabo, zadeve niso uspele. In nikoli ne sme manjkati čokolade! Ta je v moji peki nepogrešljiva. In seveda obvezno domača jajca, če se le da. Če pa moram kupiti, pa kupim tiste iz proste reje, brez GSO. Ta so najboljša med kupljenimi. Najboljši recept pa je zagotovo za nugatove rogljičke. Te ima moj sin najrajši. Imam pa tudi vrhunski recept, recept naših prednikov za medenjake. Res so dobri!«
Svoje izdelke marsikomu podari, proda pa tistemu, ki jih želi imeti. Ima stalne odjemalce za med, tudi za izdelke iz lecta in peciva. Vedno več ljudi ve, da se ukvarja z lectarstvom, na Dolenjskem in v Posavju je edina, pravzaprav daleč naokrog ni nikogar, ki bi se ukvarjal s tem. Po vsej Sloveniji je sedem ali osem lectarjev. Vesela je, da se vedno več ljudi navdušuje nad njenimi izdelki. Kupujejo jih za rojstne dneve, poroke, krst, birmo, razne priložnosti ob praznikih itd.
Majda je obiskovala sem tudi tečaje peke tort in drugih dobrot na Biotehniškem centru v Naklem. Rada bi pridobila še poklic – NPK za slaščičarja. Ker pa že nekaj čas izvaja LCHF ketonsko dieto, je to zanjo nov izziv, ker pri tej dieti ne smeš uživati ogljikovih hidratov. Našla je čudovit recept za kruh brez moke in je zelo dober. Še njen mož ga je pohvalil, tako da bo že držalo. Mož ji pri kuhanju in peki ne pomaga, ker ga to pač ne zanima. »Pomaga« ji takrat, ko ji kaj zmanjka in ga pošlje v trgovino. Sicer pa ima zelo rad sladko, tako da vedno pokusi prvi. Je pa malo trmast, tako da vsega ni pripravljen poskusiti. Tudi sin gre po njegovih stopinjah. Največ ji pomaga pri opravilih okoli čebel. Majda ima 16 panjev čebel, s katerimi je kar veliko dela. Mož okoli čebelnjaka vedno pokosi, največ pa ji pomaga pri točenju medu, saj sama v enem dnevu ne bi zmogla niti polovice. »Jaz sate pobiram iz panjev, jih naložim v samokolnico, on odpelje in upravlja s točilnikom za med. Prazne sate spet odpeljem in tako nekajkrat ponoviva, dokler zadeva ni opravljena.«
Vedno novi izzivi
Svetlolaski energije res ne manjka. »Mislim, da je energija posledica dobrih, pozitivnih misli. Ne ukvarjam se s tračanjem, ne gledam poneumljanj na televiziji, kot so razni resničnostni šovi, pa nadaljevanke … Ne ukvarjam se z drugimi ljudmi, probleme, ki jih imam, rešujem sama. Kar je pa najbolj pomembno, ob vsem tem me sploh ne zanima, kaj si o tem mislijo drugi. Nasploh v življenju! Ukvarjam se s svojo družino, imam dva prečudovita otroka, ki sta že odrasla, z možem in imamo se res lepo. Naj tako tudi ostane! Energijo mi dajejo tudi komplimenti in pohvale ljudi, ki jih srečujem, ko kupijo moje izdelke. Kot pozitivno sprejmem tudi kritiko, iz česar poskušam zadeve popraviti in izboljšati. Največ časa posvečam peki in krašenju lectovih src in drugih figur iz lecta. Peciva pečem priložnostno in sezonsko. Odvisno od naročila. Zdaj, recimo, pogosto pečem medenjake. Mož jih obožuje, res so dobri in sovpadajo k prodaji lectov ob praznikih. Delavnic pa za zdaj nimam, ker sem še v službi in mi časovno ne bi zneslo. Že tako in tako moj delovni dan traja 12 ur in tudi več. Najprej 8 ur služba, potem pa popoldanska obrt doma še nekaj ur vsak dan ali pa skoraj vsak dan,« je razkrila svoj vsakdanjik. Morda bo enkrat napisala tudi knjigo. Idej za nove podvige ji zlepa ne zmanjka. Nekateri se šalijo, da je malce nora. Za abrahama je za darilo dobila »povšter« za klekljanje idrijske čipke. Na sejmu v Brežicah je spoznala gospo, ki to poučuje in izdeluje vrhunsko idrijsko čipko. Tega se želi še naučiti! Zagotovo bo šla na tečaj v Sevnico, kjer gospa deluje in poučuje, in sicer po novem letu, ko se prednovoletna evforija malo poleže.
Majda je zadovoljna, da s svojim delom še dodatno zasluži. Vsak evro pride prav. Hči namreč nadaljuje s študijem, za študentko v Ljubljani je vedno potrebno kaj dati in dodati. Sin je s študijem zaključil in se je zaposlil pri možu, torej očetu, tako da živi doma in je zanj potrebno dodati manj. »Poplačam položnice, otrokom kupim kakšen kos oblačila ali pač tisto, kar potrebuje, včasih pa tudi sebi kupim kakšen lep kos oblačila, čevlje … Zaslužek je dobrodošel dodatek k plači. Ni konstantno in ni vedno isto, kolikor je, pa je dobrodošlo!« je zadovoljna Majda, ki večino dela kar v svoji kuhinji. V kleti hiše ima še eno kuhinjo, kjer dela večje zadeve. »Moram povedati, da sem neprestano v kuhinji. Nekoč me je sin, ko je bil še majhen, vprašal, zakaj sem vedno, ko sem doma, v kuhinji?! Nad to ugotovitvijo sem bila čisto šokirana, ampak zagotovo drži. Ko pridem iz službe, najprej pripravim kosilo, potem pa ali pečem lecte ali pa kuham kaj za naslednji dan ali pečem pecivo, če imam kakšno naročilo.« Tudi na njeni praznični mizi ne bo manjkalo peciva, predvsem ledenih rezin, madžarice, torte … »Za božič bom napekla cel kup drobnega peciva, absolutno pa ne sme manjkati linških oči in orehovih kifeljčkov! Kar pa se tiče mesa, ne sme manjkati dobra svinjska pečenka in velikanska skleda solate! Že pred prazniki sem morala delati, da sem imela dovolj robe za prodajo v decembru. Kako zmorem? Preprosto. Vsak dan nekaj naredim, predvsem pa nič ne jamram. Jamram le takrat, ko me začne boleti v križu ali pa, če kaj zbolim. Takrat se uležem in pač bolezen prebolim, potem pa znova nadaljujem. Enkrat spečem lecte, potem jih barvam, pa krasim, pa pečem medenjake in vse kar rabim oziroma, kar dobim naročil, pa gre,« je sklenila.
