koktail Dobra karma

Smrtonosni koktalj, ki ga uživamo vsi: mešanica ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 10. avgusta

01-UVODNA mladi bojan pozar foto Arhiv zveze komunistov slovenije Reporter.si

Od Komunista do Evrope: kako je Bojan Požar ...

denar, delavec, kovanci Svet24.si

Zavod RS za zaposlovanje danes izplačuje ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Kdo so Bosanci, za katere Janković spreminja ...

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

Tara Zupančič Njena.si

Tara Zupančič hvaležna za vsako solzo

Vdihovanje duše neživim predmetom

Marjana Vovk, 12.01.2020 20:00:00

Animateka je letos kot eno od mladih perspektivnih avtoric izpostavila Makedonko Sandro Jovanovsko, ki zadnja štiri leta živi in dela v Sloveniji, saj končuje študij na Akademiji umetnosti na Univerzi v Novi Gorici.

Delite na:
Vdihovanje duše neživim predmetom
Sandra Jovanovska os. arhiv

Njeni filmi so zelo posebni, saj rada prehaja med digitalnimi in analognimi mediji, med filmom in animacijo. »Animacije in filma ne bi smeli preveč ločevati, saj ju glede na razvoj v tej industriji kmalu ne bomo več ločili. Zato sama ne kategoriziram in delam z medijem, ki mi tisti trenutek bolj ustreza.«

Sandra je sicer najprej v Makedoniji doštudirala francoščino in angleščino, preden se je odločila, da svoje življenje posveti animaciji. Tako kot vsak najstnik je imela težave pri izbiri študija. »Težko se je odločiti in jeziki so bili najlažja izbira, ker sem zanje vedno imela posluh,« pravi Sandra. Kot študentka pa si je omislila lastni studio oziroma »umetniški laboratorij«, kot ga sama poimenuje, v katerem je najprej ustvarjala razne predmete in nakit, nato pa je iz tega počasi nastala »soba za animacijo«, v kateri je Sandra začela eksperimentirati s tehniko stop-motion. »V svojem 'laboratoriju' sem najprej eksperimentirala z ustvarjanjem in uničevanjem raznih objektov. Najprej sem torej ustvarjala predmete, nato pa je nekje vmes prišla še potreba, da te svoje predmete animiram. Ali pa morda obratno, saj se spominjam, da sem tudi že prej rada hodila v naravo in animirala stvari, ki so tam že bile. Vse to se je rodilo iz potrebe, da si ustvarim svoj lastni svet, v katerem bom lahko postavila lastna pravila … ali pa anarhijo,« razlaga. 

sandra2.jpg
Soma
os. arhiv


Slovenija in Makedonija
Ko je uspešno zaključila študij jezikov, se je zato želela vpisati še na študij animacije, ki pa ga takrat v Makedoniji ni bilo, zato se je prijavila na več šol v tujini, med njimi tudi na Akademijo umetnosti v Novi Gorici. »Prvi so ugodili moji prošnji, zato sem se odločila, da grem v Slovenijo.« Trenutno končuje magistrski študij, do konca katerega ji manjkata le še teoretični del pisne naloge in zagovor. Se bo potem vrnila v Makedonijo? »Bomo videli, nisem ravno oseba, ki stvari načrtuje zelo vnaprej. Trenutno imam v Sloveniji odprtih nekaj pomembnih stvari, ki me zadržujejo tukaj, tako da me boste nekaj časa zagotovo še našli kje tu okoli,« se zasmeji. Tudi verjetno zato, ker v Makedoniji še vedno praktično ni animirane scene. »Se pa stvari počasi spreminjajo z individualnimi dosežki nekaterih posameznikov, kot so Krste Gospodinovski, Žarko Ivanov in Ivan Ivanovski.« A težko, če ne nemogoče je na tem področju primerjati Slovenijo in Makedonijo. »Pri vas imate vsako leto poseben razpis za sofinanciranje animiranih filmov in imate Društvo slovenskega animiranega filma, ki si aktivno prizadeva za razvoj lokalne animirane scene. Pri nas nimamo nič takšnega.«

sandra3.JPG
Sandra Jovanovska
os. arhiv


Odvisnost in obsedenost
V času študija je Sandra ustvarila kar nekaj zanimivih in nenavadnih animiranih in igranih filmov (Baby Boom, Scarecrow Cross, Živali so posebni učinki, The Mary and Jesus Galaxy, Paint me as you see me itd.), ki so potovali po številnih festivalih po svetu in ji prinesli tudi nekaj nagrad, med njimi nagrado izobraževalnega programa Ostrenje pogleda na letošnjem Festivalu slovenskega filma. Slednjo je prejela za svoj magistrski animirani film Soma. Ta je animacija v tehniki stop-motion, ki je zadnje čase spet zelo priljubljena. »Je stop-motion spet v vzponu? Zelo sem vesela, če je to res,« pravi Sandra. »Sicer pa se trendi okoli nas tako hitro menjajo, da res ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bila stop-motion spet nekaj časa kraljica animacij.« Soma je zgodba o nagačevalcu, ki ga mesar zasvoji z drogo, ki jo ponuja kot domnevno zdravilo za nagačevalčevo bolezen. Nagačevalec postane narkoman in mesarju v zameno za drogo preda svojo največjo ljubezen.

Ko se zave napake, se vrne po to, kar mu pripada, toda pot pred njim je enosmerna. »Gre za temi odvisnosti in obsedenosti, ki sta me pač takrat zanimali in sem se želela z njima poigrati. Kaj bi se zgodilo, če bi eno odvisnost zamenjali z drugo? Kako bi se zgodba odvila?« Film je nastajal tri leta, saj je idejo zanj začela premlevati že leta 2015, ko je začela z magistrskim študijem. »Ampak takrat je bil to čisto drugačen film,« pojasni. Tudi njen naslednji projekt bo verjetno stop-motion animacija. »Nočem še preveč razkriti, ker se stvari lahko hitro spremenijo, ampak razvijamo novo idejo in veselim se dela v bolj profesionalnem okolju zunaj študijskih okvirov,« napoveduje.

sandra6.jpg
Scarecrow cross
os. arhiv


Zvok in slika
Poleg nenavadnih zgodb Sandrine filme oblikuje tudi zelo zanimiv, skoraj kaotičen zvok. Ker je film avdio-vizualni medij, je za Sandro zvok prav tako pomemben kot slika. »Uživam, ko se igram in eksperimentiram z zvoki, saj lahko na ta način spremenim, popačim ali obogatim vizualni material. Pa tudi zato, ker pri tem pri vsakem projektu sodelujem s svojim partnerjem Ivanom Antićem, ki je zelo kreativen oblikovalec zvoka, zato je ta proces zame zelo zanimiv,« izda. Sandrine animacije seveda niso namenjene najmlajši publiki, čeprav nas večina ob besedi animacija še vedno najprej pomisli na risanke za otroke. »Na žalost je to res še vedno prva asociacija. Moj dedek na primer še vedno ne more razumeti, kaj počnem,« se zasmeji. »A pred kratkim sem imela delavnico animacije za otroke in ti so točno vedeli, kaj pomeni stop-motion. Niso pomislili na risanke, ampak so točno vedeli, kaj pomeni ta tehnika.« Za Sandro pa ima animacija še vedno isti pomen, kot ga je imela, ko je začela z njo: »Animacija je vdihovanje duše neživim predmetom!« Kot otrok Sandra ni imela svojih najljubših risank, gledala je, kar je pač bilo na televiziji. A risanka, ki je popolnoma spremenila njen pogled na animirani svet, je bila Princesa Mononoke japonskega avtorja Hajaa Mijazakija. »Gledala sem jo kot otrok in čisto me je navdušila. Nisem mogla verjeti, da lahko iz animiranega vesolja pride takšna zgodba. Zdela se mi je nezemeljska.« Katere pa so najboljše animacije oziroma umetniki danes? »Uf, težko vprašanje! Pogledam ogromno filmov in všeč so mi različni pristopi, eksperimentiranja in različni žanri. Lahko bi rekla, da so med mojimi najljubšimi filmi Balance (1989) nemških dvojčkov Christopha in Wolfganga Lauensteina, Mount Head (2002) japonskega avtorja Kojija Jamamure in vse, kar je prišlo iz glave Jana Schwankmeyerja.«

Objavljeno v reviji Maja/Liza št. 50, 6.12.2019