Trst, naš znani neznanec

Mestece se je sprva razvilo na griču sv. Justa in se v srednjem veku obdalo z obzidjem, ki je segalo do morja. Od leta 1382 pa je bil tu habsburški protektorat. Ko so bile l. 1719 majhnemu ribiškemu Trstu, ki je bil obkrožen s slovenskimi vasmi, dodeljene pravice svobodnega pristanišča, se je s pomorsko trgovino začel njegov razcvet.

Prihajali so premožni trgovci in delavci od blizu in daleč. Še danes se vidi raznolika sestava mestnega prebivalstva, čeprav so priimki poitalijančeni. Talilni lonec je opravil svoje. Poleg tega ima Trst tudi veliko manjšin, med katerimi je največja prav slovenska. Ta predstavlja sedmino od današnjih dobrih 200.000 prebivalcev (po popisu iz leta 1848 je bila slovenska ena tretjina), 4000 je Hrvatov, veliko Armencev in drugih. Trst je imel za časa Avstro-Ogrske zlato obdobje, saj je bil zaradi Južne železnice izjemno pomembno gospodarsko središče in tudi edino avstrijsko pristanišče. Preden je »padla zavesa«, je bilo mesto nakupovalna meka za vzhodne države. Dandanes mu nekateri rečejo »mesto starcev«, predvsem pa je to prijetno mesto za uživati in živeti ali študirati, saj imajo več dobrih fakultet. V mestnem središču so številne šik trgovinice (kitajske odmislimo) in mikavni lokalčki. Restavracije in italijanska kulinarika pa so že od nekdaj zakon. Ob obali so nedavno odprli največjo pokrito tržnico hrane – luksuzno Eataly, ki ima na 3000 m2 vse od pekarn do mesnic, gostinski lokal in največjo vinoteko v tem delu Italije (1300 različnih vin). Tu je pravi raj za ljubitelje dobre hrane. A najboljši sladoled, pravijo, se še vedno dobi v slaščičarni Grom.

Že od nekdaj je veljal Trst za prestolnico kave (Illy, Hausbrandt idr.), imajo kar 50 zgodovinskih kavarn, najstarejša je Caffe Tommaseo. Trenutno je moderno piti kavico v steklenem kozarčku, tako imenovani Capo in B. Ob večerih si domačini radi v kakem simpatičnem vrtu ali ob Velikem kanalu (Canale Grande) privoščijo oranžni koktajl Aperol-spritz. Turisti, ki jih ni toliko kot v Ljubljani, imajo v živahnem Trstu kaj početi, mesto ima kar 30 muzejev in več drugih kulturnih ustanov.

Nekdaj in danes je v Trstu živelo ter ustvarjalo mnogo slovenskih kulturnikov in intelektualcev, saj jih vsak nekaj pozna. V drugi polovici 19. stoletja so se začeli narodi, tudi Slovenci, nacionalno prebujati. Zbirali so se v kavarni Hotela Balkan v Fabianijevem Narodnem domu. Kot vemo iz trpke zgodovine, je bil leta 1920 dom požgan, zdaj je tam sedež cenjene visoke šole za prevajalce ter slovensko informativno središče. Tržaški Slovenci imajo že pol stoletja svoje Slovensko stalno gledališče Trst, ki je nekak nadomestek Narodnega doma. Izvemo še, da so gibanje fašistov in posledično zaostrene odnose s slovenskim življem in jezikom, finančno prvo podprle banke in razni podjetniki, ki so jih vodile judovske družine.

Na zgodovinskem Trgu Oberden je bil tudi izveden atentat na cesarja Franca Jožefa, iredentisti so hoteli Trst priključiti Italiji, Dunaj pa ni bil za to. Če si želite doživetja, se lahko s tega trga zapeljete po strmem pobočju do Opčin z edinstvenim Openskim tramvajem.

Mi smo si za izhodišče za ogled mesta izbrali osrednji tržaški trg Piazza Unita d'Italia (združitveni trg, po domače Veliki trg). Leži ob obali in premore kar 1600 m2, na njem se je nekoč »šopiril« tudi Mussolini. Svetlosiv in starinski trg je obdan s sedmimi prekrasnimi stavbami z veličastnimi pročelji in pod njimi kavarne, med njimi znameniti Harry's Bar. Tu stojijo palače v vrsti: od leve Vladna palača (ki so ji odstranili habsburške in dodali savojske okraske, 1. nadstropje je okrašeno z muranskim steklom!), sledi Modello, pa Stratti (palača s freskami) in na sredini tržaška občinska palača. Nato se na njeni desni nadaljujejo palači Pitteri, Vanoli in končno Lloydova palača. Leta 1999 so trg prenavljali in arhitekt je med tlakovce do srede trga posejal bele in modre lučke, ki ponazarjajo do kje je bilo nekoč morje, zato je trg ponoči očarljiv. Grafiti so prepovedani, kazen za kršitelje je 10.000 evrov. Pred trgom se razteza morski pomol Audace (nekdaj San Carlo). Znano je, da sta se po njem rada sprehajala in tam spesnila svoje najlepše pesmi naša Dragotin Kette in Srečko Kosovel.

Odpravili smo se mimo mogočne baročno- -gotske občinske stavbe, ki premore kopico portalov, vhodov in oken, zato ji rečejo »palača kletka«. Ima tudi stolp z uro, nad katero bedita Mihec in Jakec (Mikece e Jakece). Potem smo zavili mimo Mazzolenijeve fontane (Fontana štirih celin) in Karlovega stolpa (cesar Karl VI., oče Marije Terezije, je podelil mestu pravice svobodnega pristanišča) naravnost v labirint starih ulic, ki so nas vodile skozi srednjeveško mestno jedro na grič. Sv. Justa (zavetnik mesta). Zanimiv je podatek, da so hiše v Trstu označene z ulico in številko, drugje po Italiji pa ni tako.

Trst ima poleg vseh neverjetno lepih palač (ob Velikem kanalu, na Borznem trgu in drugje), cel kup raznih cerkva. Ko smo sopihali po Via Cattedrale smo videli helvetsko, armensko in anglikansko cerkev. Ob morju stoji grška pravoslavna, na Ponterosso srbska, luteranska cerkev je v Terezijanski četrti, džamije pa nimajo. Na tržaški pomol sv. Andreja so v tridesetih letih prihajali Judje iz getov iz cele Evrope ter odpluli v Palestino ali Ameriko – Trstu so rekli sionsko mesto (mesto svobode). Simbol Trsta je helebarda sv. Sergeja (antična sulica).

Utrujeni smo prišli na vrh do stolnice sv. Justa. Le-ta je sestavljena iz dveh cerkva, krasi jo velika rozeta iz belega kraškega kamna. Notranjost cerkve je elegantno minimalistična. Izstopa razkošen lestenec, ki je bil namenjen za Maksimilijanovo mehiško palačo, a je bil po njegovi smrti podarjen stolnici. V stolnici je cerkvena zakladnica, ki jo ščiti črna kovana ograja, delo kroparskih obrtnikov. Nedaleč od katedrale so še ostanki rimske bazilike. Za njo stoji srednjeveška trdnjava oziroma grad. Njegov vrt poleti oživi, saj prirejajo opere. Počasi pešačimo nazaj v mesto, ustavimo se šele pri Amfiteatru, kjer organizirajo poleti različne »performense«. Center je za promet zaprt, le številne tržaške skuterje vidite parkirane vsenaokrog. V Ulici Teatro Romano smo videli vhod na veliko parkirišče »Park San Giusto « (z 5 nadstropij in 734 parkirnih mest je drugo največje v Evropi), ki je zgrajeno v hrib sv. Justa. Izvemo, da imajo 4 dvigala, 2 popeljeta na hrib. Pot nas vodi naprej mimo tržaške Opere, ko pa ponovno zakorakamo na Veliki trg, je naš »giro« zaključen.

Če je Ljubljana srednjeevropsko mesto s sredozemskim duhom, lahko rečemo za Trst, da je sredozemsko mesto s srednjeevropskim duhom. Obe mesti povezuje predvsem sorodna zgodovina, pravzaprav je Trst za Slovence skoraj tako pomemben kot Ljubljana.