Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Tina Mohorović: Glave so okrogle zato, da lahko misli spreminjajo smer

Ksenija Vimont, Ženska, 25.05.2019 15:01:45

Risala je najrajši, odkar se spomni. Tako si je ustvarjala vzporeden imaginaren svet, kjer je bilo mogoče čisto vse.

Delite na:
Tina Mohorović: Glave so okrogle zato, da lahko misli spreminjajo smer
Tina Mohorović je predstavila serijo grafik, nastalih v zadnjem ustvarjalnem obdobju, in grafik, ki so posebno za razstavo nastale v grafičnih ateljejih Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Urban Cerjak

Tina Mohorović deluje vzporedno na dveh področjih, likovnem in scenografskem, kjer je prejela študentsko Prešernovo nagrado, pred kratkim pa predstavila serijo grafik v Mednarodnem likovnem grafičnem centru v Ljubljani. Večstranska umetnica se opiše kot skupek nasprotij, kar pa jo navsezadnje dela tako izvirno in odprto.

»Že zgodaj sem si rekla, da ko bom velika, bom pa risala zares«, se spominja profesorica likovne umetnosti časov, ko se je ta ljubezen razvila. »Moja starša sta dobra človeka, ki sta me vzgajala v duhu spoštovanja in razumevanja sočloveka,« pravi Tina o svojem otroštvu in jima je hvaležna za vso podporo. Omogočila sta ji svobodo in prostor, da se je iskala, se izgubljala in ponovno našla in jo skušala razumeti, čeprav jima pri tem ni bilo lahko. »In jima še vedno ni,« doda. »Ampak tudi meni ni lahko z njima,« se pošali Tina.

Navdih profesor, ki je »živel« grafiko

Iz Novega mesta je po srednji šoli študij nadaljevala na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer je bila po diplomi iz grafike globokega tiska dve leti asistentka pri predmetu Grafika II. Spomni se prvega odtisa iz cinkove plošče, ki jo je tako očaral, da se je takrat začela bolj intenzivno ukvarjati z grafiko. »Preprosto se je zgodil neki klik v glavi. Kot da je to nekaj, kar poznam in je del mene. Ponudila mi je tudi drugačen proces razmišljanja, polje presenečenja, raziskovanja in razmišljanja znotraj različnih grafičnih tehnik.«

Največji vpliv je na Tino imel njen mentor na fakulteti, prof. Bojan Kovačič. »To je bil človek, ki mi je predal ljubezen do grafike in zares verjel vame. Zagovarjal je, da moraš biti v vsem kar delaš iskren in je študente spodbujal v iskanju iskrenega lastnega izraza. On ni predaval grafike, imel si občutek, da jo zares živi. In rad je govoril, da samo mrtve ribe plavajo s tokom. Izredno topel in človeški je bil, hkrati pa zahteven v smislu ustvarjanja. Vesela in hvaležna sem, da sem ga poznala

Ustvarjanje vedno novih svetov odtehta vse minuse

Po diplomi likovne pedagogike je končala podiplomski študij scenskega oblikovanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je prejela študentsko Prešernovo nagrado na področju scenografije. »Nagrade so lepa stvar, ko pridejo. Seveda si jih vesel. To so neke zunanje potrditve, ampak niso nujno odraz tega, kako delaš. Veliko rajši imam občutek pri sebi, ko veš, da si nekaj dobro ali kakovostno naredil, ne glede na sodbe drugih in zunanja priznanja.« Ker deluje vzporedno na dveh področjih, likovnem in scenografskem, redno sodelujete tudi z več slovenskimi gledališkimi hišami med drugimi z ljubljansko Dramo, Slovenskim mladinskim gledališčem, Mestnim gledališčem ljubljanskim in pri produkcijah AGRFT. Po njenih besedah je prav zaradi tega, njeno življenje mlade umetnice oziroma samozaposlene v kulturi, precej raztreseno. So obdobja, ko dela na več projektih hkrati in obdobja, ko je zatišje. »Stalno visi v zraku finančna nesigurnost. Zelo sem kritična do razmer v kulturi. Srečo imam, da mi država plačuje prispevke preko statusa, drugače zaradi že itak nizkih plačil ne bi mogla delovati na teh področjih. Poleg scenografskih in likovnih projektov delam še kaj občasnega, če zmanjka denarja. Pogrešam finančno varnost. Spraševanje o tem, ali boš imel dovolj za najemnino čez dva meseca, je naporno. Včasih zaradi financ za preživetje delaš na meji trenutnih zmogljivosti. Fizično in psihično. Čeprav se sliši dramatično, je res. Hkrati pa dokler se da, svojega dela ne bi zamenjala za kaj drugega. Preveč rada imam to, kar delam. Nisem polovičarka in ne znam biti nekje samo na pol. Je pa lepo, da lahko kreiram vedno nove svetove, to je tisti del poklica, ki odtehta vse ostale minuse,« zadovoljno pravi Tina.

Anonimi

Mlada umetnica je imela septembra razstavo Anonimi v MGLC Ljubljana hkrati s pregledno razstavo Rika Debenjaka, vodilnega predstavnika barvne eksperimentalne grafike. Na razstavi je predstavila serijo grafik, nastalih v zadnjem ustvarjalnem obdobju, in grafik, ki so posebno za razstavo nastale v grafičnih ateljejih Mednarodnega grafičnega likovnega centra. »Odziv publike na razstavo me je presenetil v zelo pozitivnem smislu. Mladi likovniki nimamo velikokrat priložnosti pokazati, kaj delamo. Pomemben je odziv drugih na tvoje delo tudi v smislu samorefleksije, da vidiš, kje si. Kako drugi dojemajo tvoje delo. Jaz imam namreč s svojimi deli zelo drugačen odnos. Nekaj delaš, raziskuješ, stojiš za tem, vendar je ta svet toliko tvoj, da potrebuješ zunanje oko, da lahko pogleda na to, kar si ustvaril tudi z drugimi očmi. Vzor mi je vsak umetnik, ki ob gledanju na njegovo delo nekaj začutim, da se nekaj v meni premakne in spregovori z menoj.«

Svet anonimnega posameznika

»Tina se kot avtorica obrača k posamezniku in opozarja na fragmentarnost današnje družbe, v kateri so interesi posameznika pogosto pred splošnim dobrim in skupnim interesom družbe,« je zapisal ob razstavi kustos Božidar Zrinski. Kako grafičarka mlajše generacije vidi svoj angažma skozi prizmo svojega ustvarjanja? »Zdi se mi pomembno, da ima vsako delo svojo zgodbo, ozadje. Kar lahko dam skozi svoja dela v svet in drugim na vpogled, je samo tisto, kar je res iskreno v meni. Sem v obdobju, ko sem ob opazovanju sveta okoli mene začutila enormno težo odtujenosti in osamljenosti in ugotovila, da se to ne dogaja samo meni. Družbeno se res zapiramo vsak v svoj mali svet, se pretvarjamo, da smo srečni. V grafikah sem skušala iskreno pokazati ta svet. Svet anonimnega posameznika, ki je poln hrepenenja in potrebe po povezovanju s sočlovekom. In boleča osamljenost in tesnoba, ko tega ni.«

Avtorski pečat človeške roke

Kot mojstrica globokega tiska Tina pri svojem delu uporablja kombinirane grafične tehnike. Rada se posveča tehnikam globokega tiska, še posebno jedkanici, zaradi specifičnega značaja risbe, ki ga omogočata odpor cinkove plošče pri risanju z iglo in kasnejša manipulacija z dolžino in jakostjo jedkanja. Postopki so dolgotrajni in se razlikujejo od tehnike do tehnike, pojasnjuje. »Pri mojih grafikah gre v osnovi za pripravo matrice z jedkanjem risbe v kislini. Postopek od ideje do končnega odtisa pa je prekompliciran in dolgotrajen, da bi ga lahko tu opisala. Če bi izpostavila samo posamezne točke v delu pa bi se slišalo preveč enostavno.« Pri njenem grafičnem ustvarjanju je potrebno veliko ur potrpežljivega in natančnega dela. »Mene fascinira to, kako tem tradicionalnim, starim tehnikam in postopkom skozi vsebino vdahniti sodobnost. Plus noben stroj na svetu ne more nadomestiti avtorskega pečata človeške roke.« Njene subtilne risbe poudarjajo razne dele človeškega telesa in njihove poze ter ustvarjajo posebno atmosfero kontemplativne stvarnosti.

Če pogledaš globlje

Ustvarjalni proces je globoko duhovno doživetje, kjer ustvarjalec pozabi na samega sebe in se zlije s svojim delom, pravijo. »Včasih res pride do magičnih trenutkov znotraj ustvarjanja, ampak niso ravno pogosti. Ustvarjanje je v osnovi resno in trdo delo. Morda komu izgleda, da likovniki večino časa gledamo v zrak, potem pa pride navdih, tri neprespane noči in se kar vse zgodi in sestavi samo od sebe. Seveda ni tako romantično. Polovico risb, ki jih dokončam, vržem stran, ker so ponesrečene. Veliko je raziskovanja, razmišljanja, eksperimentiranja, preučevanja, risanja »v prazno« zaradi treninga roke. Trdo delo torej. Navdihne me življenje. Družba, v kateri živimo. Opazovanje ljudi, njihove odkrite in skrite mimike, reakcij in odnosov v čisto vsakdanjih situacijah. Tam se zame skriva največ, če pogledaš globlje. Sem zelo intuitivna oseba, tako da se po navadi koncept rodi z nalaganjem nekih občutkov, obdobja, ki ga živim.« Zbira tudi veliko vizualnega in pisnega materiala, pa se na eni točki zgodi kakšna nenavadna povezava in začuti, kaj bi rada povedala.

Tina Grafika1.jpg
Prihodnost, jedkanica, 100 x 65 cm; Tina Mohorović v svojih delih, prek tehnik globokega tiska, subtilno-ekspresivno upodablja človeško figuro.
Osebni arhiv

Strokovnost se podcenjuje

Tina je prepričana, da je umetnost zelo pomembna za družbo, saj odpira vprašanja, nudi drugačen pogled in refleksijo na družbo. »Dobra umetnost je nujna, žal pa se dogaja prav to, da ni spoštovanja do prave umetnosti. Denarja in možnosti za kakovostne umetniške produkcije je izrazito premalo. Seveda se to dogaja na širši ravni družbe. Tudi strokovnost se podcenjuje. Vsak, ki kaj nariše v prostem času, je že lahko slikar. Ta odnos je v umetnosti do ustvarjalcev že kar podcenjujoč. Predvsem kar se tiče plačil in finančnega vložka. Vsi podpirajo umetnost, dokler je zastonj. Pri denarju se pa hitro zatakne. Ampak to je posledica širše politike in njenega odnosa do kulture

Prazna vreča ne stoji pokonci

Nekateri trdijo, da težke razmere spodbujajo ustvarjalnost, vendar je Tina spoznala, da je to popolnoma napačna predstava. »Večkrat slišimo, da mora biti umetnik lačen, da dobro dela. To ni res. Tudi profesionalno ustvarjanje je kot v vsakem drugem poklicu trdo delo, s to srečo, da lahko kreiraš svoje svetove. Zdaj pa probajte dobro delati, če ste lačni. Če se obremenjujete s tem, kje boste zaslužili denar za čez mesec, ker ga s prodajo svojih del zagotovo ne boste. Če bi bilo to res, bi marsikateri priznan sodobni umetnik šel živet v revščino, da bi boljše ustvarjal. Takšno prepričanje se mi zdi podcenjevanje umetnosti. Prazna vreča ne stoji pokonci. Pravo ustvarjanje ne more biti zgolj hobi, ampak trdo delo, to je služba in način življenja. Van Gogh je bil sicer reven, ampak mu je brat vseeno pošiljal denar in mu s tem omogočil, da je ustvarjal. Če si reven, nimaš pogojev in možnosti, da bi ustvarjal.«

Nekatere stvari so preprosto večje od nas

Po besedah Tine Mohorović umetnost težko ponuja rešitve za krizo, če se vsaka kritična nota takoj skuša blokirati z nefinanciranjem, da se finančno podpirajo komercialni projekti, vse kar diši po kakovosti in ne zgolj všečnosti, pa ne. »Največ se itak dogaja na neodvisni sceni. Rezati sredstva v prostoru, kjer so se od vedno razvijale napredne ideje in potem govoriti, da mora dati umetnost rešitev za krizo je zgrešena. Hkrati pa se umetnike večkrat obravnava kot privesek družbe in da to pa res lahko dela vsak. Takšne izjave sploh ne morem vzeti resno. Je pa tista prava umetnost vedno ponujala ogledalo družbi, jo kritizirala in razvijala ideje o novem, boljšem svetu. To pa je za obstoječi red nevarno, zato so jo vedno skušali stisniti na obrobje.«

Umetnost je vedno preživela, preživi in bo preživela

Položaj vizualne umetnosti pri nas je zelo slab, ugotavlja Tina. »Vse delaš na lastne stroške, vnaprej. Denarja ni. Če imaš srečo, kdo kdaj kaj kupi. Redke galerije imajo sploh razstavnino. Največ razstavljaš po manjših galerijah, ponekod moraš še za okvirje poskrbeti sam. Mladi nimamo veliko priložnosti pokazati svojega dela. Smo v situaciji, da smo zgolj za prostor, materiale in skromno razstavnino neizmerno hvaležni in začudeni, da je to sploh mogoče. Kako v času izvedbe likovnega projekta finančno preživeti pa ne zanima nikogar. Da bo stvar jasna, grafike ustvarjam iz ljubezni do tega medija. Če pogledam finančno, sem pri grafiki na čisti ničli. Seveda pa sem zelo hvaležna in vesela, da so me poklicali iz MGLC-ja in mi dali na voljo atelje, materiale in priložnost predstavitve svojih del. Imela sem res srečo in priložnost, ki je mnogi odlični mladi ustvarjalci žal nimajo.« Kljub vsemu je umetnost vedno preživela, preživi in bo preživela, razmišlja Tina. »Kakor se lahko naivno sliši mislim, da so nekatere stvari preprosto večje od nas

Tina Mohorovic_1.jpg
Tina Mohorović
Urban Cerjak

Kaj pa uspeh?

Tinina neizpolnjena želja je, da bi šla izpopolnjevat svoje grafično znanje v tujino. »Pa rada bi še mnogo stvari. Veliko sanjam, ampak včasih tudi kaj dosanjam,« se namuzne lucidna sogovornica. »Da me ne odnese predaleč, so moje sidro prijatelji in morje. Poleg njih pa je moje pribežališče domača vas Brićanci v osrednji Istri, kjer so moji ljudje, zemeljski in zelo preprosti. Ti, ki so zrasli iz hude revščine. Je pa tam kljub težkim razmeram ogromno prostora za smeh. Vedno me prizemljijo in zaradi njih nikoli ne pozabim, kaj je zares pomembno.«

Z uspehom se umetnica ne obremenjuje in meni, da je to zelo relativno. »Na splošno za uspeh štejejo te zunanje potrditve – razstave v referenčnih galerijah, razstavljanje na različnih referenčnih bienalih v tujini, nagrade … Meni pa je osebno uspeh to, da se glede na pogoje dela v grafiki, ko že malo obupam, pojavi neka nova priložnost in mi da motivacijo, da še malo vztrajam. Pa da lahko preživim z delom na različnih umetniških področjih. Pa da imam krasne ljudi okoli sebe. Vse to je uspeh.« Za mlade ustvarjalce nima ravno nasvetov, saj se ji zdi, da imamo ljudje med sabo preveč različne poti. Je pa sklenila pogovor z lepim citatom Francisa Picabie (francoski avantgardni slikar, pesnik in tipograf), ki pravi, da so naše glave okrogle zato, da lahko misli spreminjajo smer.

Objavljeno v reviji Ženska št. 3, 4. 3. 2019.