Teh 20 let ne bi zamenjal za noben denar
Ko me je Aleš Musar z novinarskimi kolegi popeljal po »svoji« Ruski dači, sem doživela pravo razodetje. Začutila sem, kako me nagovarjajo umetnine in izdelki izpred sto in več let. Ko sem pozneje vzela v roke še prvo izdajo Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske, pa me je ganilo do solz, ker sem se dotaknila tako pomembnega dela naše zgodovine. Takrat sem začutila, da se z Alešem želim še pogovarjati. In ker je njegova žena Nataša Pirc Musar prav tako izjemno zanimiva oseba, sem na pogovor povabila kar oba. Ravnokar sta proslavila 20 let poroke, čeprav sta skupaj še leto in pol več. V tem času sta postala ekipa – par, ki gleda v isto smer, se skupaj smeji in se podpira.
Kako sta proslavila 20. obletnico poroke?
Aleš: Najprej smo – kot je že naša tradicija – proslavili v krogu družine. Letos je prvič s sinom prišlo še njegovo dekle. Ker sva se poročila v Arboretumu, gremo tja vsako leto na večerjo 28. avgusta. Letos sva nekaj dni po obletnici pripravila tudi praznovanje za približno 50 ljudi, obletnico pa sva združila z mojim rojstnim dnevom.
Kako pa je minilo teh 20 let?
Aleš: Zelo hitro, kar še posebej vidim po najinem sinu. Prvo leto sva se še spoznavala, potem pa naju je družilo toliko skupnih interesov, da nama niti en dan ni bilo dolgčas. Oba rada potujeva, zato gremo vsako leto vsaj enkrat na daljše potovanje, še večkrat pa spakiramo in gremo na krajši oddih.
Kot novinarki so mi že velikokrat rekli, da zakon super funkcionira, potem pa sem že čez mesec ali dva izvedela, da se par ločuje. Ampak tega, da niti en dan ni dolgčas, mi pa še nihče ni rekel.
Aleš: Ampak saj veste – dolgčas ni niti takrat, ko se skregaš. (smeh) V vsaki zvezi so vzponi in padci, čeprav midva nisva imela kakšnih hudih padcev. Teh 20 let ne bi zamenjal za noben denar.
Se vama zdi, da so skupni interesi zelo pomembni za uspešno zvezo?
Nataša: Skupni interesi so sicer zelo pomembni, še bolj pomembno pa se mi zdi, da me Aleš podpira v vsem, kar delam. Brez tega bi bilo veliko težje. Veliko se pogovarjava o svojem delu, ki se dostikrat zavleče pozno v noč, Aleš pa je moral zagotovo požreti marsikaj zaradi mene in mojega dela. Predvsem cenim, da razume, kaj delam, da me pri tem ne ovira, me spremlja in podpira pri mojih tekmovanjih, v vseh 20 letih mi nikoli ni očital, da se ukvarjam z bovlingom, ki mi »vzame« marsikateri konec tedna. Očitno dobro razume, da potrebujem svobodo, ki sem jo našla v športu.
Aleš: Nataša je bila vedno medijsko izpostavljena, zato sem se moral na začetku navaditi, da je prisoten določen javni interes. Ko je postala informacijska pooblaščenka, sem se večkrat znašel v kakšnem časopisu, ko je kdo želel kaj »sporočiti« Nataši. Tega se sicer ne navadiš, lahko pa to vzameš v zakup. Zadnja leta ni več kakšnega posebnega vznemirjenja.
Zdi se mi, da imajo uspešne ženske pogosto problem v zvezi, saj je moški ego hitro ogrožen.
Nataša: Pri nama ni težav, ker je moj izredno velik. (smeh)
Aleš: Moja samozavest zlahka prenese Natašino kariero. Vse stvari sva z Natašo predebatirala po dolgem in počez, preden sva se za kaj odločila, zato je bila podpora nekaj normalnega.
Ali velja rek, da so z velikimi otroki veliki problemi, ali imata zdaj že mir?
Aleš: Maks do zdaj ni bil izpostavljen in rada vidiva, da tako tudi ostane.
Je vajina zveza zaradi sina postala še močnejša?
Aleš: Otrok je odgovornost obeh staršev, najin otrok pa je zadnjih 18 let središče najinega življenja. Oba sva bila odrasli in odgovorni osebi, ko sva se poročila, stara sva bila že 33 in 36 let, ko se je rodil Maks. Sicer pa nisva posebej načrtovala niti upala, da bi bilo otrok več.
Pa sta tudi pri vzgoji tako kompatibilna kot sicer?
Oba v en glas: Ne. (smeh)
Kdo je torej bolj popustljiv?
Aleš: Vsak na drugem področju. Maks točno ve, koga mora kaj vprašati.
V Ruski dači je na ogled kup izjemnih zgodovinskih predmetov in predvsem zanimivih umetniških del, ki dokazujejo, da vama zgodovina veliko pomeni. Ali tudi Maks deli to vajino veselje?
Aleš: Na naših družinskih potovanjih Maksu vlivam svoje znanje zgodovine, kar Maks dobesedno vpija in s tem dobiva splošno razgledanost in znanje na drugačen način. Nataša večkrat v šali reče, da interneta sploh ne potrebuje, kadar sem jaz poleg nje. Za 18-letnike ne obstaja svet brez interneta, ne obstajajo meje po Evropi, ne spomnijo se niti različnih valut. Danes je povsem drug svet, kot je tisti, v katerem smo odraščali mi. S tem se je tudi zmanjšala vloga knjig, njihov pomen pa nikakor. Tukaj se pojavi bolj vprašanje odnosa do kulture kot odnosa do branja. Mislim, da sva tega znanja kar nekaj prenesla naprej.
Aleš, Nataša vas je poimenovala hodeči leksikon. Kje in kako ste naučili toliko in katera področja vas najbolj zanimajo?
Nataša: Tudi mene zelo zanima, kako se je vse to naučil, še posebej pa, kako si vse to zapomni. (smeh)
Aleš: Res sem prebral ogromno knjig. Ko enkrat prebereš toliko knjig, je dobro, da se ti začnejo podatki in zgodbe med seboj povezovati. S tem dobiva vsebina vedno širši kontekst, s tem pa tudi zgodovina postaja vedno bolj zanimiva. Sicer sem po izobrazbi kemik, za kar sem se odločil že v sedmem razredu osnovne šole. Ko sem zmagal na kemijskem tekmovanju, mi je profesorica Kornhauserjeva čestitala in me poimenovala »bodoči kolega«. To mi je ostalo, odločitev je padla in pozneje sem pri njej diplomiral ter pri njej tudi delal. Pri naravoslovju in naravoslovni logiki se z Natašo ne ujameva, saj se naravoslovna in pravna logika precej razlikujeta.
Nataša: Mi odvetniki, ki radi obračamo besede, se včasih težko strinjamo z eksplicitno znanostjo …
Aleš: Za kemijo je znano, da smo edina naravoslovna veda, ki ima za seboj resno industrijo. Tako sem bil nekoč na nekem sprejemu na Nizozemskem, kjer smo se pogovarjali o barvilih in pruski vojski, ki je začela v 18. stoletju uporabljati indigo, in so iz tega potem nastale barvne uniforme. Povedal sem, da si ne znam predstavljati kongresa zgodovinarjev, kjer bi se pogovarjali o prostih radikalih. (smeh) Očitno smo kemiki bolj široki.
Bi se strinjala, da je bilo znanje nekoč bolj cenjeno, da danes žal niti javnim osebnostim ni več nerodno, če v javnosti povejo kakšno neumnost?
Nataša: Družbena omrežja so prinesla hitro komunikacijo, ki je površna, za seboj pa so potegnila tudi medije, ki imajo za poglobljeno in analitično pisanje čedalje manj časa, zato novinarji svoje članke premalo razdelajo. Vse to je privedlo do tega, da so vsebine tudi v resnih medijih plehke. »Najraje« pa imam tiste na družbenih omrežjih, ki se skrivajo pod plaščem anonimnosti in si le tako upajo povedati marsikaj. To anonimnost, ki ima sicer tudi pozitivne učinke, je prinesel internet, kar je mnogim povzročilo precej škode.
Aleš: Na spletu lahko dobiš ogromno posamičnih podatkov, če se za to zanimaš. Problem je morda v tem, da so podatki večkrat iz druge roke in niso več povsem točni. Način pridobivanja znanja se je očitno spremenil, spremenil pa se je tudi način pisanja. Ko sem pripravljal svojo diplomo, sem bil eden od prvih, ki sem jo napisal na računalnik. Prej smo morali imeti celotno strukturo diplomske naloge v glavi, z računalnikom pa smo se lahko posvetili enemu segmentu, potem drugemu in tako naprej. Pri tem gre za povsem drug način razmišljanja, in ne le pisanja, enako je pri pridobivanju znanja. Včasih smo morali prebrati knjige in naročiti članke, ki smo jih prejeli po pošti, danes pa so vsi podatki dosegljivi takoj.
Nataša: Jaz še vedno ne morem brati knjig na elektronskih bralnikih, kot jih bere Aleš.
Aleš: Vsakdanje knjige lahko berem v elektronski obliki, posebne knjige pa je treba listati, ker je to neprecenljiv občutek.
Kako sprejemate to, da vaš mož zapravlja denar za redke knjige, slike, pohištvo …?
Nataša: Moj mož je hrček, ki potuje po svetu, obiskuje dražbe in zbira stvari, vendar se mi zdi super, da ima nekaj takega, da mu ni dolgčas. Vedno sem govorila, da moraš v življenju delati stvari, ki so tvoj hobi. Že dolgo nazaj sem Aleša vprašala, kaj bo delal, ko bo »velik«. Povedal mi je, da bo imel galerijo. To si je vedno želel, v tem je dober, o tem ve ogromno in v tem uživa. Ko se je začel pogovarjati z odgovornimi iz Zavoda za spomeniško varstvo o Ruski dači, so mu najprej težko verjeli, da bo res nekaj naredil. Ko je kupil Dačo, so ga vsi spraševali, ali bo vse podrl in naredil nekaj novega, saj bi bilo to gotovo ceneje od popolne obnove. Mislim, da bo Aleš v naslednjem življenju arheolog, saj ima rad kamne, stare skodelice …
Verjetno si takšne stvari ogledujete tudi na družinskih potovanjih, ki sta jih omenjala?
Aleš: Naši potovalni programi so vedno primerno uravnoteženi, vem, da Nataša večkrat požre slino, ko mora v kakšen muzej, zato se zavedam, da jo bom moral zvečer peljati na kakšno tržnico, predstavo. Na daljših potovanjih Nataša rada zjutraj poleži, zato grem takrat sam v kakšen muzej. Včasih grem v dva, tri ali štiri muzeje, celo zvečer, če so še odprti.
Ali ga kdaj vprašate, koliko denarja je dal za kakšno knjigo?
Nataša: Nič ne bo odnesel s seboj v grob. (smeh)
Aleš: To absolutno ni zapravljen denar, še celo porabljen ne, saj materialna vrednost ostane. Na to tudi ne gledam kot investicijo, v vsebinskem smislu pa na primer Valvasor pridobi vrednost, če je v družbi drugih knjig v tej knjižnici. Celota je vsekakor več vredna kot posamezni deli.
Nataša: Všeč mi je, da poskuša najti stvari, ki so vezane predvsem na Slovenijo, kar bo ostalo za vse ljubitelje naše zgodovine in umetnosti.
Ali se vama ne zdi, da bi morale tak material bolj aktivno zbirati določene institucije?
Aleš: Sodelujem s slovenskimi institucijami, kot sta Narodna galerija in NUK. Zavedam se, s kakšnimi težavami se srečuje NUK, ki opravlja izjemno delo. Tudi Narodna galerija ga, vendar so zelo omejeni s sredstvi, zato je velika sreča, da lahko obe instituciji odreagirata, ko se kaj izjemnega pojavi na trgu. Vse naše velike institucije imajo ogromne zbirke, ki jih nimajo kje predstaviti. Točno vedo, katera dela so pri meni, in tudi to, da jih bom posodil, če jih bodo potrebovali za razstavo. Bistveno je, da so v Ruski dači na voljo vsem obiskovalcem in da so postavljene v okolju, kjer dobijo še neki poseben pomen.
Nataša: Veliko ljudi ima doma marsikaj, Aleš pa se je odločil, da ta svoj hobi prelije v poslovni model, da stvari tudi pokaže javnosti in z njimi gradi zgodbe.
Večina bi raje porabila denar za jahto ali vikend na morju, vidva pa tega nimata.
Aleš: Vsak vlaga v tisto, kar mu veliko pomeni. Nekateri umetnine skrivajo ali pa o tem ne govorijo. Poznam gospoda, ki ima ogromno zbirko Mušiča, ki bi bila primerljiva z zbirko v Narodni galeriji, vendar se tega v javnosti ne ve. Zame je to, da najdem nekaj dobrega za zbirko, verjetno primerljivo z občutki, ki jih občuti lovec, ko ujame plen v gozdu. Ko najdem neko stvar, se takoj začnem spraševati o tem, kaj bo dopolnilo zgodbo za tem predmetom.
Mnogim pa so najbolj pomembni dobri telefoni in podobno. Ali živimo v času, ko ljudi vedno manj zanima kultura?
Nataša: Poslovni modeli postajajo drugačni. HBO in Netflix sta pojedla kino dvorane.
Aleš: Na splošno se mi ne zdi, da je zanimanja za kulturo manj. Izjemen privilegij je, da lahko zbereš tako zbirko, jo postaviš v prostor in jo ponudiš ljudem, da si jo lahko ogledajo.
Aleš, ste od vedno želeli svoje umetnine pokazati tudi drugim?
Aleš: Tudi doma imam nekaj lepih stvari, vendar se mi je vedno zdelo zanimivo, da lahko povem tudi zgodbo. Leta 1989 sem prvič vodil potovanja, ki so tudi v nekem delu del projekta Ruska dača. Ko sem kupil Rusko dačo, sem vedel, da bo namenjena ljudem, ko bo prenovljena, v kakšni obliki bo, pa še nisem vedel.
Nataša: Enkrat sem šla z njim na Islandijo, ko je vodil potovanje, in v avtobusu je lahko vsak dan tudi po dve uri govoril o islandskih sagah na pamet. Noro, koliko stvari ve!
Ali ni nekaj najlepšega, da lahko delate tisto, kar vas najbolj veseli?
Aleš: Ravno zato pravim, da je to privilegij. Petnajst let sem delal na področju financ, pred nekaj leti pa sem zaključil z večjim delom svojih naložb. Nekako sem postal svoboden in lahko delam stvari, ki me res zanimajo.
Nataša, ste tudi vi tako zadovoljni s svojim delom?
Nataša: Seveda. Meni se še ni zgodilo, da bi bila slabe volje, ker moram zjutraj v službo. Kar delam, delam s srcem, zato je moj posel zame moj hobi. Zato opravljam svoje delo z dušo in srcem in dober si lahko le takrat, ko delaš z veseljem.
Aleš: Človeka lahko zanima veliko stvari, nikoli pa ni v idealni situaciji, da bi delal vse, kar ga zanima. Užival sem tudi deset let, ko sem delal na univerzi. Ko kemiki izgubimo laboratorij, gremo v kuhinjo.
Sta kaviar in šampanjec pri vas doma redno na meniju? To sta namreč prva izdelka v ponudbi Ruske dače.
Aleš: Nataša ne pije šampanjca in ne mara kaviarja. (vsi v smeh)
Kako pa se Aleš znajde v kuhinji?
Nataša: Odlično se znajde, sploh takrat, ko eksperimentira za kulinarične užitke, ki jih želi ponuditi v Ruski dači. Molekularne kuhinje se še ni lotil, vendar mu gre »klasika« zelo dobro.
In kdo skrbi doma za gospodinjska dela?
Aleš: Delo si kar razdeliva.
Ali tudi v tem delu najdete tako veselje?
Aleš: To pa ne. Pralnega stroja ne obvladam, zato za to skrbi Nataša.
Nataša: Naj kar kuha … (smeh)
