Svojo usodno žensko je srečal na igrišču.

Kot prvi in doslej edini Slovenec je bil sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih v Madridu. Letos bo šarmantni gospod praznoval osemdeseti rojstni dan, o sebi pa pravi, da je klasičen upokojenec, ki nikoli nima časa. Rad pove, kar misli, uživa v druženju, s svojo druščino redno igra tarok, je ponosen dedek in rad potuje. Včasih jo skupaj kam mahneta z ženo, spet drugič odpotuje s prijatelji.

Z Ivom Daneuom se najprej slišiva po telefonu in sprva je kar malo nejevoljen. »A spet intervju, pa saj nimam več kaj povedati, a ne morete najti koga bolj aktualnega?« Nekaj časa poslušam, naposled pa se šarmantni visokorasli gospod le omehča. »Veste, pred mnogo leti sem sklenil, da ne bom dajal več intervjujev. Rad bi imel svoj mir, a mi to ne uspeva najbolje.« Na moje prigovarjanje se potem le vda in dogovoriva se za srečanje.

Vsakodnevni jutranji obred

Kljub najinemu dogovoru Ivo Daneu svojega vsakodnevnega obreda ne spreminja. »Pridite kar v lokal Ambient, takoj po deveti. Tam si vsako jutro privoščim kavico in prelistam dnevne časopise. Ko boste prišli, bom že seznanjen z najnovejšimi novicami.«

In res ga najdem, pri njegovi mizi pri oknu. Tam je vsak dan ob istem času, za isto mizi. Takoj me vpraša, koliko čas bova potrebovala, saj ima tisti dan kar pester program – klasičen upokojenec skratka, ki nikoli nima časa.

Kot otrok bi raje treniral tenis

Začneva nostalgično: »Kot otrok sem ob košarkarskem igrišču pobiral žoge, in ko so se odrasli utrudili, so mi včasih dovolili, da sem nekajkrat vrgel na koš. To so bili moji prvi stiki s košarko, dojemal sem jo kot nekakšno igro. Takrat niti pomislil nisem, da bo košarka v mojem življenju igrala tako pomembno vlogo. Potem pa sem počasi začel trenirati. Sam bi sicer raje treniral tenis, a mama, ki je po očetovi smrti ostala sama s štirimi majhnimi otroki, mi tega ni mogla omogočiti. Ni bilo denarja za lopar, tako kot ne še za marsikaj drugega. A smo se vedno znašli, znali smo se imeti fino, marsikaj smo ušpičili. Kot mulci smo si na primer želeli ogledali kakšen film, zato smo se vtihotapili v kinodvorano, a so nas kmalu odkrili in nas vrgli ven.

Nikoli nisem obžaloval, da je košarka postala del mojega življenja, saj sem se dobro znašel. To so bila lepa leta. Trdo smo delali, a so se stkale prave prijateljske vezi, take za vse življenje. S kolegi iz klubov smo ostali v stiku tudi po končani karieri, tudi ko smo se poročili in imeli otroke. Hodili smo skupaj na morje in smučanje.

Sicer pa sem v najuspešnejšem času svoje kariere med letoma 1961 in 1969 videl kar nekaj sveta in užival ob imenitnih uspehih, ko smo na kolena spravili največje športne velesile. Najslajša je bila prva zmaga nad Američani.«

Višina ni bila ovira

Za današnje pojme Ivo Daneu s svojimi 184 cm ne bi bil prav perspektiven košarkar, a v njegovih časih je bilo drugače. »Takrat višina ni imela tako pomembne vloge kot danes. Imel pa sem dolge roke, kar niti ni čudno, saj sem sodeloval na številnih udarniških akcijah v rodnem Mariboru. Zgradili smo Ljudski vrt, košarkarsko igrišče in še marsikaj. Ker so bili drugi višji, sem v samokolnico naložil še enkrat več teže in morda so prav zato moje roke danes nekoliko daljše. (smeh)

Je pa res, da so te dolge roke prestregle ali izbile marsikatero žogo in uspešno posredovale v številnih akcijah. Pa tudi na koš nisem metal ravno slabo,« je skromna legenda, o kateri so pisali in govorili po vsem svetu.

Trema le pred slabšimi

Tekma je za vsakega športnika poseben izziv, ki je kajpak povezan tudi s stresom. »Seveda smo imeli tremo, še posebej takrat, ko se je bilo treba spopasti s slabšim nasprotnikom. Če smo izgubili z boljšim, so vsi rekli, da smo bili sicer dobri, a nismo imeli sreče. Če pa smo izgubili s slabšimi, so se nam posmehovali in nas zafrkavali.«

Včasih športniki niti sanjati niso upali o zneskih, ki se danes vrtijo v profesionalnem športu, seveda tudi v košarki. »To je nepredstavljivo. Včasih smo igrali zastonj, še vozovnico za avtobus smo si sprva sami plačali. Pozneje so mi posodili inšpektorjevo vozovnico, tako da sem se lahko vozil zastonj. Športniki nismo imeli nobenih privilegijev; zato ker sem veliko manjkal, so me celo vrgli s fakultete za šport. Takrat je bil še srednješolski sistem in so zahtevali stalno prisotnost. Rekli so mi – šola ali košarka. Izbral sem slednje. In niti za hip mi v življenju ni bilo žal, da sem se tako odločil, čeprav takrat nisem imel nikakršnih ambicij. Moj najstarejši vnuk Jure, ki tudi trenira košarko, si denimo želi v slovensko reprezentanco, ligo NBA. Danes imajo mladi izoblikovane visoke cilje.

Jaz pa sem bil takrat samo faliran študent, zato sem si moral poiskati službo. Bilo je sila naporno. Najprej služba, popoldne in zvečer pa treningi in tekme. Takrat sta bili to ljubezen in predanost. Danes tisti najboljši služijo milijone, a jim jih ne zavidam. Celo sami športniki priznajo, da se danes v športu vrti preveč denarja. To ni zdravo.

Zelo dobro se spomnim, da smo ob prvem naslovu državnega prvaka dobili za nagrado športne torbe. Kako srečni smo bili! Ko pa smo bili prvaki drugič, so nam dali blago za obleke – podlogo in krojača pa smo morali plačati sami.«

Združil ju je šport

Ko postaneš zaprisežen športnik, nimaš veliko časa za kaj drugega, tudi za ženske ne. »Ne vem, kako bi bilo, če moja sedanja žena Katja ne bi bila športnica. Bila je košarkarica in seveda sva se srečala tam, kjer sem prebil največ časa: na igrišču. Še vedno se spomnim iskrice! Bila je mlada, fejst in luštna, pa še športnica … Ogovoril sem jo, potem sva skupaj metala na koš, šel sem na njeno tekmo, potem sva se malo, no, kar precej pogovarjala. V mojih časih je šlo to počasneje kot danes pri mladih. Saj zato ni čudno, da v današnjem času toliko zvez in zakonov razpade. Midva sva še vedno skupaj. Če si greva kdaj na živce, greva vsak po svoje. Ko jaz denimo gledam prenose košarkarskih tekem po televiziji, se ona vedno umakne v drug prostor, ker ve, da bi slišala marsikaj. Tudi kakšna sočna kletvica pade, ko se vživim.«

Vabila je tujina, a je ostal doma

Prva ponudba, in to zelo mamljiva, je prišla iz Nemčije, a se Daneu zanjo ni odločil. »Med vojno smo bili kot izgnanci pregnani v Beograd, zato se tudi toliko let potem nisem hotel udinjati Nemcem. Ni bilo denarja na svetu, s katerim bi me prepričali, da bi šel igrat zanje. Potem je prišla ponudba Real Madrida, vendar takratna Jugoslavija s Španijo ni imela vzpostavljenih diplomatskih odnosov, državljanstvu pa se za noben denar ne bi odrekel. Sicer pa sem bil takrat že poročen in nisem hotel biti ločen od družine. Kljub temu še danes pravim, da se nam v socializmu ni slabo godilo. Oba z ženo sva imela plače, hodili smo na morje, smučat v Avstrijo in Italijo ...«

V hramu slavnih

»Priznam, da sem bil počaščen, ko sem izvedel, da bom našel prostor med največjimi košarkarskimi legendami. Malo sem slutil, da se bo to zgodilo, ker so sina Jako spraševali podrobnosti iz mojega življenja. Takrat, leta 2007, ko je novica odjeknila v javnosti, sem bil ravno na morju in čestitke so prihajale od vsepovsod. Moram pa povedati, da nimam nobene koristi od tega. Če mislite, da nas FIBA kam vabi, se pošteno motite. Ne na evropska in svetovna prvenstva in ne na olimpijske igre. Če želim dobiti kakšno vstopnico, jo moram 'nažicati'. Pred leti sem dobil obvestilo od Košarkarske zveze Slovenije, da bom na evropskem prvenstvu v Ljubljani izjemoma dobil VIP-vstopnico, kar je bilo res fino.«

Leta naredijo svoje

Ivo nam pove, da sta z ženo vse življenje živela športno in se do nedavnega veliko gibala. Zdaj ona po večini telovadi doma, sam pa je opustil daljšo hojo: »Prej sva veliko hodila po hribih, zdaj pa se sprehodim le še do Tivolija. Zaradi poškodbe sem pred dvema letoma tudi nehal igrati tenis, ki je bil eden izmed mojih najljubših športov. Vem, da bi moral malo bolj paziti tudi pri prehrani. Izogibati bi se moral svinjini, a sem Štajerec, in mi dobro vemo, kako dober je 'pujček' s tisto lepo zapečeno hrustljavo skorjico.«

Dinastija, predana košarki

Le redko se najde družina, ki je tako predana košarki, kot so Daneui – in to kar tri generacije. Košarko je začel igrati dedek Ivo, ki je bil doslej najuspešnejši. Košarkarja sta bila tudi njegova žena in mlajši sin Jaka. Ta se je poročil s košarkarico Uršo Žen, s katero imata tri otroke. Najstarejši Jure, ki je že srednješolec, od malega igra košarko, prav tako njegov brat Žiga in najmlajša Brina. Ta se je na krožek vpisala kar sama in se v šoli izgovorila, da so ji doma pozabili izpolniti prijavnico. Le Klemen, starejši sin Iva Daneua, se ni zapisal košarki, je pa treniral plavanje in rokomet. Ko se je poškodoval, je svoje moči usmeril v študij, tako se lahko pohvali z magisterijem iz ekonomije in dela na področju mednarodnih financ. Jaka pa je ves svoj čas namenjal košarki in se odpovedal študiju. Zaradi težav s hrbtenico je moral žal precej zgodaj končati športno kariero. Nekaj časa je treniral mladinske selekcije pri Olimpiji, zdaj pa je že dve leti brez redne službe. Želi si delati v košarki, a je čedalje teže dobiti primerno zaposlitev, večkrat pa je že poudaril, da mu je žal, ker ni študiral. Toda ko je končal športno kariero, je že imel dva otroka in zato veliko obveznosti.

Bogati spomini, a ne brez cenzure

Če bo šlo vse po načrtih, bo luč sveta že kmalu zagledala knjiga o Ivu Daneu, ki jo piše njegov teniški kolega Bojan Budja. »To je velik zalogaj, saj je na voljo veliko gradiva, ki se je nabralo v mojem pestrem življenju. Razkril bom marsikaj, česar ljudje še ne vedo o meni, odkrito pa priznam, da bom nekaj skrivnosti ohranil tudi zase, saj sem prepričan, da vse ne spada na papir,« je odločen legendarni Ivo Daneu in se ob tem nagajivo nasmehne.