Svetovljan in večni erotik
Kolumnist, tekstopisec, pisatelj, londonski dopisnik, žirant šovov, slikar in večni erotik. Čeprav pravega vrstnega reda ne poznam, dobro poznam vas, ki nas, bralce in gledalce, s svojim pisanjem in poročanjem spremljate vse življenje. Sem še kaj pozabila, predvsem v rani mladosti, na golih začetkih, mogoče dobesedno golih ...
Prvi dobesedno goli začetek (smeh), ki se ga spomnim, je iz petega razreda osemletke. Mama je morala v šolo, ker sem pri likovnem pouku, ko smo kiparili, naredil kipec mlade ženske. Gole. Z vsemi oblinami in dolinami. Učitelj risanja je bil navdušen. Razredničarka pa ne.
Moja težava, če temu sploh lahko rečem težava, je v tem, da me je vedno, od nekdaj, zanimalo veliko reči in početij. V otroških letih sem si želel postati slikar. Imel sem tri leta, ko je tedanji Kekec objavil dve moji risbi. Brez golote. Kot avtor sem bil zgolj »mali Branko«, moje starosti niso dodali menda zato, ker bralci ne bi verjeli, da lahko nekdo toliko star (smeh) tako dobro riše. V najstniških letih sem najprej hotel biti rocker, ker so jih imele punce tako rade. Kupil sem si kitaro, a moje prstne blazinice niso imele rade strun. Ker nisem imel ravno težav z dekleti, sem opustil glasbeno in začel zelo kratko »igralsko« kariero. V Hladnikovem filmu Ko pride lev sem z lasmi do ramen, naslonjen na zid, rekel en sam stavek. »Kva je, bi rad kupu tepih?« Ali nekaj zelo podobnega. Potem sem raje pisal pesmi in zgodbe. Ko sem se odločal za fakulteto, sem si najbolj želel na slikarsko akademijo, a so me drugi prepričali, da brez zvez in poznanstev ne bo šlo. Nisem preveril, ali je to res. Na novinarski fakulteti oziroma na tedanji FSPN sem končal po naključju – in tega ne obžalujem. Rad sem novinar.
Ste zaradi novinarstva »končali« v Londonu?
Delno, ja. Delno zato, ker sem želel poskusiti življenje v tujini, in delno zato, da bi pobegnil z »najdaljšega žura«, kot rad rečem življenju med 20. in 30. letom, ko je bilo veliko vsega, od dela do zabave in vsega drugega. Občasno preveč. Zanimivo je to, da sem kot radijski novinar, zunanjepolitični komentator na RTV, pred 30. letom prepotoval velik del sveta, a nikoli nisem bil v Londonu, dokler se nisem preselil v britansko prestolnico. Mislim, da sem bil prej v vseh drugih evropskih državah. Večkrat sem bil v Rusiji, ZDA in Kanadi, prepotoval velik del Afrike, del Azije. Občasno sem delal za televizijo. Bil sem član televizijske ekipe, ki je na Kitajskem posnela dve dokumentarni oddaji v času, ko je bila še zelo zaprta za svet. V London, kjer sem si ustvaril dom in družino, sem prvič prišel, ko sem dobil službo na BBC-ju. Na koncu sem bil nekaj let žal zadnji urednik slovenskega uredništva na BBC-jevem World Serviceu, ki je sodelovalo z več kot 20 slovenskimi radijskimi postajami. Prenašale so vrsto oddaj, ki sem si jih izmislil.
Posebno priljubljeni sta bili Evropa v enem tednu ter Britanija in Britanci. Urejal sem odlično spletno stran v času, ko so bile te še v povojih. Za Pop TV in Dnevnik sem pisal že prej, ko pa je BBC zaprl večino jezikovnih uredništev, sem postal to, kar sem kot novinar najraje – londonski dopisnik. Vmes sem počel tako veliko reči, da se vseh niti ne spomnim. Napisal in v različnih publikacijah sem objavil več kot 400 erotičnih zgodb, besedila pesmi, kot so Vsak dan ob istem šanku, Navali narod na gostilne, Ta noč je moja, Snubec in druge, ki jih je uglasbil in zapel Janez Bončina. Iz Londona sem bil, denimo, prvi urednik Radia Antena, ki je dobil frekvenco na podlagi programske sheme, ki sem jo sestavil sam. Veliko sem pisal za žal »pokojno« revijo Antena, med drugim po 200 nadaljevanj feljtonov O seksu tako in drugače ter Goli v ljubezni, pa ljubezensko-erotična romana v nadaljevanjih Štiri sestre in Najstniški dnevniki. Deset let sem bil iz Londona urednik prvega erotičnega mesečnika Omama in zanj napisal veliko večino erotičnih zgodb. Že dolgo sem kolumnist v revijah Lady in Zvezde. Napisal sem štiri knjige. Začel sem, kot pravim, z domoljubnim erotičnim trilerjem 69, v katerem sem v epilogu napovedal osamosvojitveno vojno v Sloveniji, nadaljeval z erotičnim trilerjem Dnevnik poželenja. Izšli sta tudi prvi dve knjigi erotične trilogije Pravica noči (Goli v ljubezni in Izleti v mesenost) s po 33 zgodbami. Tretja je že pripravljena. Uspelo mi je napisati tudi knjigo v angleščini When Ladies Come First in postati »stric« – ljubezensko-seksualni svetovalec na Popovem portalu zadovoljna.si. Zadnjih nekaj let sem se vrnil k svoji prvi strasti, risanju in slikanju. Kar nekaj razstav sem imel, preden me je začela vse preveč zaposlovati ta populistično-nacionalistična norost, imenovana brexit.
Vaše knjige in vaše slike so polne strasti, poželenja in golote. Ker sva ravno pri goloti: je erotika za vas umetnost v vseh pogledih ali le samoumevnost vsakdana in vsakega para?
Je erotika res samoumevnost vsakdana in vsakega para?! Zelo lepo bi bilo, če bi bilo to res. Kot »stric« (svetovalec) in po tem, kar mi zaupno piše veliko »prijateljic« na Facebooku, žal ugotavljam, da je vse preveč parov, ki jim hudo manjkata nujna erotični naboj in opoj. Ne gre le za posledico prehitrega sodobnega življenja. Seks je pri mnogih parih zadnji na »listi opravil«, enkrat, morda dvakrat na teden. Spolnost preštevilnim prinaša več nesreče kot sreče, več težav kot užitkov. Ne gre le za posledico neujemanja spolne sle, pričakovanj in želja. Obilje spletne pornografije, v kateri je vse premalo erotike ter vse preveč nabijanja in »peniscentričnosti«, je preveč moškim, posebno mladim, zmešalo glave in predstave. Ne želijo se ljubiti, ampak »pornirati«, kot temu pravim. To ni prav! Make love, not porn! Erotika je umetnost v vseh ozirih. V nekaterih civilizacijah in kulturah je bila in je veliko bolj spoštovana in cenjena. Seksualno, erotično in čustveno zadovoljitev in srečo so nekoč, v starodavni Indiji na primer, preučevali enako pozorno kot matematiko ali filozofijo. Njen ključni del je bil ženski orgazem. Kako zelo drugače je bilo še pred nekaj desetletji v naši zahodni civilizaciji …
Ženske vas imajo rade – ker ste večni mladenič, »nesramno« postaven in neustavljivo privlačen. Temu je tako tudi zato, ker imate radi in spoštujete ženske. Kdo je za vas ženska?
Hvala, Suzana. Del odgovora vsebuje že tvoje vprašanje: ženska je nekdo, ki lahko vprašanje spremeni v vrhunski poklon. Vprašanje, da zardiš. (smeh) Živimo v časih, ko celo najvplivnejše države na svetu vodijo moški, ki ne le, da ne spoštujejo, ampak sovražijo ženske. Neznosni Donald Trump (na primer) s svojimi besedami in dejanji sramoti moški spol; hudo mi je za »našo« Melanijo, ki mora dan za dnem osebno prenašati tega carja narcisov. Žensk nimam rad, ženske obožujem. Najbolj moje tri stalne: hčerko, ženo in mater. Biti ženska ni lahko že zato, ker imate v življenju največ opravka z nami, moškimi. V odnosu do žensk sem čistokrvni feminist in partizan. Borec za ženske pravice. Nerazumno je, da ženske želite biti enakopravne moškim, ker ste veliko boljše od moških v vseh pogledih. Vedno je bilo tako. Ženske rad poslušam. Rad vas gledam, rad o vas pišem, rad vas slikam … Ženska je zame neusahljiv vir lepote, modrosti, energije. Ženska je ogenj, zaradi katerega bi bil rad dežurni gasilec.
Imate lepo, prisrčno družino s tremi otroki in krasno ženo, živite v lični in prostorni hiši v predelu Wimbledona, obkroženi z naravo, živalcami, skratka, ničesar vam ne manjka. Kaj bi spremenili pri vsem tem? Ali kaj dodali? Odvzeli?
Imam se za Srečka, čeprav sem Brane. Prav ničesar ne bi spreminjal … Ne, ne bo držalo. Moji trje A-ji (Adrian, Annabel in Aaron) so zrasli v tako odlične ljudi, da bi dodal še kakšnega otroka, morda dva. Jaz sem navijal za to, a mi je najdražja, moja Nevenka, po tretjem dejala, da lahko, vendar moram zanositi jaz. (smeh)
Govorila sva predvsem o vašem delu. Nekateri, kot vi, imamo srečo, da najdemo užitek tudi ali le v delu. Kje drugje še najdete užitke?
O najbolj pomembnem (smeh) sem že kar nekaj povedal. Tudi slikanje sem že omenil. Vsak prost trenutek mu namenim in dobesedno trpim, ko včasih po več tednov zaradi pomanjkanja časa ne vzamem v roke čopiča. Slikanje me sprošča, ko slikam, se izgubim v času, prostoru, domišljiji, spominih in barvah. Poseben užitek je že več kot 20-letno poletno vračanje v moj najljubši kraj na svetu, v sončni Mojácar na španskem jugu, kjer se počutim kot električni avto, ko se polnijo njegove baterije. Po dveh, treh tednih sem poln nove, mislim, da sončne energije, počutim se kot nov. Pravzaprav uživam v vsem, kar počnem. Uživam na teniškem igrišču, uživam v telovadnici, ko »pumpam« mišice, zadnje čase tudi v kuhinji. Kuhanje je moj najnovejši užitek, moja najnovejša strast. Na neki način je podobno slikanju. Zaradi barv in njihovega mešanja. Pri kuhanju so zraven še okusi in vonjave. Kako ne bi užival pri kuhanju!
Za konec eno misel, nasvet, dovtip ali karkoli, kar lahko delite z nami, vašimi bralci. Hvala za vaš čas.
Mislim, da smo si moški in ženske veliko bolj podobni, kot si mislimo. V vseh pogledih. Pred dnevi sem se zamislil o tem prepričanju. Ure in ure mi je šlo na smeh. Vsakič, ko sem se spomnil, ko sem po naključju prebral odgovor ameriške igralke Lauren Conrad na vprašanje: »Kateri položaj vam je najljubši?« Odgovorila je: »Generalni direktor.« (smeh) Kaj bi na to vprašanje odgovorila večina moških? Po mojem: »Ženska zgoraj ...« Pa smo spet tam, kjer sva bila velikokrat. Med pogovorom. (smeh)
