Ste sposobni zdržati mesec dni brez družbenega omrežja?
Ta mesec slavimo »scroll free september«, trideset radostnih dni odklapljanja od družabnih medijev – da se navadimo odrekanja, preden prideta še »stoptober«, oktober brez cigarete, in nealkoholni »dry january«?
A ta mesec je ključno vprašanje, ste sposobni zdržati mesec dni brez Facebooka, Twitterja, Instagrama, Snapchata? Mnogi so – prihaja generacija mladih, ki so se čisto sami, brez posebne spodbude, odločili, da se bodo odklopili. Za zmeraj.
Akcijo scroll free september je sprožilo britansko Kraljevo združenje za javno zdravje, da vam pomagajo »spet ujeti ravnotežje«, pravijo, kajti ure in ure, preživete na družabnih omrežjih, vam ne samo kradejo čas, dokazano so krive za več nezadovoljstva, tesnobe in depresije, za najstniške samomore, za slab spanec in nebroj drugih težav. Ni vam treba vzeti dopusta, v službi še vedno lahko uporabljate pametni telefon in računalnik, izbirate pa lahko med petimi različno intenzivnimi programi, ko se družabnim platformam odrečete v svojem prostem času. Najradikalnejša verzija pomeni, da za trideset dni zamrznete vse svoje račune na družabnih platformah. Za vzornike so vam lahko Emma Stone, Jennifer Lawrence, Elton John in Simon Cowell, ki so se zavezali, da bodo to naredili. Če je popoln odklop prehud šok, se lahko odklapljate šele po šesti popoldne, le v službi/v šoli ali pa le na družabnih prireditvah (in se na zabavah s prijatelji raje pogovarjate v živo), lahko pa družabne platforme izženete samo iz svoje spalnice (in bolje spite). Da se bodo – povsem ali delno – izklopili, je obljubilo okrog 320.000 ljudi.
Obstaja pa skupina mladih, ki so se brez posebnih akcij, čisto na svojo pobudo, odločili, da družabni mediji niso dobri zanje. In so izbrisali svoje račune. Imenujejo se generacija Z. In tistih, ki se odločajo, da bodo živeli analogno, je vsak dan več.
Živeti v živo. Težko je natančno določiti, kje natanko se začenja generacija Z – genZerji po domače –, načelno pa velja, da je to generacija, ki prihaja za milenijci (ki so generacija Y; mimogrede, ali tudi vam ne da spati pereče vprašanje, katero črko bodo uporabili za naslednjo generacijo, glede na to, da angleščina ne pozna Ž?) in so se rojevali od sredine devetdesetih naprej. Rodili so se tako rekoč s pametnim telefonom v eni roki in miško v drugi, tehnologija jih je obkrožala vse njihovo življenje in drugačnega, analognega življenja pravzaprav niti poznali niso. Do zdaj – nekateri od njih, in vse več jih je, so prišli do spoznanja, da so jim nekateri vidiki družabnih medijev v nadlego. Pa so šli in izbrisali svoje račune, zdaj pa uživajo življenje, kot so ga poznale generacije pred njimi, in se družijo v živo.
In je pravzaprav ironično, da se (tako kažejo raziskave) na družabne medije priklaplja vse več starejših od 45 let, v samo enem letu je njihov odstotek poskočil s 23 na 28, medtem ko se genZerji izklapljajo. Tudi to kažejo raziskave – lani so na primer ugotovili, da kar 63 odstotkov britanskih šolarjev ne bi niti malo žalovalo, če družabnih medijev sploh ne bi izumili. Druga raziskava med 9000 uporabniki interneta pa kaže, da je v zadnjih dveh letih krepak del spremenil svoje mnenje o družabnih medijih – leta 2016 se je 66 odstotkov starostne skupine 18–24 let strinjalo z izjavo »družabni mediji so zame pomembni«, letos pa le še 57 odstotkov. Raziskava med ameriškimi genZerji je pokazala, da se je polovica vprašanih odklopila ali da se namerava odklopiti od vsaj ene družabne platforme.
Zakaj? Da je podoba, ki jo o sebi kažejo na družabnih medijih, zlagana, pravijo nekateri, in da postaja vse bolj naporno vzdrževati to lažno podobo sreče. »Če imaš slab dan in pregleduješ Facebook, te neprestano bombardirajo s fotografijami ljudi na zabavah. Celo če to ni verodostojna slika njihovega življenja, ti vidiš le to. In zato sem ga nehal uporabljati. Postalo je deprimirajoče, vse je bilo eno samo tekmovanje kdo je najsrečnejši,« je povedal neki šestnajstletnik. Drugi odhajajo zato, ker so spoznali, da jim družabni mediji požrejo prevelik del dneva, pa jim zmanjkuje ur za šolo ali službo, tretje je utrujalo nenehno bombardiranje z novimi informacijami.
Življenje v pikslih. Generacija Z je na spletu tako rekoč že od rojstva, dokumentirani so njihovi prvi koraki, prvi zobek, prvo sedenje na kahlici … in še kup stvari, ki si jih večina ljudi, ko postanejo starejši in sami odločajo o sebi, pravzaprav ne želi deliti s svetom. Le kaj je bilo njihovim staršem, da so objavljali te fotografije, se sprašujejo. Zdaj postajajo dovolj stari, da lahko temu vdoru v zasebnost naredijo konec – želijo se odmakniti od globalne vasi, v kateri vsi za vsakogar vedo, kaj počne. In kje – vzemimo Snapchatovo aplikacijo Snap Map, ki ljudem omogoča, da v vsakem trenutku vedo, kje so njihovi prijatelji. In seveda njihovim prijateljem, da vedo, kje so oni. In kdo, naj bo njegovo življenje še tako nedolžno in brezmadežno, si pravzaprav želi, da vsi vedo, kje je v vsakem trenutku dneva in noči?
In tako se odklapljajo. A to nikakor ni lahka odločitev. »Kot bi se vsi tvoji prijatelji odločili, da gredo na zabavo, ne da bi ti povedali,« občutek odrezanosti opisuje eden od izklopljencev. Prav tega se najbolj bojijo najstniki, ki tehtajo, ali naj izbrišejo svoje račune. A tisti, ki so jih, opisujejo tisti trenutek olajšanja in svobode, ko postanejo analogni, ko niso več vsem na očeh. Ko so končno, končno anonimni in nevidni.
Moji otroci že ne. GenZerji niso prvi, ki so opazili pasti družbenih medijev – že zdavnaj pred njimi so se jih zavedali ustanovitelji platform. Že pokojni Steve Jobs je novinarjem povedal, da njegovi otroci ne smejo uporabljati iPada. Vodilni ljudje na Twitterju svojega medija sami ne uporabljajo ali strašansko redko, vodilni na Facebooku tam nimajo normalnih profilov, tudi svojim otrokom ne pustijo blizu. In je tudi povsem jasno zakaj: ker vedo, le kdo bi to bolje vedel od njih, da so bile vse te družabne platforme zasnovane z namenom, da uporabnike čim bolj zasvojijo in priklenejo nase. Številni svoje otroke pošiljajo v zasebne šole, ki se postavljajo s tem, da pri pouku ne uporabljajo tehnologije.
Vse več je tudi odpadnikov in skesancev med programerji, ki zapuščajo svoje dobro plačane službe in javno govorijo o nevarnostih in temnih plateh družabnih medijev. Kevin Holesh, razvijalec aplikacij, ki se je skušal otresti zasvojenosti s telefonom, je napisal program za zasvojence z iPhonom, Moment, ki beleži, koliko časa na dan zijate v svoj pametni telefon. Povprečen uporabnik več kot tri ure na dan, se je pokazalo. »Ko sem imel podatke, mi je že to samo po sebi pomagalo, da sem manj uporabljal telefon.« Sčasoma je drugega za drugim s telefona zbrisal vsa družabna omrežja in službeno pošto in tega niti malo ne obžaluje: »To je korak, ki mi je najbolj pomagal, da mi to preprosto ni več na voljo.«
Izbriši – gumb, ki vam na pametnih napravah prinese največ zadovoljstva. Uporabite ga.
