Nina Badrić: Staranje je blagoslov

V razprodanem Cankarjevem domu je nastopila konec marca. Nina je resnično prijetna oseba, s katero lahko klepetaš v nedogled o vsem. Predvsem pa o glasbi in modi. Takoj se vidi, da ima rada lepe stvari, za katere je pripravljena odšteti tudi nekaj več denarja. A prav zato, ker ji potem še dolgo služijo. Če ne njej, pa njeni mlajši sestri, ki običajno »podeduje« njena odslužena oblačila in obutev, medtem ko si je pri starejši sestri oblačila izposojala kot najstnica. Z Nino sva poklepetali o modi, njeni zbirki oblačil in obutve ter o staranju, za katerega pravi, da je blagoslov.

Takoj ko vreme to dopušča, vrt, kjer preprosto uživam na soncu.

Zagotovo, ženska mora biti urejena, skrbeti zase in imeti svoj slog. S tem ne mislim, da moramo vse imeti petdeset kilogramov in enak videz. Ženska mora misliti predvsem nase.

To mi je najlažje. Ko se zbudim, oblečem nekaj, kar je na dosegu roke, nekaj skombiniram in začnem svoj dan. To je stil, ki je zunaj oči javnosti. Oder pa zahteva razkošje, nekaj drugačnega. Tako da imam polno omaro oblek, ki sem jih oblekla enkrat ali dvakrat in jih nimam komu dati. Samo zavzemajo prostor v mojih omarah, ker so preveč ekstravagantne, da bi jih lahko, na primer, podarila prijateljicam. To so v bistvu scenska oblačila, ki jih ne moreš obleči niti za poroko.

Imam. In ta ne samo, da mi je pri srcu, temveč je moja najljubša. Čeprav mi ni več prav. (smeh) Verjemite, če bi lahko, bi jo nosila povsod, ker je to obleka Versace Couture, stara že dvajset let, a je res prekrasna in nekaj posebnega. Shranjena je v omari in vsake toliko časa jo pogledam in poskrbim, da je ne napadejo molji. Nosila sem jo v Italiji, kjer sem nastopala leta 1998 na neki zabavi po podelitvi nagrad, in tam sem jo tudi kupila. To je bila hkrati tudi moja čisto prva dolga obleka.

Vsekakor, obožujem jih. Žal mi je, da slovenskih čisto nič ne poznam in ne spremljam slovenske mode. Mislim pa, da imajo tukaj ženske zelo dober slog, zelo ste usmerjeni v svet in v Ljubljani vidim veliko res lepo oblečenih ljudi, tako žensk kot moških. Kot rečeno, veliko sodelujem s hrvaškimi oblikovalci, ker tako tudi oni meni olajšajo življenje, hkrati pa predstavljam hrvaško modo. Prav za nastop v splitski Areni mi oblačila pripravlja Zigman, izjemni mladi oblikovalec iz Kostrene, ki oblači vse svetovne zvezdnike, kar je neverjeten uspeh. Sodelujem tudi z Envy Roomom, Ivanom Aldukom in drugimi. Veliko jih je.

Vsekakor mala črna obleka, ki je primerna za vse priložnosti. Potem pa seveda torbice in čevlji, ki rešijo vsakršno kombinacijo in jo povzdignejo. Ne glede na to, kako se oseba oblači in kakšen slog ima, so pomembni čevlji. Lahko imate na sebi čisto navadno belo majico in kavbojke, če pa zraven obujete dobre čevlje in torbico, je to to.

Včasih impulzivno, če mi je kakšna stvar posebej všeč, in potem doma ugotavljam, da imam že celo vrsto podobnih oblek s cvetličnim vzorcem, samo v drugi barvi. In sem sama nase jezna. Imam kar nekaj takih stvari, ki sem jih kupila, kdo ve zakaj, in nikoli oblekla. Potem pa so tu stvari, ki jih res rada nosim, ker preprosto obožujem občutek, ki mi ga dajo, ko jih imam na sebi. Na primer to obleko, ki jo nosim danes, sem nosila že neštetokrat, ker je zelo vpadljiva, a se v njej tako dobro počutim, da jo res rada nosim. Bodisi s supergami ali salonarji.

Ja, jih, zelo, še posebno v zadnjem času, čeprav je moj najljubši oblačilni kos še vedno kostim. Se pravi suknjič in hlače, v tem se odlično počutim. Zdaj so spet v modi, tako da sem jih ponovno potegnila iz omare. 
 

Veliko stvari kupim na spletu, na Net-a-Porter, Mytheresa in drugih, in moram reči, da nikoli ni bilo nič narobe. Da bi na primer dobila napačen ali poškodovan izdelek ali da bi napačno izbrala. Vse, kar sem do zdaj kupila na spletu, je bil v vseh pogledih zadetek v polno.

Tudi, ja, veliko stvari podarim. Sicer so precej drage, tako da tiste, ki jih ne nosim oziroma ne morem več nositi, podarim. Najpogosteje jih odnesem svoji mlajši sestri v Rim, ker takih stvari se ne meče stran, temveč se podarijo nekomu, ki jih bo znal ceniti in nositi naprej. Najlepše od vsega je, ker moja sestra to res z veseljem nosi in ji tudi vse krasno pristaja.

Obleka znamke Azzedine Alaia, ki je moj favorit. To je klasika, to je nekaj, kar ostane za vedno, kot Chanelova torbica.

Seveda imam, ne samo ene. (smeh) In vse sem kupila sama, naj se ve.

Ne, to ne, sem si pa velikokrat izposodila kaj od starejše sestre. Ona je imela res odličen slog, vedno je bila oblečena po zadnji modi. In da ji ne bi delala sramote v šoli, sem si izposodila njene stvari, čeprav mi je zabičala, da ne smem brskati po njeni omari. A jaz sem pobrala vse od čevljev naprej, čeprav mi je bilo vse preveliko. Obula sem dva para nogavic, samo da bi mi bili čevlji prav.

Brez pete, vedno. Superge – vsa čast tistemu, ki si jih je izmislil – in poleti japonke. Če bi lahko vse življenje nastopala v nizkih čevljih, bi bilo super. Obožujem lepe salonarje in jih imam ogromno. So moja šibka točka, ves čas jih kupujem, a jih večinoma samo gledam. Ker so tako neudobni, da se jih ne da nositi. A pomembno mi je samo, da jih imam. Vse življenje že nastopam v visokih petah in me strašno obremenjujejo. Res ni lahko v njih nastopati na odru dve uri in še malo. Zato za vse druge priložnosti izberem nizke pete.

V zadnjem času je to Gianvito Rossi. Večinoma kupujem njegove čevlje, ker so res čudoviti in tudi udobni. Všeč mi je tudi Sophia Webster, ker ima tako specifične čevlje, da me celo na ulici sprašujejo, čigavi so.
 

Po toliko letih sem zdaj končno ugotovila, kaj moji koži najbolj ustreza, in to so najbolj preproste stvari. Na primer smiljevo olje za obraz in čičkovo olje za lase. Uporabljam tudi kreme, ki so zelo prepoznavne, kot je Creme de la Mer, ki sem jo uporabljala dolga leta in po kateri sem bila prepoznavna. A takoj ko kožo osvobodim vseh teh težkih krem, je, kot da bi zadihala. V zadnjem času prisegam na naravne izdelke. In, seveda, kadar zdravo in redno jem, se tudi to na koži pozna. Takoj ko imam veliko dela in premalo časa in samo nekaj na hitro, spotoma prigriznem, se mi takoj pozna, tudi na koži. Čeprav moram reči, da imam zelo hvaležno kožo, nisem nagnjena h gubam in, kot pravijo, se lepo staram. (smeh)

Za zdaj ne. Sem taka, kot sem, kot me ljudje poznajo. Mnogi mi pravijo, da se nisem nič spremenila, a seveda sem se. Tudi jaz se staram, nisem pa se nikoli popravljala, operirala, kar pa ne pomeni, da se ne bom. Če me bo nekaj strašno motilo, zakaj ne bi izkoristila te možnosti. Nič nimam proti lepotni kirurgiji, dokler ta polepšuje. Veliko je namreč žensk, ki so svojo naravno lepoto v resnici uničile s plastično kirurgijo in so postale, vsaj meni, manj privlačne, kot so bile prej, ko so bile naravne. Sestre Kardashian so zame primer najboljše mogoče lepotne kirurgije. Ko sem videla fotografije od prej in zdaj, sem si želela spoznati njihovega lepotnega kirurga.

Zdi se mi, da je pravi blagoslov, če se lahko postaraš. V smislu, zakaj bi se bala staranja, če je sploh vprašanje, ali bomo doživeli starost oziroma tista leta, ko bomo spet odkrili lepoto življenja na neki čisto nov način. Vsi se bomo postarali, vsi bomo zgubani, vsem nam bo koža visela … Ga ni, ki bi to premagal in ostal vse življenje mlad.

Nikoli nisem dobila nobenega. (smeh) Lahko pa vam povem svojega: veliko spanja. Če bi lahko šel človek vsak dan ob isti uri spat in se zjutraj ob isti uri zbujal, bi bilo idealno. Potem pa še voda, milo in naravno olje. To dela prave čudeže. V naravi je vse, kar potrebujemo, in to koristi tako koži kot lasem. Vse, kar vsebuje kakršne koli umetne dodatke, je škodljivo. Koža je vendarle naš največji organ, zato jo moramo čuvati.