Srednjeveški zeliščni vrtovi
Zelišča so prav posebne rastline, ki so imele in še imajo v današnjem svetu velik pomen. Prek raziskovanj narave je človek ugotovil, s katero rastlino se lahko pozdravi, in ta znanja so se skozi rodove ohranjala do danes. Zelo pomembno vlogo so imela zelišča v srednjem veku, njihove zasaditve pa ponujajo navdih tudi za današnje vrtove. Skočimo skupaj v preteklost na obhod srednjeveških »zelenih lekarn«.
V evropski zgodovini traja obdobje srednjega veka od 5. do 15. stoletja in je razdeljeno na zgodnji, visoki in pozni sredni vek. Rastline na zeliščnem vrtu so bile najprej le avtohtone, pozneje pa so se tja s križarskimi vojnami razširila tudi zelišča iz daljnih dežel.
Vzgodovinskih pisnih virih je dokumentirano, da so rožmarin (Rosmarinus officinalis), žajbelj (Salvia officinalis) in timijan (Thymus sp.) s križarskimi pohodi v Anglijo prinesli od 11. do 13. stoletja. Zanimivo je, da so sivko (Lavandula angustifolia) tam začeli gojiti šele sredi 16. stoletja.
Prava uporabna vrednost prvih zeliščnih vrtov je bila v zdravilstvu, pozneje so rastline uporabljali tudi kot začimbnice. Pri saditvi rastlin estetika ni imela pomembne vloge, prvi vrtovi so bili skromni in so bili za takratne čase edini vir »zdravil«, kot nekakšna zelena lekarna.
V srednjem veku zelišč navadni kmetje niso smeli gojiti sami. Tisti, ki je znal uporabljati zelišče, je bil privilegiran in seveda bogat. Pisni viri celo omenjajo, da je Karel Veliki izdal odlok s seznamom zelišč, ki so jih lahko gojili le na grajskih vrtovih in v samostanih. Zaradi močnega vpliva Cerkve so le duhovniki lahko uporabljali božjo moč rastlin. Celoten seznam je obsegal 89 prepovedanih rastlin, med katerimi najdemo v prvi vrsti žajbelj, muškatno kaduljo, vinsko rutico, navadni koper, rimsko kamilico in nekatere sredozemske rastline, med katerimi sta tudi rožmarin, sivka ter celo vrtnica.
Zdravila v grajskem vrtu
Menihi so bili ključni pri ohranjanju zametkov civilizacije v srednjeveškem mračnem obdobju. V samostanih so pisali knjige o zdravilnih lastnostih rastlin, jih prepisovali in dopolnjevali zapise z novimi spoznanji zdravilnih učinkovin zelišč. Na samostanskih vrtovih so skrbeli za gojitev zdravilnih rastlin, ki so jih uporabljali v samostanskih bolnišnicah. Tako so poskrbeli za ohranitev teh rastlin in znanja o zdravilstvu.
V srednjem veku so verjeli, da bolezni povzroča neskladje štirih elementov v telesu: zraka, ki ga je predstavljala kri, vode, ki jo je predstavljala sluz, rumenega žolča, ki ga je predstavljal ogenj, in zemlje, ki jo je predstavljal črni žolč. Zato so grajski zdravniki in duhovniki uporabljali zelišča, da so v človeškem telesu vzpostavili ravnotežje med temi štirimi elementi.
Za temeljno zdravilno rastlino je veljal žajbelj, ki ima v medicini še vedno pomembno vlogo. Zanimivo je, kako se je zgodilo botanično poimenovanje te rastline. Botanično ime Salvia officinalis je namreč sestavljeno iz imena rodu salvia, ki izvira še iz rimskih časov, saj ima beseda koren iz latinskega izraza »salve«, kar pomeni »dobro sem«. Tisti, ki je namreč užival žajbelj, je hitreje ozdravel. Drugo botanično ime pa je officinalis in izvira iz besede »oficina«, kar je pomenilo shrambo v samostanu. Žajbelj je bil tako pomemben, da je bil posušen obvezno hranjen v vsaki shrambi menihov.
Vraževerje in čarovništvo
Je pa bilo v zgodovini tudi veliko vraževerja. Tako so menili, da jim bo kuga prizanesla, če potresejo tla izbe z deli vinske rutice. Na drugi strani so bile mogoče bolj vsakodnevne življenjske vraže: če je imel, na primer, nekdo cvet ognjiča v žepu, ko je bil obsojen, naj bi bila sodba bolj milostna. Ognjič naj bi imel čarobno moč pri ljubezni, saj je dekle lahko očaralo izbranega mladeniča le, če je imelo v žepu cvet ognjiča. Ob poroki pa so dekleta v čevlje na skrivaj polagala vejice sladkega janeža, saj so verjela, da bodo imela zato v zakonu več besede. Tako vidimo, da so zelišča rastline, ki so bile vsesplošno skozi celotno zgodovino dejavne sopotnice človeka do današnjih dni.
V srednjem veku so menili, da so menihi in kraljevi zdravniki obdarjeni z božjo močjo zdravljenja, posebnim privilegijem. Ker so se z rastlinami največkrat na podeželju ukvarjale ženske, so se naučile tudi uporabe »prepovedanih« zelišč v zdravilstvu. Mnogokrat so jih zaradi tega znanja označili kot čarovnice in jih sežgali na grmadi.
Poznali so tudi t. i. zeli črne zelene magije, ki so v majhnih odmerkih imele lastnosti zdravila, medtem ko so v večjih odmerkih povzročile smrt. Ena izmed takih rastlin je naprstec (Digitalis sp.), ki je v pravih odmerkih zdravilna rastlina za srce, medtem ko je pri prevelikih odmerkih smrtonosen.
Vonji srednjega veka
Predstavljajte si čas, v katerem ni bilo dezodoranta, šampona, mila za kopel, detergenta za perilo, nobenih čistil in razkužil … Dobrodošli v srednjem veku!
Ker niso imeli druge možnosti, so za to, da bi odganjali škodljivce, mrčes in zakrili vonj teles, gojili zelišča z močnim vonjem. Z navadnim vrtačem (Tanacetum vulgare) so odganjali muhe, s sivko (Lavandula angustifolia) so odvračali molje. Meto (Mentha sp.) so uporabljali za odganjanje bolh, miši in mravelj. Ker so bile koče kmetov polne blata, slame in so bile higienske razmere neznosne, so po tleh trosili rastline z močnim vonjem.
Vrtnice so bile rastline, ki so bile na prepovedanem seznamu. Tako so njihove cvetne lističe, ki so omamno dišali, polagali le med oblačila in posteljnino visoke družbe – plemstva. V majhne vrečke, ki so jih nosili kot modne dodatke slovesnim oblačilom, so dajali baziliko (Ocimum basilicum), cvetne lističe vrtnic (Rosa sp.), nageljnove žbice (Dianthus sp.) in majaron (Origanum majarona). To je bil v tistem času najboljši približek različnim dišavam.
V grajskih srednjeveških jedilnicah so imeli pripravljene posode za umivanje rok, vroči vodi so dodali sivko, žajbelj, baziliko, rožmarin in posušene lupine citrusov. S pravim kolmežem (Acorus calamus) so potresali tla in iz domov preganjali z njim mrčes, hkrati pa so suhega zmleli v prah in z njim popršili telesa. Tako so zmanjšali in omejili razmnoževanje uši in bolh. V tistih časih ni bilo zobne paste. Namesto tega so za izpiranje ust uporabljali meto in kis, kot zobno ščetko pa so uporabljali vejice rožmarina.
Malo za šalo, malo zares
Nihče ni smel priti pred kralja, če ni imel v ustih nekaj nageljnovih žbic. Lahko bi rekli, da so že imeli srednjeveški osvežilni tic tac.
Primer iz prakse
Čudovit primer srednjeveškega vrta najdemo v Leidnu na Nizozemskem. Zasajati so ga začeli leta 1594 in z njim omogočili univerzi za medicino, ki je delovala že 15 let, da so se njeni študentje lahko učili o zeliščih in drugih zdravilnih rastlinah.
Vrt je bil zasnovan preprosto, v štirih večjih poljinah, ki so bile sestavljene iz več majhnih gredic, značilnih za srednjeveške zeliščne vrtove. Kot smo že povedali, je bila v ospredju funkcionalnost vrta, in ko so se bodoči zdravniki sprehajali med gredami ter spoznavali rastline, je bilo, kot bi »listali« po živi zeleni knjigi.
Ko vas bo pot zanesla na Nizozemsko, se lahko zapeljete v najstarejše univerzitetno urejeno mesto Leiden in se o lepotah ter uporabnosti botaničnega vrta lahko prepričate tudi sami.
Za okus tudi vrt v Sloveniji
Na grajskem vrtu dvorca Tabor v Vojniku je v prvi polovici maja potekal hortikulturni projekt. Preuredili smo park ob dvorcu. Poleg mnogo »nevidnih« rok, ki so pri projektu nesebično pomagale, izvedba sloni na 12 amaterskih vrtnarjih in šestih mentorjih, vrhunskih domačih strokovnjakih na svojih področjih.
Ker korenine dvorca Tabor segajo v sredino 13. stoletja, je bil pravi izziv oblikovati tudi zeliščni vrt, ki bo združeval komponente srednjeveškega in novodobnega zeliščnega vrta. Utrinke z vrta si boste lahko ogledali v seriji poučnih in »resničnostnih« 10 oddaj z naslovom V grajskem parku, ki se začne predvajati v soboto, 31. avgusta, na RTV Slovenija. Vabljeni k ogledu in glasovanju – ekipa, ki bo prejela največ vaših glasov, bo nagrajena s čudovitim potovanjem.
