»Sprašujem se, kam vse to vodi!?«
Letošnji dobitnik žarometa za življenjsko delo Edvin Fliser se nostalgično spominja zlatega obdobja Slovenske popevke in z žalostjo v srcu ugotavlja, da se je v zadnjem času slovenska glasbena scena močno spremenila, a na žalost ne na bolje.
Že nekaj časa ste upokojeni, a ljubezen do glasbe je premočna, da bi delo potisnili na stran in nehali ustvarjati. Lahko poslušalci od vas pričakujemo nove skladbe?
Pokoj za glasbenika verjetno ni enak kot za nekoga, ki je delal za strojem in je nestrpno pričakoval, da se bo upokojil in se končno odpočil. Pri glasbenikih se stvari nadaljujejo do takrat, ko nam zdravje služi in to dopušča.
Trenutno preigravam nekaj novih skladb, ki jih želim posneti. Izdati želim nov CD, nekaj pesmi imam že pripravljenih, nekaj pa jih bo še nastalo. Nekaj jih bo zagotovo tudi malo bolj živahnih, saj ne smemo pozabiti, da prihajam iz Rdečih dečkov, ki so bili bolj pop-rock skupina. Ne glede na to, da sem značilni predstavnik Slovenske popevke, je v meni še neka iskrica iz časov Rdečih dečkov, in ko se ta iskrica prižge, nastane tudi kakšna bolj živahna melodija.
Se takrat, ko se v vas prižge ta iskrica, z nostalgijo spominjate minulih časov ter to tudi glasbeno udejanjite?
Prav gotovo! Ena izmed takšnih pesmi je pesem Rock'n'roll smo špilali, ki je narejena v dialektu. S tem je to nekako nostalgično – narečna pesem. Dve muhi na en mah.
Na Slovenski popevki ste pustili močan pečat. Nekatere pesmi so se že zasidrale med slovenske zimzelene popevke. Menite, da so v Sloveniji starejše, zimzelene popevke dovolj spoštovane?
Mislim, da ljudje spoštujejo tako starejše pesmi kot tudi nas, starejše izvajalce. To je vidno tudi vsakič, ko nastopimo starejši pevci in pevke. Sprejem je vedno topel in prijeten.
Je pa res, da nas mladi glasbeni producenti malo manj upoštevajo. Tudi radijske postaje morda premalo spoštujejo slovenske zimzelene popevke. Vendar trg zahteva svoje in glasbeni producenti ga pač morajo upoštevati. So pa velikokrat prisotni tudi najrazličnejši izgovori, zakaj se slovenska glasba ne predvaja, ki pa niso vedno upravičeni.
A načelno bi lahko rekel, da nas ljudje spoštujejo, in to je tisto, kar je največ vredno.
Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo vnovične nastope s skupino Rdeči dečki?
V bližnji prihodnosti ravno ne, saj čakamo, da ozdravi naš kitarist pri Rdečih dečkih, s katerimi smo spet malo zajeli sapo in skupaj pred časom že nastopili na nekaj večjih prireditvah, kot sta bili prireditev v spomin na Kitarijado pri Draganu Buliču v Hali Tivoli ter Yesterday v Mariboru.
Razmišljate tudi o solističnih nastopih? Morda za klavirjem ob preigravanju starejših uspešnic?
Zelo rad nastopam s skupino, a solistični nastop ob klavirju bi bil zelo zanimiv. Kar nekaj pesmi je s klavirjem in to bi bila res primerna izvedba nastopa. Z veseljem bi se odzval na tovrstno povabilo.
Opazite razliko med novodobnimi glasbeniki in ustvarjanjem glasbe pred leti, v času Slovenske popevke?
Pred leti, ko je bila naša aktivnost na vrhuncu, se je veliko nastopalo. Nastopi so bili spodbuda za skladanje novih skladb. Nenehno si namreč v stiku z občinstvom, ves čas si v dogajanju, in to daje navdih za nove pesmi.
Zdaj, ko je tega manj, ni toliko tovrstnega navdiha, inspiracija je predvsem glasbenikova nostalgija.
Spremljate glasbene prireditve in glasbene oddaje, ki so se obdržale ter preživele vsa turbulentna obdobja?
Spremljam! A moram reči, da so mi današnji trendi precej tuji. Ugotavljam, da je to neka nova smer. Naj gre mladina v to smer, nimam nič proti, a meni je to tuje in tudi nevšečno. Včasih se ob spremljanju vsega tega začnem spraševati, kam to vse skupaj vodi!?
Kaj je po vašem mnenju najpomembnejše pri glasbenem ustvarjanju?
Pri ustvarjanju glasbe nikoli ne smeš razmišljati o tem, ali bo poslušalcu všeč ali ne. Vsaj pri meni je bilo tako. Navdih traja hip ali dva in iz tega je treba narediti glasbo ter besedilo. Tako nastane prava pesem! Iz tistih nekaj motivov ter tistih nekaj tonov, ki zadonijo tam nekje v glavi, mora nastati pesem. Pri glasbenem ustvarjanju ne smemo ciljati samo na poslušalce, a vseeno se pogosto pozneje izkaže, da je tako nastala na koncu ljudem všeč.
Menite, da je pri slovenskih avtorjih glasbe premalo pristnih čustev in preveč komercialne usmerjenosti?
Verjetno to narekujejo glasbene založbe. A še vedno je odločitev vsakega posameznega glasbenika, katero smer bo izbral. Pozneje se bo tudi pokazalo, ali je ustvarjanje z namensko všečnostjo dobro ali ne.
Pesem S tvojim imenom jutro me budi je med vašimi bolj prepoznavnimi pesmimi, kakšne so bile okoliščine njenega nastanka?
V tej pesmi je združeno vse, kar se je nekoč dogajalo. V njej ni opevana samo ena deklica oziroma ženska, temveč je skupek vseh čustev, ki so se nabirala v meni. V nekem trenutku je vse skupaj izbruhnilo iz mene v obliki te pesmi. Zagotovo je to ena izmed skladb, ki ni bila narejena z namenom všečnosti, a so jo ljudje dobro sprejeli.
V karieri ste si prislužili tudi precejšnje število glasbenih nagrad. Kako gledate na glasbene nagrade, se je njihov pomen oziroma vrednost, če smem tako reči, sčasoma spremenila?
Prvo nagrado sem dobil že daljnega leta 1967 na takratni Kitarijadi, kmalu je sledila nagrada na Slovenski popevki za pesem Tam, kjer sem doma. Z večanjem števila različnih nagrad se njihov pomen zagotovo manjša, a še vedno imajo nekatere nagrade ugled in glasbeniku veliko pomenijo.
So se vaša čustva ob prepevanju pesmi Tam, kjer sem sčasoma spremenila? S to pesmijo ste na Slovenski popevki prejeli nagrado in lepše popotnice za naprej glasbenik takrat ne bi mogel dobiti.
Res je, boljše popotnice ne bi mogel dobiti! Čustva ob izvedbi te pesmi so se sčasoma seveda spremenila. Pesem zdaj dojemam še bolj zrelo, kot sem jo pred leti. Prav pred kratkim sem si ogledal ponovitev koncerta Elde Viler iz leta 2007, ko sem tudi sam nastopil, in moram reči, da sem pozornost usmeril ravno v to, kako sem na tem koncertu odpel pesem Tam, kjer sem doma. Prav zanimalo me je! Občutil sem, da sem poleg tiste osnovne viže, ki jo je treba vrhunsko podati, vendarle na dveh mestih vse skupaj odpel še malo bolj zrelo. Občutil sem, da vsako frazo podajam s premislekom, s še večjim poudarkom med kitico in refrenom. S svojo interpretacijo sem bil zelo zadovoljen, se pa je sčasoma zagotovo spremenila. Ljudje so na koncertu Elde Viler moj nastop nagradili z bučnim aplavzom, kar je za glasbenika največji poklon. Všeč mi je bilo!
Ustvarili ste veliko pesmi in kot glasbeniku so vam zagotovo vse ljube, vsaka po svoje. Ne nazadnje so vse vaše pesmi plod vaših čustev, hotenj, hrepenenj in pričakovanj. Bi vendarle lahko izbrali tiste, ki so vam še posebno pri srcu?
Vse pesmi so v nekem smislu moji otroci. Tam, kjer sem doma je zagotovo ena izmed omembe vrednih. Nato je tu še zmagovalna skladba s Slovenske popevke leta 1973 Leti, leti lastovka, iz leta 1975 pesem Kjer se nasmeh konča, pesem, ki smo jo odpeli s skupino Pepel in kri Za vse ljudi sveta … Ne morem mimo pesmi iz narečne popevke, kot so Muaja Pepka, ki je bila polna čustev, ter pesmi Dežela Štajerska, Moj Maribor, Še eno rundo daj točajka … Zelo mi je pri srcu tudi moja prva avtorska skladba Njej, ki sem jo ljubil, ki še zdaj v meni prebudi spomine. In seveda pesem S tvojim imenom jutro me budi. To so zagotovo skladbe, ki jih je treba omeniti.
V karieri ste sodelovali s številnimi glasbeniki, lahko morda pričakujemo še kakšen skupni glasbeni projekt ali nastop starih glasbenih mačkov?
S številnimi sem v stiku. Zakaj pa ne! Nikoli ne reci nikoli!
