Sousse – kot mesto iz arabskih bajk
Pobeg v arabsko pripovedko.
Sonce se je bližalo zatonu in njegovi zadnji žarki so zlatili starodavno mesto, ki se je vzpenjalo pred mano. Obzidje medine tunizijskega mesta Sousse, ki obkroža nizke stisnjene hiše, je žarelo v medeni barvi, iznad mesta so štrleli minareti, palme, kasbah in polkrožne mošeje. Njen pristen arabski izgled je ohranjen, kljub menjavam oblasti in kultur, ki so prevevali mesto skozi stoletja. Manjkala je samo še leteča preproga in duh iz čudežne svetilke, pa bi imeli prizor iz tisoč in ene Šeherezadine bajke.
Nedaleč tja po valovih sredozemskega morja je padala večerna zarja, da je bilo videti številne čolne in ladje, ki oživljajo vodno gladino, kakor da se kopljejo v raztopljenem zlatu. Dve uri vožnje z vlakom iz Tunisa so hitro minile med kramljanjem s sopotniki, ki so radi pokomentirali svojo revolucijo, ki je v letu 2011 privedla do strmoglavljenja avtokratskega predsednika Zine El Abidina Ben Alija in imeli so prve svobodne volitve v državi. Od takrat Tunizija utrjuje svojo mlado demokracijo, vendar ljudstvo ni zadovoljno. Turizem, ki je pred revolucijo prinesel 7 odstotkov bruto domačega proizvoda in zagotavljal delo 370.000 ljudem, predstavlja danes morda le desetino tega. Brezposelnost je še posebej visoka med mladimi, starimi med 18 in 24 let, kjer je eden od treh brezposeln, je razlagal mladi Mehmet, ki je študiral jezike, danes pa več zasluži kot taksist in pomaga preživljati družino. Ljudje preživijo zaradi razširjene družinske mreže: marsikdaj mora en zaposlen preživljati štiri ali pet odraslih članov družine. Turistov ni veliko, dela je malo, je tarnal Mehmet med vožnjo do obale, nedaleč od mesta, kjer je plaža Boujaffar, z belim peskom in prenočišči za vse žepe. Tunizijska ekonomija se najbolj opira prav na turizem in pošiljanje denarja ekonomskih emigrantov iz Francije, Italije in zalivskih dežel.
Arabska pomlad
Čeprav je Tunizija muslimanska dežela, pa le ne sodi med tipične države Korana. Predvsem po zaslugi nekdanjega socialističnega predsednika Habiba Burgibe, ki mu gre zahvala, da so pogoji žensk v Tuniziji boljši kot kjer koli v islamskem svetu. Vsaj za naše oči! Sekularni predsednik je takoj, ko je dežela postala republika (1957) in on postal njen prvi predsednik, predpisal radikalne politične in družbene spremembe. Po njegovem je islam nazadnjaška sila, ki je držala državo v zaostalosti, zato je Burgiba zmanjšal vlogo vere v družbi z odstranitvijo verskih voditeljev iz njihovih tradicionalnih področij vpliva, kot sta izobraževanje in pravo. Šeriatska sodišča je ukinil in posestva, ki so financirala mošeje in verske institucije, je zasegel. Z zakonom je prepovedal poligamijo in ločitev z nepriznavanjem in odpovedjo ter postavil omejitev na tradicionalno dogovorjeno poroko tako, da je postavil minimalno starost za poroko 17 let pri dekletih in jim dal pravico, da poroko tudi odklonijo. Ruto ali šal, ki jo nosijo muslimanske žene, je poimenoval ‘ničvredna cunja’ in jih prepovedal v šolah, v kampanji za prenehanje nošenja poniževalnih oblačil. Na Sorboni šolani pravnik je naredil najbolj pomemben korak, ko je prepovedal islamske šole, ki so oblikovale družbo. Seveda socialistične in sekularne ideje vsekakor niso šle skupaj z islamsko avtoriteto dežele, vendar je ljudi imel na svoji strani. Burgibovo predsednikovanje je trajalo do leta 1987, ko je njegov notranji minister Ben Ali izkoristil nemire in proglasil Burgibo, ki je vladal enaintrideset let, za mentalno nesposobnega in ga upokojil. Glavnim opozicijskim strankam je bila odvzeta volilna pravica in vzpostavljena je bila cenzura medijev. Šele smrt Burgibe leta 2000 je navdihnila ljudi po deželi, da so javno izrazili nestrinjanje z Ben Alijevim režimom, vendar so bili nemiri zadušeni, demonstratorji pa aretirani. Nato se je zgodila arabska pomlad in Ben Ali, ki je bil na svojem položaju kar triindvajset let, je prebegnil v Savdsko Arabijo, njegovo mesto pa je zasedel izvoljeni Foued Mebazaa, ki je šele tretji predsednik od osamosvojitve. Tunizijska revolucija, ki se je začela s samovžigom Mohameda Bouazizija leta 2011, se je nadaljevala z množičnimi protesti, ki so se razširili na območje pretežno celega arabskega sveta.
Sprehod skozi čas
Mesto Sousse je tretje največje mesto v Tuniziji in najbolj popularna turistična destinacija, z dolgo peščeno plažo, od katere je le kratek sprehod stran stara medina, ki sodi med spomenike svetovne kulturne dediščine UNESCO. Že od antike dalje služi kot pomembno sredozemsko pristanišče, staro mestno jedro je še v današnjem času priznano kot eno lepših primerkov obmorskih utrdb, ki so jih napravili Arabci. Mesto je bilo osnovano v 9. stoletju pred našim štetjem kot feničansko oporišče, pozneje je slavni kartažanski general Hanibal uporabljal mesto kot vojaško bazo proti Rimljanom v zadnjem stadiju druge punske vojne leta 202 pred našim štetjem, vendar je bil poražen. Med tretjo punsko vojno je mesto spremenilo stran in s tem, ko je postalo zaveznica Rimljanom, se je Sousse izognil uničenju mesta, ki je doletelo Kartagino in si pridobil status svobodnega mesta. Pozneje pod vladanjem Trajana se je mesto razcvetelo in postalo pomembni trgovski center. Sledilo je mirno 700-letno obdobje pod rimskim imperijem.
Nato so prišli Vandali, pa Bizantinci, ki so prvi obdali mesto z obrambnim obzidjem. Sedmo stoletje je za mesto prineslo pomembno civilizacijsko prelomnico, saj sta celotno območje severne Afrike preplavila arabska kultura in islam. Mesto je pripadalo Arabcem in dvesto let pozneje je postalo glavno pristanišče dinastije Aghlabid, ki je bivala v notranjosti, v Kairouanu. Od takrat še danes stoji impresivno obzidje, ki se razteza po dolžini 2,25 kilometra, zgrajeno na originalnih bizantinskih stenah, kar 8 metrov visoko, z vmesnimi trdnimi kvadratnimi stolpiči.
Poznejše vladanje Hafsidov, arabskih vladarjev Ifrikije (13. do 16. stoletje), je prineslo mestu 400-letni mir in relativno blaginjo, ki pa je bila nasilno prekinjena, ko je mesto Sousse postalo zaželeni vojni plen v boju med otomanskimi Turki in Španci. Pod otomansko kontrolo je mesto postalo razvpita baza za morske roparje in pirate, ki so plenili krščansko ladjevje po Sredozemlju. Ta vloga je prinesla mestu veliko trpljenja, dokler niso krščanske sile imele premoč konec 18. stoletja. Preden so prišli Francozi leta 1881, je mesto propadlo na skromno naselbino osem tisoč ljudi. Francozi niso zapravljali časa s predelovanjem starega mesta, ampak so, kot običajno, zgradili poleg novi del – Ville Nouvelle – z infrastrukturo za mesto, kot obstaja še danes.
Šarmantna medina
Življenje v Soussu, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot Ljubljana, se vrti okrog velikanskega četverokotnega trga, Place Farhat Hached. Medina je na jugozahodnem delu trga, pristanišče na vzhodu in avenija Habiba Burgibe, prvega predsednika, poteka severno od trga na obalo in k verigi hotelov. Peš tura po vseh znamenitostih znotraj medine lahko traja od dve do štiri ure. Sousse ima vsako nedeljo kaotično tržnico na suk el-Ahad, blizu avtobusne postaje, kjer prodajajo vse, od živine do ročnih del. Mesto, posebno področje okoli pristanišča, je bilo zelo poškodovano med zavezniškim bombardiranjem v 2. svetovni vojni, še posebej del starega obzidja, ki danes tvori glavni dostop v medino in je del trga Place des Martyrs. Šarmantna medina je dokaz tisočletne bogate zgodovine trgovskega centra, kjer je bila in je še danes največja znamenitost Velika mošeja, ki jo je, po kufiku – staroarabski pisavi na dvorišču, zgradil osvobojeni suženj, imenovan Mudam, po navodilih aghlabidskega vladarja Abula Abbasa. Zaradi nazobčanega zidu in stolpičev daje zgradba bolj vtis trdnjave kot mošeje. To pa je zato, ker je Mudam preuredil prejšnji kasbah (trdnjava ali citadela), ki je bil zgrajen, da ščiti mesto skupaj z bližnjim ribatom, utrjenim samostanom. To tudi razloži nenavaden položaj mošeje, ki je po navadi nameščena v središču medine in ne na robu. Za obisk mošeje so iz spoštovanja primerna le spodobna oblačila, kar pomeni neodkrita ramena in dolge hlače ali krilo, posojajo pa tudi oblačila pri vhodu. Nemuslimanom ni dovoljeno izven dvorišča Velike mošeje in si tako tudi ne moremo ogledati Mudanove polkrožne obokane molitvene dvorane.
Le slabost pred Alahom
Ribat, ki je najstarejši spomenik medine, zgrajen nekje proti koncu 8. stoletja, je služil kot trdnjava, z namenom, da varuje in ščiti meje islama proti krščanskim roparjem in plenilcem. Čuvala ga je garnizija predanih islamskih vojakov, ki so si razdelili svoj čas med bojevanjem in tihim študijem Korana v mali celici, zgrajeni v širokih zidovih. Če nadaljujemo pot po medini, ki se vzpenja proti kasbahu, gremo mimo številnih sukov, medres, tisočletnih vodnih cistern, hamamov, malih trgovinic s keramiko in večjih trgovin, bogatejših s preprogami in drugimi spominki, ki predstavljajo Tunizijo. Nadevana kamela, medeninast krožnik z imenom kraja, roka Fatime na keramiki ali berberski kilim (preproga) s čudovitimi vzorci severnoafriške kulture. Na drugem koncu medine so zahodna vrata Bab el-Gharbi, ki po Aveniji privede do kasbaha in arheološkega muzeja, ki varuje nekaj najlepših mozaikov v deželi, kot je Bakhusova zmaga. Kasbah je bil zgrajen na mestnem zidu in vključuje stolp Khalef, ki so ga skonstruirali Aghlabidi v istem času kot obzidje. Občudovanja vreden kvadratni stolp je kot mestni stražni stolp izpodrinil ribat in ima danes funkcijo svetilnika. Ko se povzpnemo na stolp, stojimo na najvišji točki medine in pod nami je vidno celotno mesto z obzidjem in pristaniščem vred. S to podobo v mislih se zlahka preselimo v svet mogočnih sultanov in pozabimo na svet okoli sebe. Navsezadnje je vsa človeška moč le slabost pred Alahom in propade kakor prah, pravijo domačini.
Zgledi vlečejo
Po priporočilu taksista Ahmeta sva nekje pod oboki, s Fatimino roko na vratih, poiskala lokalno restavracijo. Nasploh je hrana okusnejša v lokalnih restavracijah, kjer jedo domačini, z začimbami, ki jih pozna njihova bogata kuhinja, oplemenitena s francoskim vplivom. V Soussu lahko jeste na vsakem koraku, saj so fast food restavracije zelo pogoste. Lokalne restavracije ne strežejo alkohola in so razdeljene v dve skupini – gargottes, ki ponujajo sendviče, piščance, ribe in kuskus, ter rotisseries, ki ponujajo ocvrto in pečeno meso. Meshoui so priljubljena mesta za meso na žaru, in kot vse severnoafriške dežele, je tudi tu glavna jed poceni kuskus, ribe na vse načine, (chorba) čorba, ki je močno začinjena ribja juha ali juha iz jagnjetine in bouza, krema iz želatine, sadja, orehov, lešnikov in sezamovih semen. Tudi nam znana baklava je ob metinem čaju čudovit prigrizek, za večerjo pa ob domačem pivu morda brik, ocvrti žepki, polnjeni s špinačo, jajci, tuno ali mletim mesom. Ob dobro začinjeni hrani in arabskih ritmih Ali Riahija, popularnega folk glasbenika, se lahko razvnamejo tudi vroče debate o politiki, kjer imajo mladi Tunizijci svoje stališče. Mladi ljudje so se v iskanju politične svobode, demokracije in gospodarskih priložnosti uprli dolgoletnim voditeljem, diktatorskim režimom in podkupljivi politiki ter postali prevladujoča sila družbene in politične spremembe. Arabska pomlad bo na dolgi rok vendarle prinesla pozitivne spremembe tudi za nas Tunizijce, pravijo mladi, ki so si s protestiranjem na ulicah želeli predvsem dostojnejšega in boljšega življenja. Med pozitivnimi vidiki arabske pomladi je zagotovo tudi aktivistična angažiranost muslimank. Medtem ko je bil pred revolucijo jasen preporod verske privrženosti, še posebej med mladimi in nezaposlenimi, je danes jasno, da ljudje želijo sekularizem države in več svobode in pravic na različnih področjih. Ali je arabska pomlad dejansko pomenila val demokratizacije v arabskem svetu ali se bo politična svoboda še naprej omejevala, je odvisno tudi od skoraj polovice enajstmilijonskega naroda, ki je stara manj kot 15 let, kar predstavlja veliko breme socialni službi. Drugi problem je razporeditev prebivalstva v deželi, ki je za severnoafriške standarde majhna dežela, pa vendar osemkrat večja od Slovenije. Medtem ko je v Tunisu najbolj gosta naseljenost, več kot 2000 prebivalcev na kvadratni kilometer, jih je na jugu dežele le 10. Zato je vsak dan dolga vrsta čakajočih okrog stavbe francoskega veleposlaništva. Želijo si v Francijo. Ob visoki nezaposlenosti vas bo marsikdo vprašal, kakšne so možnosti zaposlitve v Sloveniji, čeprav si večina želi ustvariti spodobno prihodnost doma, v njim ljubi Tuniziji. Ja, domoljubje je pri Tunizijcih zelo očitno in mladi se ga nalezejo že v otroških letih. Kjer so dobri starci, je dobra mladina, pravijo.
Razlaga besed:
● medina, staro ograjeno mesto
● ribat, utrjen islamski samostan
● kasbah, trdnjava ali citadela
● nador, stražni stolp.
● medersa, šola Korana
● minaret, stolp mošeje iz katerega kliče muezin vernike k molitvi
mihrab, polkrožna niša v mošeji, ki kaže smer Meke.
● suk, market ali tržnica
● hamam, javno kopališče
