norovirus Svet24.si

Zaradi izjemno nalezljivega virusa zaprli 40 šol

strelec Dobra karma

Na nebu je 22.11. ob 14.59 zavladal Strelec - ...

3_Raiven novi fant Svet24.si

Raiven je srečna v objemu novega fanta, ki pa ga ...

Zmago Jelinčič, Monika Jelinčič Svet24.si

Ozadje ločitve zakoncev Jelinčič: neusmiljen ...

Andreja 2 Dobra karma

Andreja Novak: energijska napoved od 22. do 28. ...

kmetija2019 Njena.si

Kmetijo nepričakovano zapustil prvi član klana!

tom zupan Njena.si

Tako privlačen je postal Tom iz Kmetije

»Slovenci smo rahlo nevrotični, pa jaz za to ne vidim niti enega dobrega razloga«

Teja Pelko, 05.09.2019 14:00:00

Pred direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom je še zadnja sezona v petletnem mandatu. Ta pa bo, vsaj navzven, zelo drugačna od prejšnjih. V njej bodo namreč uprizarjali dela slovenskih avtorjev in tujih klasikov – a na način mladinskega. Več v nadaljevanju.

Delite na:
»Slovenci smo rahlo nevrotični, pa jaz za to ne vidim niti enega dobrega razloga«
Diplomirani kulturolog je po diplomi v Cankarjevem domu delal kot projektni vodja. Nato je odšel v SMG - sprva kot vodja oddelka za marketing, nato kot pomočnik direktorja za poslovodne zadeve. Goran Antley / M24.si

Kako ste zadovoljni z izkupičkom minule sezone?
Sezona je bila v smislu notranje dinamike in kar precej raznolikih praks izjemno zahtevna. Najbolj zahteven je bil študij še ni naslova Tomija Janežiča, ki je bil tudi najdaljši in produkcijsko najbolj zahteven. Jaz sem z izkupičkom seveda izredno zadovoljen – navsezadnje to dokazuje tudi to, da so predstave že dobile ogromno povabil na gostovanja, tako domača kot tuja, še ni naslova pa je že prejela Šeligovo nagrado v Kranju in nagrado občinstva, uvrščena je tudi v tekmovalni program Borštnikovega srečanja skupaj s predstavo Nasprotje stvari Borisa Nikitina. Baal Andreja Rozmana Roze in Vita Tauferja pa je uvrščen v tekmovalni program festivala Gavellini dani.

Kaj bomo gledali v novi sezoni?
Sezone letos tematsko načrtno nismo želeli podvreči neki rdeči niti, zaključuje pa krog v navezavi s prvo sezono. Prvo, torej 60. sezono, smo odprli s sloganom Mladinsko ni samo slovensko – mladinsko ni samo gledališče, za zadnjo sezono pa delamo ironičen, humoren obrat, da je Slovensko mladinsko gledališče samo slovensko in le gledališče. Malo se bomo ponorčevali iz tega, da so nam pet let govorili, da to, kar delamo, ni pravo gledališče, in problematizirali marsikatero našo prakso.

Delali bomo torej slovensko gledališče, a seveda spet po svoje. Znana poljska režiserka Maja Kleczewska bo na oder postavila Cankarjeve Hlapce, ampak ne tako pravoverno, kakor je Cankarja treba postaviti – nas zanima percepcija tujca nekega kanonskega slovenskega teksta in kako tujec razmišlja o položaju Cankarja v slovenskem kulturnem DNK. Odgovor na to, da bi morali delati tudi klasike, je Macbeth. Delal ga bo Matjaž Pograjc in dobro vemo, da Matjaževo gledališče ni gledališče, ki bi uprizarjalo klasiko, kar pomeni, da bo tudi ta Macbeth zelo poseben. Matjaž ne bo črpal le iz Shakespearja, ampak predvsem iz Müllerjevega Macbetha po Shakespearju in iz Toma Stopparda. Ukvarjal se bo z likom Macbetha v različnih gledaliških žanrih oziroma različnih gledaliških besedilih, predstavil pa ga bo v obliki glasbenega kabareta. Delamo seveda tudi otroško predstavo, saj smo mladinsko gledališče, torej je treba poskrbeti tudi za mladino.

Naredili bomo družinski muzikal. Z ekipo iz Baala, v katerem so sodelovali Vito Taufer, Andrej Rozman Roza in Ivo Godnič, smo bili tako navdušeni, da smo rekli, pa ponovimo to sodelovanje v neki drugi obliki. Vito Taufer bo na oder postavil Obutega mačka, sicer nam zelo znano zgodbo, ampak spet po Rozovo. Roza je že pred leti napisal, zdaj pa dopisuje, glede na naše potrebe oziroma potrebe Vita Tauferja, novo različico tega besedila, ki bo tudi uprizorjena v žanru družinskega muzikala oziroma mjavzikla – kakor je rekel Roza. To bo koprodukcija z gledališčem iz Kopra, ki ima kar nekaj zelo sposobnih pevcev, saj glede na to, da bosta takrat v hiši paralelno potekala še dva študija, pri nas nismo našli dovolj pevcev. Že pred časom nas je nekaj tujih festivalov in gledališč spodbudilo, naj se dogovorimo za produkcijo z Oliverjem Frljićem, v katero bi lahko tudi oni vstopili kot tuji koproducenti.

Tibor Mihelič Syed 2
Tibor je tudi glasbenik. V skupini Katalena igra bas kitaro. Zanj je glasba sredstvo, preko katerega kanalizira nekatera neprijetna čustva in iz njih naredi nekaj lepega.
Goran Antley / M24.si

Trenutno je sodelovanje že potrdil naš partner, s katerim zdaj sodelujemo že dve leti, to je berlinski teater Maksim Gorki, kjer bo predstava verjetno doživela tudi mednarodno premiero. Oliverjevo gledališče poznamo in verjetno svoje estetike ne bo blazno spremenil, ukvarjal pa se bo s paradoksom demokracije – to je za zdaj tudi delovni naslov te predstave. Ukvarjal se bo z vprašanjem, kako institucije, ki so bili vzpostavljene v popolnoma demokratičnem kontekstu in naj bi zagotavljale državljankam in državljanom pravico do neke demokratične vladavine, v bistvu delajo ravno nasprotno. Nastala bo po principu snovalnega gledališča. Eno politično bomo seveda imeli tudi v tej sezoni, čeprav bo letos v manjšini. Sezono bomo začeli še z eno manjšo koprodukcijo, in sicer z umetniškim društvom AVGUS, ki ga vodi Ivan Peternelj. Skupina že nekaj časa vadi, ukvarjala pa se bo s Harmsom – šlo bo torej za teater absurda, surrealizma ... Tudi postavitev te predstave bo malo specifična – uprizorili jo bomo namreč v skladišču Nove pošte. Zelo pomembno je spet sodelovanje na Novi pošti. Medtem ko v minuli sezoni zaradi finančnega položaja ni bilo nove produkcije, pa bodo v naslednji kar tri. V Mladinskem smo se zavezali, da bomo poskušali vsako leto podpreti vsaj enega mladega avtorja in mu pomagati k vidnosti. Letos bo to Brina Klampfer. Uprizorili bomo njeno besedilo, ki ga bo tudi sama režirala. Zgodba govori o zgodovinskem prerezu območja Sladki Vrh, kjer je bila vzpostavljena tovarna Paloma.

Brino je zelo zanimalo, kaj je tovarna Paloma za tisti konec Slovenije takrat povzročila, kako se je razbohotilo kulturno življenje in kaj se je s propadom te družbe, ki sicer še obstaja v neki drugi obliki, potem na tistem območju zgodilo. To bo tudi njeno magistrsko delo. Pri nas bo spet delal Žiga Divjak. Trenutno teme načrtno še nismo določili, saj Žiga še išče, na kaj bi se lahko oprl, delal pa bo po zelo podobnem principu kot predstavo 6. To ne pomeni, da bo stvar videti tako, ampak da bo sam princip dela zelo podoben – spet bo šlo za neko sprego s preiskovalnimi novinarji in gledališčem. Ta poteza se je v primeru predstave 6 izkazala za zelo fino, zdaj pa razmišljamo o tem, kako bi jo nadgradili, lahko tudi rečemo, jo naredili bolj gledališko. Tretja stvar je tudi zelo zanimiva. Lani je namreč v sklopu festivala Slovenskega nacionalizma Boštjan Narat sam uprizoril nekaj, kar je poimenoval gledališki esej. Letos bo kuriral niz šestih gledaliških esejev, pri čemer bo v goste povabil negledališčnike: filozofe, znanstvenike z nekega drugega področja, novinarje, ki so dobro znani slovenski javnosti, ki so pišoči, razmišljujoči, z občutkom za družbeno stvarnost … Ti bodo napisali svoje avtorsko besedilo in ga tudi uprizorili – ne tako, da ga bodo prebrali, ampak ga bodo prav z nekimi minimalnimi gledališkimi sredstvi uprizorili –, navadno skupaj z enim izmed naših igralcev. To bo še ekstra koprodukcija, saj pri tem sodelujemo z društvom Moment iz Maribora.

Zaščitni znak SMG je aktualna družbenopolitična kritika ...

Tudi ...

… se mi pa zdi, da prepričujete že prepričane. Si prizadevate v teater privabiti tudi drugače misleče?
Mislim, da se je gledališče zataknilo pred mejami tega argumenta: prepričevanje prepričanih. Žiga Divjak je nekoč zelo dobro rekel: »Tudi prepričani potrebujemo potrditev, da razmišljamo prav, da nismo sami na svetu, da nas obdajajo ljudje, ki delijo iste vrednote z nami.« Rekel bi, da so mogoče medijsko bolj prisotne zgodbe Mladinskega z neko ideološko konotacijo, pozablja pa se na kopico drugih praks, ki s tem nimajo popolnoma nobene zveze. In prav zaradi tega smo rekli, da se bomo z zadnjo sezono poskušali razbremeniti tega ideološkega balasta, da bi pokazali, da je gledališče absolutno odprto za vse, da si vedno, ko izražamo neko, lahko rečeva politično stališče, seveda želimo tudi drugih mnenj in da spodbujamo ljudi k pogumu, da se nam pridružijo. Zdi se mi, da gledališče brez neke žmohtne polemike lahko kar neha obstajati – vsaj takšno gledališče, v kakršno verjamemo mi.     

Kaj je sicer za vas trenutno največja težava pri nas?
Mislim, da bi se bilo treba lotiti predvsem našega mentalnega stanja. Preveč kritiziramo, smo nestrpni – pa ne v smislu drugače mislečih – nestrpni smo na splošno do okolice, premalo se zavedamo, da je ta država na veliko področjih ogromno dosegla. Najlažje se je primerjati z Avstrijo ali s Švedsko, a se mi zdi, da je to vedno zgrešena primerjava. V globalnem merilu smo precej dobro delujoča socialna država, prijetna za bivanje ... in ne razumem te apriorne potrebe po nerganju in nervozi. Slovenci smo rahlo nevrotični, pa jaz za to ne vidim niti enega dobrega razloga.

Skratka, če bi si kaj želel, bi si želel, da se sodržavljani malce sprostijo, odprejo svoje vrtičke, ki smo jih vsa ta leta tako vestno zagrajevali in ki jih toliko pazimo. Pa ne mislim zdaj nečesa aktualno političnega, zdaj je pa treba odpreti našo državo prišlekom, ki potrebujejo pomoč, da ne bo kdo mislil, da na to namigujem – ampak na splošno malo odpreti duha in ugotoviti, da se imamo lahko v resnici prekleto fino, če se hočemo imeti. Pred kratkim sem bil na nekem napol službenem potovanju v New York in sem ugotovil, kako strpni so drug do drugega ljudje v tako kaotičnem mestu, kot je New York, kako so na prvi pogled ljudje lahko prijazni do drugega. Zdi se mi, da Slovenci sploh ne znamo biti prijazni drug do drugega – takoj vsi mislimo, da ima nekdo nekaj za bregom, takoj najdemo razlog za to, da vstopimo v konflikt, pa vse to sploh ni potrebno.       

Aprila 2020 se vam izteče mandat. Ste uresničili večino zadanih ciljev?
Seveda si vsak direktor v strategiji, ki je nujen, uraden dokument zavoda, zada kopico ciljev in tudi neko časovnico, kdaj morajo biti ti cilji doseženi. Zadnjič, ko sem prebiral te cilje, sem ugotovil, da smo v resnici dosegli veliko večino, pa me je že kar skrbelo, da jih nismo. Predvsem bi si želel od javnosti malo manj averzije, ko gre za naše gledališče, in malo več poguma, da obiščejo tudi neke manj konvencionalne gledališke žanre, da mu dajo priložnost, da postanejo naši abonenti. Mladinsko je precej odprto in družabno okolje. Osnovna vizija našega petletnega delovanja je bila, da poskušamo profilno Slovensko mladinsko gledališče ločiti od praks, kakršne gojijo vsa druga gledališča. Lahko, da so zahtevne, za nekoga moteče, a se mi zdi, da bomo, če Mladinsko ne bo tega gojilo, izgubili neko diverziteto na področju slovenske gledališke krajine. Mogoče bom ob koncu svojega mandata lahko ponosno rekel, da slovenska gledališka krajina ne bo nikoli več enaka.

Se boste potegovali za nov mandat?
Tega ne morem razkriti iz enega preprostega razloga, ker se s tem načrtno še nisem želel ukvarjati.

Zakaj ste se pred petimi leti sploh odločili kandidirati za ta položaj?
Predvsem zato, ker sem bil že prej človek Mladinskega. Ne glede na to, da sem izjemno rad delal v spregi s prejšnjim vodstvom – navsezadnje sem bil tudi sam vodstven kader – se mi je zdelo, kot da se izgubljamo v nekih estetskih paradigmah, ki jih izvajajo tudi vsi drugi, in da imam neko vizijo, kako stvar premakniti nekam drugam, kako mogoče razpreti gledališče. Slovensko mladinsko gledališče je skoraj edino, ki ima možnost vstopati v neke mednarodne produkcije, vsem drugim abonmajskim gledališčem je to zaradi notranje organizacijske dinamike skoraj onemogočeno. In se mi je zdelo, da se je treba potruditi, da imamo vsaj eno slovensko gledališče, ki to počne. Skratka, z Mladinskim slovensko gledališko krajino narediti malo bolj pluralno in raznoliko. To je bil osnovni cilj.

Zelo tesno ste povezani z reškim in tržaškim gledališčem, kamor v okviru abonmajev vozite tudi gledalce. Kako se je začelo to sodelovanje?
Ko gre za reško gledališče, smo bili precej bolj povezani s prejšnjim vodstvom tega gledališča. Ena manifestacija tega sodelovanja je bil tudi tako imenovani Piranski zaliv, kjer prihaja do izmenjave občinstva. Potem se je temu abonmaju pridružil še Trst. Mogoče se mu bo čez dve leti pridružilo še kakšno mesto. S tem smo želeli omogočiti slovenski in pa seveda tudi hrvaški ter italijanski gledališki javnosti, da se malo seznani z gledališčem drugih narodov – v nasprotju z italijanskim gledališčem imamo Slovenci namreč popolnoma drug pristop: gojimo druge estetike, igralci prihajajo iz drugih igralskih šol ...

Kako pa sodelujete s slovenskimi teatri?
Načeloma slovenska gledališka mreža dela dobro, med nami obstaja ogromno nekih partnerstev, ki se kažejo v obliki izmenjav predstav, predvsem pa kot kolegij direktorjev postajamo dosti angažirano delovno telo ter vse močnejši in pomembnejši sogovornik vizavi Ministrstvu za kulturo. To je pomembno predvsem zato, ker imamo v Sloveniji problem, in to nam očitajo tudi nekatera mednarodna združenja, da pri nas tako rekoč ne obstaja tripartiten dialog – vse spremembe na ravni kulturne politike se izvajajo na relaciji sindikat-ministrstvo, ni pa stroke in tistih, ki gledališča vodimo v praksi. Nam se zdi, da sindikati ne morejo biti sogovornik čisto pri vseh vprašanjih, ki se dotikajo delovanja na področju žive ustvarjalnosti, in poskušamo to telo formalizirati tako, da bo postal obvezen sogovornik v procesu nekih sprememb. Vemo, da že več kot 20 let neuspešno prenavljamo kulturni model, ki je – dajva biti brez dlake na jeziku – popolnoma zablodil in je popolnoma neprimeren za trenutne razmere.

Tibor Mihelič Syed 3
Direktor Slovenskega mladinskega gledališča bi si želel od javnosti malo manj averzije, ko gre za njihovo gledališče in malo več poguma, da obiščejo tudi neke manj konvencionalne gledališke žanre.
Goran Antley / M24.si

Odnos med sredstvi za programe in sredstvi za stroške dela je popolnoma neprimeren, počasi se bližamo temu, da bomo lahko plačevali ljudi, ne bomo pa imeli sredstev, da karkoli naredimo z njimi. Jaz upam oziroma verjamem, da bo trenutna vodstvena garnitura na ministrstvu naredila ta težki korak naprej. Dejstvo pa je, da bo to pomenilo, da se bomo nekateri delu nekih pravic morali odreči. Brez tega ne bo šlo. To, da bi vsi obdržali vse pravice in vse privilegije, hkrati pa temeljito prenovili kulturni model, pač ne bo šlo. To je neka utopija, v katero ne bi smeli verjeti.

V kratkem naj bi SMG dobil tudi nov prostor. Lahko poveste kaj več o tem?
Ko se je razrešil postopek denacionalizacije Baragovega semenišča – od tega bo zdaj dve leti – smo se s predstavniki ustanovitelja, županom in podžupanom Koželjem takoj začeli pogovarjati o prihodnosti tega območja. Baragovo semenišče leži na območju, ki je delno degradirano, Ljubljana pa mora vibracije centra preseliti tudi iz ožjega dela mesta. Kar nekaj območij v mestu je, kjer je to možno, a se mi zdi, da je skoraj številka ena med temi območji Baragovo semenišče. Navsezadnje imamo tu Pionirski dom, študentske domove, možnost za nove parkovne površine, Gospodarsko razstavišče …. Resen načrt je, da se Baragovo semenišče dogradi in v tem dograjenem delu, torej v tej dograjeni dobri tretjini naj bi se potem zgradilo novo Slovensko mladinsko gledališče – sodobno in sodobnim tehnološkim in produkcijskim zahtevam prilagojeno gledališče. Realno je pričakovati, da bi se gradnja začela v obdobju dveh let.

Ne boste nič pogrešali zdajšnjih prostorov?
Ne. Vsi ti prostori ostanejo. Večinoma naj bi – vsaj po teh uvodnih pogovorih – prostori ostali v upravljanju Slovenskega mladinskega gledališča in delno tudi Pionirskega doma. Skupaj že koncipiramo programe, ki bodo bolj izobraževalne narave. Pri premisleku o tem, kaj početi z vsemi temi prostori, smo izhajali tudi iz potreb skupnosti. Vemo, da se ogromno producentov sooča s pomanjkanjem prostorov – recimo področje sodobnega plesa je, kar se nekih primernih prostorov tiče, popolnoma deprivilegirano. Ne obstajajo prostori, ki bi služili kot izobraževalne platforme za lučne tehnike, tonske tehnike, video tehnike itn. in temu bi namenili naše trenutne dvorane. Vso to celoto sva z direktorico Pionirskega doma Viktorijo Potočnik poimenovala Umetniško-izobraževalno središče Ljubljana, znotraj katerega vsak javni zavod obdrži svojo identiteto, del programov pa seveda nastane v simbiozi teh dveh zavodov.

Imate družino. Vašo hčerko Zojo smo videli tudi v predstavi Država. Kako to?
Zelo preprosto. Ko se je izkazalo, da bi si želeli pri enem izmed prizorov te predstave sodelovati z otroki, sem to povedal hčerki. Hči je rekla: »Seveda, zakaj pa ne?« In imela se je zelo fajn. Celo zahvalila se mi je, da sem jo povabil k temu sodelovanju. Načeloma je bila želja, da bi poskušali v predstavo vključiti svoje otroke, pa ne, da bi to delovalo – ne vem – »incestuozno«, ampak se nam je zdelo, da je vedno fina izkušnja, da vidimo, kakšen odnos imajo otroci gledališčnikov do gledališča.

Ima igralske ambicije? Bi si to želeli?
Kaže neke težnje in pri nastopanju se počuti razmeroma udobno, če pa mene kot očeta, ki pozna delovanje gledališča, vprašate, ali bi si želel, da bi bila njegova hči del njega, pa sem malce zadržan do tega. Absolutno jo bom spodbujal, da razvija svoje talente, ampak izjemno nadarjena je tudi za matematiko in se mi zdi, da jo skoraj bolj spodbujam v to smer, kakor pa v smer umetniškega izražanja.

Katere vrednote se ji sicer trudite privzgojiti?
Vem, da se bo slišalo ceneno, pa niti slučajno ni. Zelo pomembna je empatija: razumevanje, zakaj nekdo ravna, kakor ravna, zakaj se nekdo zaradi nečesa, kar je storil, ne počuti prijetno, in po drugi strani, kako udariti po mizi, ko misliš, da se nekdo nedostojno obnaša do tebe. Drugo pa je to, da svet niso mobilniki in zasloni, ampak da je svet zunaj. To tudi poskušam spodbujati v družinskem okolju – kolikor nam seveda čas dopušča – s potovanji, s športnimi aktivnostmi ...

Si za to znate vzeti čas?
Jaz izsilim ta čas, ker se mi zdi, da je dober ne samo za fizično, ampak tudi za mentalno stanje, da sem bolj spravljiv in bolj pripravljen na kompromise, če se v svojem fizičnem telesu počutim dobro. Vsi vemo, da zelena barva in gledanje v daljavo človeka malce pomirita in naredita stvari malce bolj svetle, kakor se mu v tistem trenutku kažejo. Se mi zdi, da je to kar nujno.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 34, 22. 8. 2019