Se res nič ne splača?
Tako rekoč ne moreš odpreti ne časopisa ne spletne strani, ne da bi naletel na zapise o nujnosti samooskrbe, prednostih uživanja ekološke hrane ali velikih ogljičnih odtisih hrane, ki prihaja na police naših trgovin z oddaljenih koncev sveta. Prav tako pa ne manjka najrazličnejših diet, pogosto izključujočih se. Seveda so vse namenjene izgubljanju odvečnih kilogramov. Vemo pa, da se bi z uživanjem zdrave, doma pridelane ali kupljene hrane ekološkega izvora le redkokdo zredil.
Tu na Krasu pri pridelovanju zelenjave precej zaostajamo. To velja predvsem za domačine, ki so nekdanjo prakso svojih non in mam precej opustili. Možnost nakupa poceni zelenjave v najbližjem marketu, ki je vselej na voljo in vabi z bogato izbiro vrtnin vse leto, je glavni razlog za spreminjanje vrtnih gredic v trate ali njihovo zaraščanje. Drugi, deloma opravičljivi razlog, je specifično podnebje tega konca dežele. Poletja so res vroča in pogosto tudi sušna, kar zahteva prilagojeno oskrbo vrtnin z vodo. Rdeča prst, imenovana jerovica, se ob nalivih na površini strdi, zato je potrebno redno rahljanje. V vzgojo vrtnin je torej treba vložiti več truda kot drugje.
A razmere se vendar izboljšujejo. Pri marsikateri hiši so prav mladi tisti, ki znova uredijo zelenjavni vrt ali razširijo nabor vrtnin.
Moj rahlo pesimistični vtis o pridelovanju vrtnin na Krasu se je še poglobil, ko sem po naključju spoznal družino iz majhne vasi Šibelji, ki šteje le 11 prebivalcev. Štrukljevi so se tja priselili pred približno dvema desetletjema, kupili majhno, staro hišo in jo počasi uredili po svoje. Ob prihodu niso imeli niti pednja svoje zemlje, a so jo zlagoma začeli najemati in pozneje tudi kupovati.
Martina in Egon Štrukelj sta želela pridelovati hrano zase in pozneje tudi za svoji hčerki. Od prvih skromnih gredic na sosedovi zemlji je vrt zrasel na približno deset arov veliko njivo, razdeljeno na gredice. Egon je uredil namakanje, zgradil štirno, postavil rastlinjak iz lokov, prekritih s folijo in napel mrežo proti toči. Ogled permakulturnega posestva na Štajerskem ga je spodbudil k postavitvi visokih gred, primernih za učbenik tovrstne pridelave. Plasti iz debelc, ovčje volne, humusa domačih koz in prsti si sledijo v ustreznem zaporedju. Grede so nadgrajene še s folijo, napeto nad loki, kar omogoča zgodnejši začetek pridelave in hkrati zaščito pred uničevalno točo.
Martina poskrbi, da na gredicah zraste prav vse, kar potrebuje v domači kuhinji. Poljščinam, kot so krompir, zelje, pšenica, koruza in ajda, pa so namenjene posebne njive.
Že ob vselitvi sta spoznala, da na zaraščeni zemlji pač ne bosta mogla kmetovati. Odločila sta se, da si bosta pomagala s kozami. Od prve šesterice živali je čreda narasla na približno 50 koz z mladički. Domači gnoj je pri sonaravni pridelavi vrtnin nujen, zato se je kozam pridružila še manjša čreda goveda. Več deset hektarov pašnikov in travnikov omogoča rejo živali na prostem. Hkrati živali zagotavljajo, da se svet ne zarašča.
Družina Štrukelj je torej samooskrbna. Spoštujejo naravo in sprejemajo tudi posledice toče ali zmrzali. Manjši pridelek ene vrtnine pomeni, da bodo pojedli pač več katere druge.
Med pogovorom je Egon sam razkril globlji smisel takega kmetovanja. »Večkrat sem razmišljal, zakaj sploh to počneva: to je nekakšna vzgoja. Najprej je vzgojno za naju, za najine otroke in zdaj, kot vidim, tudi za okolico. Tako ljudem pokažeš, da se to da, nevsiljivo, z zgledom.«
Martina je dodala še svoj pogled: »Oba imava službi, zato nisva eksistenčno odvisna od tega, kar pridelamo oziroma priredimo. To delava iz veselja in zato, ker imava možnost, saj imava zemljo.«
Sam si želim le to, da bi postala zgled čim več drugim, ki so prepričani, da »se nič ne splača«.
Objavljeno v reviji Rože in Vrt/Zeleni raj št. 10, 16.9.2019
