Sally Rooney, zvezdnica milenijske generacije
Normalne ljudi, drugi roman Sally Rooney, je revija The Guardian uvrstila na seznam stotih najboljših knjig 21. stoletja, tako da ne preseneča, da je delo tudi pri nas poželo veliko zanimanja.
Mlada irska pisateljica Sally Rooney (1991) je svojevrsten fenomen. S prvencem Pogovori s prijatelji je pri 26 letih nase opozorila bralce po vsem svetu in pritegnila pozornost literarnih kritikov. Bralci so jo nemudoma vzljubili, kritika jo je razglasila za prvo veliko milenijsko avtorico. Z naslednjim romanom Normalni ljudje se je leto pozneje proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, costa za najboljši roman, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado).
Njen prvenec Pogovori s prijatelji je izšel pri založbi Sanje. Vse, ki ga bodo vzeli v roke z velikimi pričakovanji zaradi vseh nagrad, bo knjiga morda malo razočarala. Vsekakor gre za zanimivo, morda malce naivno pripoved o prijateljicah, ki se zapleteta z umetniškim parom. Frances je razsodno, inteligentno, na videz prisebno, v resnici pa izjemno občutljivo dekle, ki med študijem v Dublinu negotovo začenja kariero pisateljice. Njena prijateljica je lepa in neskončno samozavestna Bobbi. Nekega večera na literarnem nastopu spoznata slavno fotografinjo Melisso. Dekleti počasi potegne v njen svet. Na Frances nehote naredita navdušujoč vtis prefinjeni dom in privlačni mož starejše ženske. Lahkotno spogledovanje Frances in Nicka sčasoma zdrsne v neobičajno silovito – in vse bolj bolečo – intimnost. Roman Pogovori s prijatelji, ki ga odlikuje občutljiv, oster smisel za humor, je čudovito pozoren in živo odziven na mladostne vrhunce sreče in treske ob tla, na ostre čeri, na katere lahko nasede prijateljstvo med ženskami … Težko bi rekli, da knjiga opisuje značilne predstavnike mlajše generacije, je pa razgibano napisana zgodba o mladih prijateljicah, ki se zapleteta v spolno razmerje s starejšim zakonskim parom, povsem zanimivo branje.
Je pa zato njena druga knjiga Normalni ljudje bolj dovršena. Intimna pripoved o Marianne in Connellu, ki skozi leta krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji, je univerzalna zgodba o razmerjih moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas. Če je bil Connel v srednji šoli, ko se je začel njegov takrat skrivni odnos z Marianne, tisti, ki je bil priljubljen med vrstniki, se je na fakulteti to obrnilo in je bila Marianne nenadoma tista, ki so jo v družbi oboževali … Zgodba dobro pokaže, kako naši strahovi vplivajo na komunikacijo, da ne slišimo tistega, kar nam želi nekdo povedati, pač pa svojo interpretacijo. Gre torej za knjigo, v kateri se bomo hitro našli in o kateri bomo lahko še dolgo razmišljali.
