Igor Mikić 3 Odkrito.si

VIDEO: Igor Mikić pozira v kopalkah

Opel Corsa 24. 6. 2019 Svet24.si

VIDEO: Slovencem avto »vzelo« hrvaško morje

pajek Petisvet.si

Če se določene živali bojite, to pomeni ...

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

Masterchef Slovenija Anna Paynich Svet24.si

Njene knjige gredo za med, sedaj odhaja v tujino

booty naslovna Njena.si

Zakaj ima 80 % žensk celulit in kako ga lahko ...

tomaž bizjak izločanje Njena.si

Tomaž z oddajo spoznal, da ima lahko tudi druga ...

Dušica Kunaver o spominih na otroštvo: Pogosto smo bili zelo lačni

Sonja Votolen, Ženska, 19.05.2019 14:01:58

»Marsikdaj smo namesto večerje dobili mamine pesmi. Zelo lepo je pela. Pravzaprav smo, da bi pozabili na kruleče želodce, pogosto skupaj prepevali domače ljudske pesmi,« pripoveduje Dušica o svojem otroštvu. Danes je avtorica ali soavtorica približno 150 knjig. Objavila je tudi več kot tisoč člankov v različnih časopisih in revijah.

Delite na:
Dušica Kunaver o spominih na otroštvo: Pogosto smo bili zelo lačni
Dušica z Vlasto, Brigito in najmlajšim sinom Primožem, strojnim inženirjem in tudi alpinistom, kje drugje, kot visoko nad oblaki. Osebni arhiv/Ženska

Pred 2. svetovno vojno so stanovali v Mostah v vojašnici, ki je danes ni več. Bila je na desni strani Ljubljanice, nasproti nekdanje Pletenine, tovarne perila, ki so jo prav tako porušili. Dušičin oče Andrej Zlobec je bil član generalštaba starojugoslovanske vojske in komandant v moščanski vojašnici. Vojaki v tej vojašnici so bili mali Dušici in njenemu bratcu Željku prijazni soigralci.

1. Dusica.JPG
Dušica Kunaver
Osebni arhiv/Ženska

Ob začetku 2. svetovne vojne so se preselili v Šiško, a očeta so že takoj po okupaciji zaprli. Preživel je deset italijanskih taborišč, v zadnjem letu vojne pa strašne zapore, kot ujeti obveščevalec Osvobodilne fronte. Dušičina mama Benica, gospodinja, je ostala doma z otroki, a brez denarja. Zato se naša sogovornica še danes sprašuje, kako je njena mama svoje tri otroke med vojno vsak dan vsaj za silo nahranila. Ve, da je za hrano prodajala obleke, rjuhe, pohištvo …

8.jpg
Z bratom in sestro se je vedno dobro razumela. Še danes se.
Osebni arhiv/Ženska

»Pogosto smo bili zelo lačni. Smo pa marsikdaj namesto večerje dobili mamine pesmi. Zelo lepo je pela. Pravzaprav smo, da bi pozabili na kruleče želodce, pogosto skupaj prepevali domače ljudske pesmi,« pripoveduje Dušica o svojem otroštvu. Danes je avtorica ali soavtorica približno 150 knjig. Objavila je tudi več kot tisoč člankov v različnih časopisih in revijah.

Danes je Dušica Kunaver, letnik 1937, seveda v pokoju, a je kljub temu zelo dejavna. Še vedno dela več stvari hkrati: piše o slovenski ljudski dediščini, predava po vrtcih, osnovnih šolah in tudi turističnim delavcem in ji zato mnogi rečejo kar romantična etnologinja.

Otrostvo_03_18.jpg
Pa otroci slikani še posebej. Za v album.
Osebni arhiv/Ženska

Še vedno se ukvarja tudi s tehnikami učenja in s poukom angleščine. Dodaja nova učna gradiva zbirki Angleščina po mavrični bližnjici, ki poenostavlja učenje angleščine ali povedano v današnjem jeziku – gre za angleško slovnico za telebane.

Njen oče Andrej Zlobec, rojen kot prvi od devetih otrok v Ponikvah na Krasu, je doživel pet vojn: 1. svetovno (1914–1918), kot Maistrov borec se je boril za severno mejo (1918–1919), udeležil se je bojev za južno jugoslovansko mejo v Albaniji (1921–1922), usoda ga je zanesla še v grško-turško vojno (1922–1923), preživel pa je tudi 2. svetovno vojno (1941–1945).

Dušica se spominja, kako je pozimi leta 1941, ko je bila stara štiri leta in so še stanovali v vojašnici, dobila nov prelep bel ovčji kožušček. Ker si je želela, da bi jo vojaki v njem občudovali, je stekla iz hiše in se zaletela v kup saj. V trenutku je bel kožušček postal črn. Ker ga ni bilo mogoče očistiti, ga ja mama razparala in ga všila pod podlogo očetove zimske suknje. »Oče mi je pozneje večkrat rekel, da brez mojega kožuščka ne bi preživel zim v taboriščih in tudi ne ječe pozimi leta 1945.«

Čeprav je v zaporih postal invalid, je bil vedno nasmejan. Nikoli ni svojih bolečin in težav prenašal na svoje otroke. »Vojna je vojna, a sedaj je mir,« nam je večkrat rekel. Dušica se še danes sprašuje, kako je njenemu očetu po tolikih grozotah uspelo ostati živ, pravičen in pokončen ter kako je zmogel ohraniti vero v človeka.

20_1.jpg
Pet let po upokojitvi, leta 1992, je prvič postala babica. Zdaj ima sedem vnukov.
Osebni arhiv/Ženska

Da bi ta optimizem prenesla na druge rodove, ki teh časov niso preživeli, je poskrbela, da so vsi očetovi zapiski o vojnah zagledali luč sveta. Objavila jih je v štirih knjigah v zbirki V viharju petih vojn. Oče ji večkrat rekel, da je pisal vojni dnevnik zato, da bi prihodnji rodovi vedeli, da svobode nismo dobili zastonj.

Dušičina mama Benica je bila Ložanka. Tudi ona je otroke vzgajala v ljubezni do domovine. V družini so bili trije otroci: Željko, ki je postal geodetski inženir, Dušica in najmlajša Benica, ekonomska tehničarka. Oče in mama sta bila ljubeča, skrbna in sta vsem svojim otrokom dala veliko ljubezni. »Doma smo veliko brali, še raje pa smo se pogovarjali. Pogovori ustvarijo domačnost in toplino,« je prepričana.

Spominja se tudi, kako je bil oče srečen leta 1947, ko so Primorsko priključili tedanji Jugoslaviji. Dokler sta bila stara starša živa, so vsi trije Zlobčevi otroci v Ponikvah preživljali prelepe poletne počitnice. Dušica se rada spominja dni, ko je z vaškimi otroki pasla krave na kraških gmajnah. »To so bila leta po koncu 2. svetovne vojne.«

17.jpg
Ena redkih slik, kjer je zbrana vsa družina.
Osebni arhiv/Ženska

Takrat je Dušica obiskovala osnovno šolo v Šiški in pozneje maturirala na gimnaziji Bežigrad. Tudi takrat jim ni bilo lahko in so bili prisiljeni živeti zelo skromno, saj je bila pri hiši le ena plača. »Toda veliko smo se smejali in se veselili majhnih stvari. Ene pomaranče smo se veliko bolj razveselili kot se mnogi današnji otroci razveselijo kupa igrač,« pravi zamišljeno.

Ker ob eni plači ni bilo dovolj denarja, da bi redno študirala, se je zaposlila v izvoznem podjetju Kemija-impex in kot izredna študentka končala študij angleščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vmes je v Tamarju, ko so kot prostovoljci leta 1957 kopali vodovod, spoznala svojega bodočega moža Aleša Kunaverja, poznejšega strojnega inženirja in našega znanega alpinista, ki je vodil šest jugoslovanskih odprav v Himalajo. Poročila sta se leta 1961 in sprva stanovala pri Aleševih starših, a vsak prosti trenutek sta gradila hišo.

Rodili so se jima trije otroci. Najstarejša Vlasta je danes zdravnica pediatrinja in ima dva sinova: Primoža in Andreja. Dve leti mlajša Brigita je študirala umetnostno zgodovino in slovenščino ter magistrirala iz ekonomije, ima prav tako dva sinova: Martina in Gregorja. Primož, strojni inženir, ki je prav tako magistriral iz ekonomije, pa ima tri hčerke: dvojčici Livijo in Katarino ter Julijo.

»V naši družini smo vsako nedeljo hodili v hribe. Aleš je rekel, da se lepo vreme ne čaka doma. Otroke sva na njegovo pobudo vzgajala po metodi: naredi vse sam, če le lahko!« To pa je dobesedno pomenilo: popravi pokvarjeno kolo, skuhaj kosilo, sama si sešij obleko … »Aleš je bil zelo talentiran vzgojitelj. Otroke je k delu in redu spodbujal tako, da jim je pri tem pomagal. In z zgledom.«

Vsi trije Kunaverjevi otroci so šli v alpinizem po očetovih stopinjah. »Četudi so tako zgodaj izgubili očeta – v helikopterski nesreči leta 1984 – so sledili njegovim potem. Tudi v Himalajo.« Hčerka Vlasta je s poletom z jadralnim padalom z vrha Trisula (7120 m) postavila celo svetovni ženski rekord v višini vzleta.

Dušica Kunaver je poskrbela, da tudi Aleševi alpinistični spomini ne bi šli v pozabo. V knjigah zbirke Prvi slovenski himalajci in bara sab Aleš je opisano pionirsko obdobje slovenskega himalajizma – to je bila pot od himalajskih začetnikov (Trisul 1960) do najboljšega alpinističnega moštva na svetu (Makalu 1975) in naprej do južne stene Lotseja 1981. Pravi, da je to našo odpravo svetovna alpinistična srenja ocenila kot »prestop čez meje starega alpinizma«.

Glede na množico knjig, ki jih je napisala, pravi, da so ji tri še posebej pri srcu. To so: Aleš Kunaver, kjer so alpinistični vsebini dodani tudi družinski spomini, Učim se učiti, kjer kot poklicna pedagoginja svetuje, kako se učiti in čim hitreje naučiti. Kot velika ljubiteljica ljudskega izročila pa sodi med trojico še knjiga Šege in pesmi pod lipo domačo (od januarja do decembra).

11.jpg
Poročila sta se leta 1961 in sprva stanovala pri Aleševih starših. Dve leti po poroki se je rodila njuna prva hčerka Vlasta, danes zdravnica pediatrinja.
Osebni arhiv/Ženska

»Turizem ni le narava, pač pa tudi ljudsko izročilo, ki ga Slovenci veliko premalo poznamo.« In dodaja, da ni veliko krajev na svetu, kjer bi v vsaki vasi imeli svoje narečje in svoje običaje. Pri nas ima vsaka vas svoj glas – se glasi ljudski pregovor.
Dušici se zdi žalostno, da smo na primer gregorjevo – dan, ko se ptički ženijo – zamenjali z valentinovim, ki nima z našimi domačimi šegami nič skupnega. Pravi, da mladi ne poznajo več svojih korenin, a temu niso sami krivi. »Mladina ima, kar ji daš in nima, česar ji ne daš.«

Prepričana je, da je v šolskih učnih načrtih mnogo premalo domačih vsebin. »Ne ljubiš, česar ne poznaš, se glasi stara modrost,« in dodaja, da imamo kaj pokazati – novoletne kolednike, kurente, jurjaše, kresnice …

21.jpg
Še vedno predava in na mlajše rodove prenaša šege in navade, ki so v vsaki slovenski vasi malce drugačne.
Osebni arhiv/Ženska

»Mnoge naše šege imajo tisočletne korenine. Namesto, da bi vse to narodno bogastvo kazali Evropi in svetu, uvažamo tuje praznike,« se jezi in hkrati opozarja, da so tisti, ki še poznajo življenje starosvetne slovenske vasi, danes stari 80, 90 let. »Z njimi bo za vedno odšla od nas starosvetna slovenska vas in tisoče nepisanih pravil njenega življenja,« opozarja.

»Zato bi bil skrajni čas, da stare ljudi obiščemo in popišemo njihove spomine in rešimo iz pozabe, kar se rešiti da iz zakladnice naše bogate kulturne dediščine.«

Potem pohvali posamezne šole, ki z raznimi krožki ter raziskovalnimi nalogami raziskujejo in zapisujejo znamenitosti in izročila svojih domačih krajev. »Ljudsko izročilo ni le dediščina preteklosti, ampak tudi dota prihodnosti.«

Zaključi z mislijo, da je prihodnost Slovenije v veliki meri v turizmu. »Turizem pa sestavljajo lepote narave in kulturna dediščina – obojega ima naša država mnogo, mnogo. Bomo znali to, kar imamo, tudi unovčiti?«

Objavljeno v reviji Ženska št. 3, 4. 3. 2019.