dasa gradisek Odkrito.si

Slovenska glasbenica ovita v žalost

horoskop Svet24.si

Horoskop za četrtek, 23. maja

laganje Petisvet.si

Prepoznajte znake in razkrinkajte lažnivce!

Pilot_2_galerija Svet24.si

Vojaški piloti krepko prehiteli zdravnike

zala kralj gašper šantl Svet24.si

Evrovizijski šok: napaka pri glasovanju, ...

finalisti4e Njena.si

Boleče ozadje blišča: Bodo finalisti sploh ...

Rene Mlekuž je presrečen, ker jo je našel Njena.si

Znan Slovenec po ločitvi pokazal novo izbranko

Pripovedovalka zgodb Barbara Kapelj o prezrtih ženskah

Aina Šmid, Ženska, 18.04.2019 13:01:15

Barbara Kapelj se ne sramuje tako imenovanega ženskega pogleda in ženske pisave, ki jo skušajo ženske umetnice danes marsikdaj zanikati.

Delite na:
Pripovedovalka zgodb Barbara Kapelj o prezrtih ženskah
Barbara Kapelj, režiserka in scenografka Jože Suhadolnik

Lahko bi rekli, da so rdeča nit vsega njenega ustvarjanja in razmišljanja, ki jo pelje že od otroških let, ko je rastla pri babici med neštetimi zanimivimi zgodbami žensk, ki so živele tam, na Gornjem trgu in ulicah stare Ljubljane. Ženske. Že v šolskih klopeh je začutila, da nikoli ne izve in ne sliši ničesar o njih, o pozabljeni polovici naše zgodovine. Da jih ni v naših učbenikih, javnih poimenovanjih, imenih trgov in ulic, spomenikih, ki nas gledajo z višin, filmih in zapisih. Pisateljice, znanstvenice, umetnice, inovatorke, pedagoginje, zdravnice, boemke, pesnice, delavke.

Obstaja pa še nekaj živega spomina nanje. Zato je zanje sama izumila svoj enkratni umetniški prostor in jih skuša tako potegniti nazaj v našo zavest, spomin, življenje. Tako je nastala njena znamenita umetniška pot po ulicah, vežah, stanovanjih in hodnikih starega mesta, kjer v živo pripoveduje njihove zgodbe. O Ani Mayer Kansky, Lili Novy, Feliciti Kalinšek, Minki Skaberne, Mili Kačič, Mariji Veri, Stanki Golob, Karli Bulovec Mrak, Berti Bojetu, Ivani Kobilci, Franji Tavčar, Ljubi Prenner, Marti Pustišek, Pavli Jesih in še mnogih drugih, »navadnih«, manj znanih ali spregledanih ženskah, ki so še kako zaznamovale našo zgodovino. Barbara Kapelj se zato poslužuje različnih jezikov izražanja. Drame, filma, performansa, likovnih postavitev – in romana o življenju žensk njene družine, ki bo nekoč ugledal luč sveta. Ne sramuje se tako imenovanega ženskega pogleda in ženske pisave, ki jo skušajo ženske umetnice danes marsikdaj zanikati. Zanjo sta to dragocena govorica in senzibilnost različnosti, ki nas kvečjemu bogatijo. In svet h kateremu se kar naprej vrača in ga tudi živi. Arhitektka, režiserka, scenografka, pripovedovalka in mama dveh hčerk.

Ljubljana ima vrsto javnih spomenikov, posvečenih velikim možem naše zgodovine, od Vodnika, Trubarja, Prešerna do Kidriča idr. Kako pa so v našem spominu in obeležjih prisotne pomembne ženske osebnosti?
Lahko bi rekla, da se že leta čudim in zgražam, da ta del zgodovine pri nas sploh ne obstaja, ni nikjer zapisan ali zabeležen. Od vseh javnih spomenikov ali spominskih plošč in obeležij imamo le majhno statuo glave Lili Novy nad vrati njene hiše, pa še ta je nekam temna in strašljiva, ker je vsa »posrana« od golobov. Ko sem se pred časom bolj sistematično posvečala tej raziskavi, je imela Ljubljana približno 370 obeležij pomembnim moškim osebnostim naše zgodovine, a med spomeniki je komaj kakšen, ki govori o kakšni ženski ali dogodkih povezanih z njo. Mira Mihelič ima doprsni spomenik pred Društvom slovenskih pisateljev in spominsko ploščo na hiši, kjer je živela, potem je nekaj spomenikov ali posvetil partizanskim heroinam po šolah, Vidi Janežič, Majdi Vrhovnik in Vidi Pregarc, igralke imajo svoje kipe v Drami, Ita Rina v Kinoteki. Česa novejšega pa si očitno nismo zaslužile. Ženske v slovenski zgodovini so še vedno neprisotne, anonimne. Razveselila sem se, da je moje popotovanje sprožilo, da so pred Slovenskim gledališkim inštitutom postavili fotografije igralk. Nekatera mesta so se malo prebudila, recimo Celje z Almo Karlin, a za Ljubljano tega zagotovo ni mogoče reči. Tu nastajajo le nova in nova moška obeležja, naročila so, a ne za pozabljeno polovico. Pred leti sem dala iniciativo, da bi nekaj znanih kipark in likovnih umetnic pripravilo kakšno idejo na to temo, ne nujno ravno doprsni kip, lahko bi se to obeležje izrazilo tudi drugače. Ko sem nekoč preštela, koliko je Plečnikov v Ljubljani, sem jih naštela vsaj pet, pa že tako je vse mesto njegovo. (smeh) V domeni naroda, v njegovi zavesti se ta odsotnost žensk zelo pozna.

Veliko se ukvarjaš z raziskovanjem vloge žensk v družbi, od umetnic, znanstvenic, učiteljic, preprostih delavk. Od kod izvira ta tvoj interes in potreba, da znova pripoveduješ njihove zgodbe?
Zagotovo že od mladih nog. Vedno sem zaznala to potrebo, ta manko žensk v naši širši zavesti. Morda v tistih časih to vprašanje še celo ni bilo tako kritično, po vojni je vel duh, ki je želel izenačiti žensko vlogo z moškimi, ženske naj bi bile enakopravno zastopane in obravnavane. Morda se je kriza ženske identitete močneje pokazala pozneje. Iz šole se spominjam, da je bila od nekdaj vsa literatura v domeni moških. Kako to, kje so ženske?, sem se spraševala v srednji šoli, ženskih avtoric ali nosilk preprosto ni bilo nikjer. Ženske so ena sama zamolčana praznina potisnjena nekje na rob. V vsakdanjem življenju, v družbi pa vsaj pri nas o tem nikoli ni bilo veliko govora, razprav, teorije in aktivizma. Prevladujoče mnenje in zavest sta, da so si ženske svoje pravice in enakost že izborile.

Torej smo postale enakopravne in enakovredne …
Včasih me je zelo zmotilo, da so ženske avtorice, ko so jih spraševali o razlikah med ženskim in moškim izražanjem, bolj ali manj vse zanikale, da bi šlo za kakršno koli razliko med spoloma oziroma med moško in žensko pisavo itd. Toda saj smo drugačne, ne samo na telesni ravni. Mislim, da je naš izraz, v tem se kar naprej ponavljam in mnoge me bodo najbrž zato kritizirale, naš način gledanja je vendarle drugačen. Poglejte samo zgodovino umetnosti, literaturo in še česa. Ženski jezik je veliko bolj oseben, emocionalen, rekla bi mu izliv, kot bi bruhale iz sebe. Tako kot Frida Kahlo, ki je skozi slike bruhala svojo bolečino. Ali ženske režiserke in ženske fotografinje, ki v svojih podobah govorijo drugače. Govorimo drugačen jezik, jezik drugačnega telesa, ustroja, vzgoje, zavesti, odnosov. O tem se dolgo ni zares govorilo.

Sprehod po poti zanimivih Ljubljančank je zgodba o ženskah, ki so bile na svojem področju in tudi življenjskem slogu zelo enkratne, nekonvencionalne, napredne v svojem času. Kaj te je fasciniralo pri njih, kako si jih izbirala?
Od nekdaj so me fascinirale predvsem ženske avtorice, od Svetlane Makarovič naprej. V svojih projektih, ki sem se jih lotevala, sem hotela delati in govoriti prav o naših, slovenskih ženskah, ustvarjalkah. Veliko njih je šlo že v pozabo. Seveda so me zanimale tudi druge avtorice in zanimive ženske iz balkanskega prostora, recimo Slavenka Drakulić, Dubravka Ugrešić, Daša Drndić in druge, močne, prodorne in zelo aktivne osebnosti na tem prostoru. Veliko sem se ukvarjala s primerjavami z drugimi okolji, državami, kako so se recimo ženske izražale in osvobajale v Veliki Britaniji, Ameriki, Parizu: Virginia Woolf, Simone de Beauvoir, Sylvia Plath, Gertrude Stein in druge. Moje tedanje predstave so bile nekakšni ženski spomeniki. Ne vem natančno, od kod je vzniknil ta moj notranji klic. Odraščala sem v stari Ljubljani in pri stari mami, kjer je bil ves čas velik promet, kot bi živeli na železniški postaji, srečevala nenavadne ženske, poslušala njihove zgodbe. Pri stari mami so bila vrata nenehno odprta za goste in tam so se stekale vse novice, zgodbe in ljudje z Gornjega trga in iz stare Ljubljane, ki so jih prinašali. Pogosto smo hodile s staro mamo in sestrično na tržnico, na poti smo kar naprej srečevale zanimive ženske in bile v obtoku zgodb, ki so krožile po teh uličicah in trgih. Pravi ženski vrvež. Nekoč je bila stara Ljubljana živahen mali svet, kako je danes, ne vem, ker ne živim več tam. Za nas otroke je bilo to zelo slikovito okolje. Marsikatere od znanih osebnosti so bile še žive, o njih se je govorilo. Ko sem se lotevala predstav, sem se kmalu spomnila teh zgodb in potegnila vzporednice s slavnimi in zanimivimi ženskimi avtoricami po svetu. Ugotovila sem, da so prav takšne ženske živele tudi tukaj, pri nas, le da nikoli niso bile tako izpostavljene. Nihče jim ni nikoli posvetil takšne pozornosti. Zato se mi je zdelo, da je prav, da se lotevam teh zgodb in življenj, da obudim spomin nanje danes, ko je tako in tako poplava različnih lažnih fascinacij in smeti, ki se valijo po vseh medijih. Vrednost pristnega pa se izgublja in naša resnična identiteta se v takšnem svetu hitro briše in pozablja. Zato se mi je zdelo vredno, da se vrnem k tem ženskam, njihovim življenjem, zgodbam, in to počnem vedno znova. Očitno je to moja ustvarjalna obsesija, tako kot sledi Dragan Živadinov Noordungu, razvijam jaz to nit. (smeh)

bk05.jpg
"Vedno sem stremela k delu, ki prihaja od znotraj, iz igralcev samih."
Jože Suhadolnik

Velikokrat zgodbo končaš s tragično ugotovitvijo: umrla je od raka ali umrla je v revščini. Kaj nam to pove o teh ženskah, okolju, v katerem so delale in živele?
Verjetno lahko govorimo po eni strani o usodi, življenju in genih, ki jih nosimo v sebi. Nekoč sem v okviru Mesta žensk naredila razstavo različnih modrcev, ki so bili opremljeni z zgodbami žensk, ki so jih nosile, med njimi tudi takih, ki so imele raka na dojkah. Vemo, da je raka na prsih pri nas veliko, najbrž temu pogojuje način življenja. Še posebej je to veljalo za ženske v polpreteklem času. V majhnem ozkem okolju, na katerega so bile obsojene, je bilo verjetno življenje zanje zelo stresno. Nekoč se o stresu ni dosti govorilo, danes pa veliko jamramo na to temo. Včasih za ženske ni bilo primerno, da bi se pritoževale. Zagotovo je bil tudi to eden od vzvodov za takšno življenje in smrt. Omejitve, kaj ti je bilo dovoljeno biti in kako živeti. Luščiti te tabuje nekoč je bilo veliko težje, morda se bomo me danes lažje osvobodile tudi teh bolezni in bremen, čeprav po drugi strani tako imenovani napredek zahteva spet drugačne žrtve.

O Ljubi Prenner, znameniti odvetnici, si verjetno slišala tudi od domačih, dedka sodnika?
Dedek je bil sodnik v Kranju in jo je zaposlil v svoji pisarni kot pripravnico. Veliko sem izvedela o Ljubi pozneje od Jerce Mrzel, ker je bila zelo povezana z njeno družino v Slovenj Gradcu. Na našem sprehodu po stari Ljubljani pa se včasih zgodijo tudi zanimive interakcije, vsakemu se sproži kak spomin, asociacija na kakšno osebnost ali dogodek. Tako je pisateljica Suzana Tratnik, ki je pisala o njej v knjigi Pozabljena polovica, povedala svojo zgodbo o Ljubi. Star oče je imel doma Ljubine knjige s posvetili, tako da sem že v gimnaziji prebirala njenega Neznanega storilca, prvo slovensko kriminalko. Poznala sem njeno zgodbo, nenavadne, zajetne ženske, ki se je oblačila v moška oblačila, česala in vedla kot moški. Ko je umrl stari oče, sem se tudi sama nekaj časa oblačila v njegove srajce, kravate in naramnice. Še v mojih srednješolskih letih je bil tabu, če si se na takšen način poigral s svojo podobo in se levil v moški videz, tako sem večkrat pomislila, kako je vzdržala Ljuba v tistih povojnih časih. Bila je nenavadna mešanica žensko moškega videza in bila marsikdaj deležna posmeha. Ko smo bili nedavno priča zasmehovanju in ogorčenju nad letošnjimi ženskimi dobitnicami nagrad Prešernovega sklada, Simoni Semenič in Maji Smrekar, sem pomislila, da ta duh še vedno veje v naši družbi. In to danes, kako je bilo šele izstopajočim ženskam, kot je bila Ljuba Prenner v njenem času. Bila je odlična odvetnica in že to, da je ženska lahko doštudirala in postala recimo odvetnica ali sodnica, je bilo takrat redka izjema.

Milo Kačič, ki jo omenjaš kot eno svojih najdražjih pesnic, smo kot pomembno žensko avtorico začeli prepoznavati šele mnogo pozneje …
Mila je primer, kako poenostavljeno in klišejsko je bilo razumevanje ženske nekoč. Bila je izjemna igralka, ki je bila po krivici spregledana. Iz nje so naredili nekakšen stereotip komične babure, poštarice, ki pomaka klobaso in rada je. V tej podobi je ostala ujeta bolj ali manj vso svojo kariero. Simpatična seveda, ampak bila je še mnogo več kot. V vseh letih, ko je igrala v Drami, je bila kot igralka povsem prezrta. Mila je bila tudi izjemna pesnica, njena poezija je zelo globoka, čutna, razmišljujoča in pri njej lahko jasno vidimo, kakšen je bil nivo gledanja na žensko takrat in je v marsičem še danes. Njena poezija je primerljiva z deli, ki so nastajala v svetovni poeziji, pri čemer se zavedam, da mnogim ustvarjalcem ni dano, da bi bili prepoznani v svojem času in okolju, ne samo pri nas. Niso vsi postali visoko spoštovani ali slavni, vseeno pa se kaže v tem odnosu neki nivo, splošna drža neke družbe. Njen zunanji okvir je bil dojet skrajno poenostavljeno.

Naredila si tudi predstavo, ki govori o pesnici Lili Novy, eni najslikovitejših literarnih osebnosti pred in po vojni.
Zanimivo, da je bil Josip Vidmar edini, ki jo je uvrstil v družbo izrazito moškega panteona osebnosti predvojnega in povojnega časa v svoji knjigi Obrazi. Bila je njihova družinska prijateljica in tako se je verjetno znašla v tej imenitni družbi tudi Lili. Moje prvo srečanje z Lili je bilo preko njene poezije, bila je prva ženska erotična pesnica pri nas, prva, ki je z vso močjo spregovorila o ženski duši, hrepenenju, erosu, bolečini. Ker je bila prebivalka stare Ljubljane, pa sem se naposlušala zgodb o »nori grofni« tudi v babičini hiši. Velikokrat smo šle mimo njene hiše in še so bile žive zgodbe o njej, kako se je med vojnama preživljala tako, da je tovorila in prodajala mleko v Ljubljani. Zame je bila že njena hiša zelo skrivnostna, zanimiva, in ko sem lahko vanjo končno vstopila, je bilo to zame doživetje. Njeni vnuki, ki še danes živijo v tej hiši na Starem trgu 11a, so mi prijazno odprli vrata njihovega doma. Če bi za Frido Kahlo rekli, da je svojo bit izlila skozi medij slikarstva, bi za Lili lahko rekli, da se je razlila skozi poezijo. Poleg skrivnostne hiše je bilo zastrto tudi njeno življenje, tragično, soočenje z moževim sifilisom in lastno boleznijo. Upokojena balerina Lane Stranič mi je predvajala neki posnetek intervjuja z njo in takrat me je njena zgodba kar posrkala vase. Tako kot ona imam tudi jaz dve hčerki, za kateri skrbim, tako da sem se tudi skozi to izkušnjo nekako poosebila z njo.

Ob tridesetletnici smrti izjemne igralke Duše Počkaj si z dvema starejšima igralkama ustvarila predstavo Draga Duša, ki je preplet njunih spominov na svojo kolegico in hkrati potovanje skozi njuno življenje.
Morda sem ju na začetku malo prevarala, Ivo Zupančič in Štefko Drolc, danes na žalost obe že pokojni, da bomo govorili predvsem o njuni igralski kolegici, veliki Duši Počkaj. Ves čas pa sem si želela narediti neki prerez skozi osebnost in življenje igralca, nekaj, s čimer se vedno znova ukvarjam. Tudi v Ženskih delih, obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje in še prej v Vrtu spomina, sem želela, da bi predstavo v celoti izvedla ženska ekipa, ženske igralke, plesalke, tehnični tim. Moja ideja je bila, da ženske ustvarjamo skupaj. Vsi so bili malo skeptični, ampak mi je skoraj uspelo, samo lučkar je bil moški, ni mi uspelo najti ženske s tem znanjem. Najprej sem delala predstave z mladimi ženskami, to je bil čas zavedanja, odraščanja in deklištva, nato je prišla stopnja zrelosti in delo z ženskami srednje generacije. Pozneje, ko sem imela za sabo že izkušnjo materinstva, sem za zaključek te svoje epopeje želela delati tudi s starejšimi damami. Scenarij je nastajal na neki literarni osnovi, od biografij, spominov do teoretskih pogledov, a še kako so me vedno zanimale tudi osebne zgodbe. Bil je dolg raziskovalni proces, ki je vključeval vse te različne spektre. Ko sem vstopala v območje starosti, sem želela poleg literature pritegniti tudi njune spomine, njuno lastno življenje. Ivanka Mežan je bila takrat prezasedena s Frljićevo predstavo v Kranju in je sodelovala le kot dramaturginja. Veliko smo se dobivale, že to je bilo ustvarjalno razkošje v primerjavi s sodobnim načinom nastajanja predstav. Ves projekt je bil bolj ali manj na prostovoljni bazi, želela sem ga speljati, bil je moja fiksna ideja, čutila sem, da ga moram narediti in bil je eden od najlepših ustvarjalnih procesov v mojem življenju.

Izbrati in delati predstavo z igralkami, ki so bile stare daleč čez osemdeset let …
Ja, že to, da sta bili Iva in Štefka pripravljeni igrati pri svojih poznih letih in zraven še spregovoriti svoje zgodbe, je bila nenavadna izkušnja. Vmes so bile tudi krize. Vedno sem stremela k delu, ki prihaja od znotraj, iz igralcev samih. Danes je to že kar pogost postopek v gledališču, zanje pa je bil takšen pristop precejšen novum. Spraševale so me, pa kaj pravzaprav hočeš od nas, me živimo svoja življenja, me lahko igramo neki lik, vlogo, ne bomo pa razpredale o sebi, kdo bo to poslušal. Navajeni sta bili dobro interpretirati besedila, ki sta jih dobili. Štefka Drolčeva je bila tedaj že precej pozabljiva, dementna, a tekste iz svojih predstav je znala in govorila še vedno na pamet. Omenil si avtorja in v njej se je sprožil tekst iz njegove predstave. Ta fenomen igralke, njeno telo in duh, ki sta nenehno v funkciji nekega drila, ponavljanja in že sama od sebe reagirata ter lahko na pamet odrecitira debele knjige, vse to se mi je zdelo tako zanimivo. Anekdote, spomini na ljubezni, igralska ljubosumja, tekmovalnost, ki so ob tem priplavali na dan in jih običajno v uradnih spominih vsi tajijo, so bile noro zanimive. Vredno bi jih bilo posneti. Na vprašanje, kateri lik v gledališču je bil tisti, ki ju je najbolj nosil, zaznamoval, kjer je bilo največ tega, kar sta si želeli biti, sta obe udarili: Antigona! (Dominika Smoleta, op. p.) Aha, sem rekla, naj torej vsaka pove svoj monolog. Toda tedaj se je oglasila Ivanka: ne, Barbara, tega se ne dela, tega se v teatru ne sme. A sem vztrajala. In nastal je eden najlepših prizorov v predstavi. Hkrati pa odkriješ tudi vse bolečine tega poklica. Solze so mi tekle že na vajah. Pa še nekaj, vse tri so vztrajale do konca. Čeprav si je vmes Štefi zlomila kolk, je sporočila, da bo nadaljevala, da pride na vajo. Danes bi težko dočakal takšno predanost v poklicu in na odru.

bk03.jpg
"Že sto let smo pismene, ne še po vsem svetu, a lahko samo ugotavljam, koliko je še žensk, avtoric, za katere bi bilo treba kaj narediti. In sploh izvedeti zanje."
Jože Suhadolnik

Bo takšen bum pozornosti in zanimanja, kot ga je letos ob stoletnici smrti doživel Ivan Cankar, z velikim številom novih študij, biografij, stripov, ponatisov, dokumentarcev, predstav in simpozijev o njem, morda kdaj dočakala tudi kakšna pozabljena ženska umetnica?
Ja, ta misel me ves čas preganja. Kako lahko Mestna občina Ljubljana podpira takšno turo, kot je tista po poti treh drznih in brkatih moških, kot so jih poimenovali, Jožetu Plečniku, Rihardu Jakopiču in Ivanu Cankarju? Kje vendar smo? V letu 2018! Ženske očitno niso naredile ničesar in nimajo česa pokazati. Moja ideja o umetniškem sprehodu po poti pomembnih žensk v našem mestu, ki sem jo predlagala že dolgo pred tem in nato realizirala leta 2013 na festivalu Mesto žensk, seveda ni naletela na noben odziv. Ko začneš delati, vidiš, da se ni kaj dosti spremenilo, še kar naprej ostajajo isti okopi. Nobena nova zavest se še ni vzpostavila. Čeprav je že pred več kot desetimi leti izšla debela knjiga portretov nekaterih izjemnih žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem Pozabljena polovica, ki so jo zbrale in uredile Alenka Šelih, Milica Antić Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Rapa Šuklje in Marta Verginella, vidiš v realnem življenju, da gre karavana dalje. Ko sem pripravljala projekt Hodim za tabo in gledam te in sem živela na Norveškem, je šla z mano na letalo tudi ta knjiga, špeh, ki sem ga hotela vzeti med osebno prtljago, a je neusmiljeno letela stran. Norveški cariniki so jo hoteli vreči med prtljago in smeti. A sem se uprla z vsemi štirimi, ne, ta knjiga pa že ne bo šla v smeti! V tem nezavednem je bilo toliko simbolike. Ne samo letos ob stoletnici Cankarjeve smrti, že dolgo premišljam o tem, kaj bi lahko naredili za vse te prezrte ženske, kakšno obeležje bi jim namenili. Morda vrt. Same zavesti seveda to še ne bo spremenilo, a bil bi vsaj korak, gesta.

Bi se mi kot družba sploh lahko kdaj poistovetili s kakšno izjemno žensko in njenim delom? Normalno je, da častimo in se spominjamo vsako leto znova Prešerna, Trubarja, Maistra …
Morali bodo verjetno priti drugi časi, druge generacije. Že sto let smo pismene, ne še po vsem svetu, a lahko samo ugotavljam, koliko je še žensk, avtoric, za katere bi bilo treba kaj narediti. In sploh izvedeti zanje.

Tudi sama si otrok stare Ljubljane. Kakšno je bilo življenje v starem mestu nekoč in danes, ko postaja staro mesto vedno bolj drago, usmerjeno na turiste?
Stara Ljubljana je bila v mojih mladih letih prej revna soseska. Spominjam se, da so imeli nedaleč stran na Gornjem trgu na dvorišču še prašiča. Imam tudi fotografijo sebe, majhne triletne deklice na triciklu, ki se vozi naga po dvorišču. Sredi stare Ljubljane, si lahko predstavljaš! (smeh) No, danes takšnih prizorov ne bi mogel več videti v tistem okolišu. Ljudje smo bili takrat veliko bolj povezani, poznali smo eden drugega. Stari del mesta je bil precej bolj zanemarjen, med kockami je rasel mah, dvorišča so bila polna razne šare, starih drvarnic, omet je marsikje odpadal, hiše so bile vlažne, hodniki mrzli in mračni. Vseeno pa je obstajala neka nenapisana etika vzdrževanja čistoče. Ne glede na revščino in skromnost je obstajal stari avstro-ogrski duh, želja po redu. Na vrveh se je povsod sušilo perilo, to je bila običajna slika Gornjega trga. Moja stara mama je dvigovala perilo z dolgimi gavgami. Ko je teta iz Amerike hotela posušiti svoje najlonke, ji je stara mama zagotovila, da jih tam ne bo nihče ukradel. Med prebivalci je veljala poštenost, vse si lahko pustil zunaj. A nogavice so vseeno izginile. Bile so preveč dragocene in mikavne za tisti čas.

Življenje se je veliko bolj odvijalo zunaj?
Eden k drugemu smo hodili na kavo, na obiske. Lili Novy je sama sebe imenovala potovka. Vedno se je vedelo, kje je ob določeni uri, pri kom je na obisku. Ob petih je bila po navadi pri Vidmarjevih v Rožni dolini. Tega življenja in utripa se še danes spominjam. Med ljudmi ni bilo strahu, da bi kdo o njih vedel kaj, česar ne bi smel, življenje se je odvijalo bolj pristno in odprto. Danes pa postaja tam vse zelo butično in za marsikoga nedostopno.

Medtem pa so se polepšale fasade …
Hiše so videti lepše, dvorišča bolj urejena, a mesto je postalo veliko bolj umetno. Izginili so njegovi posebneži, ki smo jih včasih srečevali vsak dan. Dramatika Ivana Mraka in slikarja Krištofa Zupeta na vsakdanjem sprehodu, pa nenavadne starke. Tudi revežev ni več videti na ulici, pa saj so tudi socialna stanovanja izginila iz stare Ljubljane. Danes je to bolj ali manj moderna soseska in vse je narejeno na ven. Za videz.

Kakšne pa so reakcije na tvoje vodstvo? Te »Staroljubljančani«, ki te osebnosti še poznajo, sprejemajo odprto ali kritično, ker pripoveduješ tudi manj znane, žalostne resnice.
Ja, na enem od mojih vodstev po poti znamenitih žensk, ki se ustavi tudi ob hiši znane alpinistke in ustanoviteljice slovenskih kinematografov Pavle Jesih, sem doživela hladen tuš. Skozi okno me je nadrla njena nečakinja, da to pa že ne bo držalo, da bi Pavla umrla revna, da je zadnja leta samo kadila in ves čas slonela na oknu. Kakšna Bulovčeva ali Prennerca naj bi kadili še veliko več, zakaj omenjati Pavlo na takšen način … da je hranila golobe, visela na oknu, ves čas s cigareto v ustih. Torej so te zgodbe in podobe o ljudeh, ki smo jih poznali, še žive. A to bi bila lahko že neka nova zgodba, kako jih vidijo njihovi potomci itd.

Glede na to, da vse te zanimive ženske in zgodbe nimajo pravega mesta v zgodovini, učbenikih in kurikulih, bi bilo dobro, da se jih zabeleži morda na filmskem traku, dokler še ostaja kakšna zapuščina ali vedenje o njih?
Absolutno. Ne samo starejše, tudi mlajše igralke so precej spregledane na filmu, težko pridejo do pravih vlog. Morda pa se lotim kdaj scenarija in ga povežem še s sodobnim časom, kako v te spomine nanje vdirajo današnji ljudje, njihove sorodnice s svojimi zgodbami o njih.

Se tako ali drugače še vračaš na trge in ulice svojega otroštva, te še vedno navdihujejo stare veže, ozke ulice, skrita dvorišča?
Vračam se prav s to potjo, ki jo posvečam njim, »neznanim«o ženskam in pelje skozi skrite kotičke tega dela mesta. Poleti pa sem pripravila delavnico za otroke Počitnice v mestu, ki sem jih popeljala na različne zanimive lokacije, da lahko odkrivajo in spoznavajo mesto z različnih vidikov, od arhitekture, umetnosti in seveda uličnega življenja, ki se tam odvija. Tudi kadar se sama potepam po mestih, doma ali v tujini, gre z mano vedno skicirka, kjer rišem, pišem in beležim tisto, kar vidim. Kar me zanima. Ko sem kot študentka arhitekture hodila na ure risanja na fakulteti, nam je prof. Ocvirk rekel, da z risanjem vidimo mesto popolnoma drugače, vidimo stvari, ki jih drugače ne bi opazili. Ko se usedeš na ulico in skiciraš neko zgradbo pred sabo, jo začneš dojemati drugače, da ne govorim o pretoku ljudi, mimoidočih in radovednežev, ki se odvija ob tem. Tako sem pomislila na otroke, ki danes ne živijo več otroštev kot smo jih mi, zunaj, na ulicah, kjer se lahko igrajo. Risanje na ulici, pločniku pa zanje pomeni tudi to, da so zunaj, opazujejo življenje in se igrajo. Rišejo in spoznavajo mesto, hkrati pa spoznavajo tudi ljudi, mimoidoče, ki jih pot zanese mimo. To se mi zdi tudi krasna šola za življenje. Da se življenja ni treba bati. In otroci so bili navdušeni.

Objavljeno v reviji Ženska št. 2, 4. 2. 2019.