Predsednica društva pisateljev Aksinja Kermauner o otroštvu in spominih
Aksinja Kermauner, pedagoginja, pisateljica in nova predsednica Društva slovenskih pisateljev.
Očetu je prezpogojno zaupala
Če zapre oči in skuša vase priklicati čas in čare svojega prelepega zgodnjega otroštva, se najprej spomni, kako je z vsaj deset metrov visoke skale na Ratitovcu, ki še danes stoji, skočila v naročje očeta Tarasa Kermaunerja, znanega in pogosto oporečnega misleca, esejista, kritika, dramaturga ter literarnega zgodovinarja. Ta, po svoje čisto nepremišljen skok, ki bi se lahko tudi tragično končal, je s fotoaparatom zabeležila njena mama dr. Alenka Goljevšček Kermauner, profesorica filozofije in psihologije, raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva, esejistka, dramatičarka ter pisateljica.
»Očetu sem brezpogojno zaupala, saj je bil neznansko močan in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi se mi lahko kadarkoli kaj zgodilo,« je začela dr. Aksinja Kermauner, pedagoginja ter mladinska pisateljica, ki je do zdaj napisala že 26 knjig.
Letos je prejela nagrado desetnica, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za izvirno otroško in mladinsko leposlovje. Dobila jo je za slikanico, namenjeno osebam z okvaro sluha in vida Žiga špaget je za punce magnet. Sicer pa je naša sogovornica že dva meseca in pol tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev (DSP). Po pisateljici Miri Mihelič, ki je društvo vodila sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, je prva ženska na vrhu pisateljskega združenja. Pravi, da ko so stvari bolj na dnu in se vse potaplja v problemih, dajo Slovenci rade volje možnost še ženskam. »Po svoje je to dobro, ker gre od zdaj naprej lahko samo še navzgor,« nadaljuje Aksinja Kermauner, tudi žena, mama štirih hčera (Brine, Severine, Izidore in Gaje) ter babica dveh vnukov (Taneja in Taja).
Njen oče, ker je bil pač svobodnjak (čeprav je ogromno delal), je bil eden prvih emancipiranih slovenskih moških, saj se je svojimi otroki veliko ukvarjal in jih vozil v otroških vozičkih po Tivoliju, da so bili na svežem zraku in v naravi. Mama tega ni mogla početi med tednom, ker je bila redno zaposlena profesorica psihologije in filozofije na današnji Gimnaziji Jožeta Plečnika.
Največ pozornosti je Taras Kermauner vzbujal z Aksinjo, saj jo je v otroškem vozičku porival po mestu in parkih že leta 1956, takoj po njenem rojstvu, ko je v Sloveniji prevladoval in vladal še patriarhalni svet, ki je moškim prišepetaval, da je skrb za otroke zanje sramotna.
»Vsak prosti trenutek sta moja starša najprej mene in pozneje vse tri svoje otroke vozila v naravo, predvsem v hribe. Najprej smo se do izhodišča peljali s kolesi, pozneje, ko so starši kupili avto, pa z njim. Za nas je bila kazen, če smo morali biti cel dan v stanovanju. Ogromno smo se igrali zunaj, na travniku pred našo hišo. Danes pa marsikateri starši težko prepričajo otroke, da gredo ven, ker bi vse dni buljili le v različne zaslone.«
Izvem, da je veljala za posebno tudi njena mama, saj je že v tistih časih prva hodila v službo v kavbojkah in z zelenim nohti. »To je tedaj veljalo za prozahodno dekadenco.« Zaradi pritiskov na moža se je podpisovala z dekliškim priimkom Goljevšček, kar je obdržala tudi kot pisateljica.
Spominja se tudi, da je oče vse svoje otroke učil, da so neuspehi le zato, da se premagajo. »Imel je navado reči, naj vstanemo in se borimo. Kot boksarji. Nemoč zanj ni bila opravičljiva.«
Sicer pa so Aksinja, Ajda in Aleš živeli v hiši, prepolni knjig, kjer se je veliko debatiralo in bralo. Na stenah je viselo tudi veliko originalnih slik, ki so jih očetu in mami dajali slikarji … »Umetnost je bila povsod, še v zraku.«
Starša pa ji nista brala le proze, temveč tudi slovenske pesnike. »Čeprav nisem razumela vsega, kar sta mi prebrala, sem poezijo oboževala.« Že tedaj ji je postalo popolnoma jasno, da bo tudi sama književnica, ko odraste. Spominja se, da je svojo prvo pesem napisala v petem razredu. »V svojem divjem najstniškem obdobju sem izdala svojo prvo pesniško zbirko Ples pravljic, ki je izšla leta 1977.« Hitro je ugotovila, da je težko biti potomec slavnih staršev, ker te vsi kar naprej primerjajo z njimi.
Pozneje se ji je življenje obrnilo, saj je imela tri hčerke, zahtevno službo in nekako ni bilo časa za pisanje. »Šele takrat, ko sem bila na porodniškem dopustu s četrto hčerko, sem ponovno začela pisati.«
Starša sta njo, pa tudi Ajdo in Aleša, z zgledom naučila, kaj pomeni, če se vsi v družini veliko pogovarjajo, se objemajo in si kažejo, da se imajo radi. Oče je vedno zahteval, da spregovorijo tudi o svojih strahovih in problemih. »Hotel je, da se analiziramo, kopljemo po sebi in nase pogledamo z razdalje.« Oba starša sta si želela, da se razvijejo v razmišljujoče, odgovorne, kritične in poštene ljudi, in da iz sebe potegnejo največ, kar lahko.
»Čeprav sta nas imela oče in mama neizmerno rada, pa sta vendarle sebe, svojo zvezo in svojo ljubezen dala na prvo mesto. Pred otroke!« To je razumela šele, ko je odrasla. »Prav sta imela, saj sta se zavedala, da je za dobro in usklajeno starševstvo v prvi vrsti najbolj pomembna ljubezen med možem in ženo.«
Spominja se tudi, da sta v njenem otroštvu in mladosti oba veliko delala. Oče čez dan, mama pa v glavnem zvečer, ko je imela mir. »Ko pa sta bila z nami, sta se nam v celoti posvetila. Vedno pa sem imela ob sebi sestro, s katero se še danes neverjetno dobro razumeva.«
Prizna, da je bila problematična, celo zelo zatežena najstnica, ki je starša neprestano živcirala. »Šele ko sem šla pri osemnajstih od doma in se skušala sama preživljati, sem ugotovila, kako nezrela in zoprna sem bila.«
Leta 1982 je diplomirala na Pedagoški fakulteti, nato se je strokovno izpopolnjevala na Pedagoški in Defektološki fakulteti v Zagrebu. Pri šestinštiridesetih se je znova vpisala na fakulteto in postala profesorica likovne umetnosti, šest let po visokošolski diplomi je tudi doktorirala. »Zaradi raziskave, ki je bila srž moje doktorske disertacije, in svoje prirojene radovednosti sem se podvrgla poskusu, kako je biti slep. To sem storila tako, da sem si dvakrat za osem dni oči pokrila z očali, ki so simulirala popolno slepoto.« Poskusa je opravljala leta 2005 v Črni na Koroškem ter leta 2008 doma. »Bila je odločitev, ki me je zaznamovala za vse življenje, saj sem imela kot profesorica slovenščine in likovnega pouka na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani veliko teoretičnega ter praktičnega znanja o slepoti, a slepote do tedaj nisem izkusila na svoji koži.«
Spominja se še, kako se je oče bal, da bi bil na starost nemočen in odvisen od pomoči drugih. »Na srečo je bilo mami in očetu zaradi relativno zgodnje smrti to prihranjeno. Vsi pa ju zelo pogrešamo, saj sta nam znala vedno najbolje svetovati. In tiste varnosti, zaupljivosti do življenja ni več.«
Na koncu nam še zaupa, da bi rada v svojem predsedniškem mandatu DSP vrnila ugled. »Borila se bom, da se pisateljskemu statusu vrne spoštovanje, in da bodo avtorji lahko preživeli s tistim, kar napišejo. Del družbe žal gleda na književnike kot na zajedavce in se ne zaveda, da je literatura tista, ki vleče družbo naprej!«
Objavljeno v reviji Ženska št. 12, 3. 12. 2019.
Dr. Aksinja Kermauner veliko predava doma in v tujini o svojih knjigah ali pa o slepih in slabovidnih.
Pri nabiranju kakijev v vasici Avber na Krasu, kjer sta zakonca Goljevšček Kermauner živela po upokojitvi.
Pri šestinštiridesetih se je znova vpisala na fakulteto in dve leti pozneje postala profesorica likovne umetnosti.
S prvim vnukom Tanejem
