Niso modre samo spominčice!
Kadar v pogovoru nanese na modro barvo, se pogosto spomnimo na modrino cvetov spominčic.
Zacvetele so tudi pri nas, tako v naravi kot na vrtovih. Prelistali smo obsežno družino srhkolistovk, kamor spada rod spominčic, in izbrali še nekatere trajnice, katerih cvetovi spominjajo na spominčice. Vse so primerne za naše vrtove.
Spominčice (Myosotis) – ime je prevedeno iz nemškega izvirnika, enak pomen ima tudi v drugih jezikih. Strokovno ime pa se navezuje na obliko listov in pomeni »mišje uho«. Rod je zelo številen, čeprav botaniki priznavajo le nekaj več kot 70 vrst, v literaturi pa je znanih več sto nepriznanih vrst. Večina vrst izvira iz Evrope in Azije, le nekaj vrst je značilnih za Novo Zelandijo.
Pri nas največkrat vidimo gozdno spominčico (Myosotis sylvatica), ki je prisotna kot gojena vrsta tudi na naših vrtovih. Vrtnarije v tujini ponujajo sorte, ki se razlikujejo po intenzivnosti modre barve, obliki rasti in barvi cvetov. Tudi v naši naravi bomo našli različice z rožnatimi ali celo belimi cvetovi. Druga po pogostosti pojavljanja je močvirska spominčica (M. scorpioides), ki je večja od drugih vrst, visoka do pol metra; največkrat raste na vlažnih travnikih, po močvirjih in vodnih bregovih. Pri nas uspeva v naravi skupno 10 vrst samoniklih spominčic.
Brunera ali kavkaška spominčica (Brunnera) je majhen rod zelnatih trajnic, ki se imenujejo po švicarskem botaniku Samuelu Brunnerju. Cvetovi so videti kot povečani cvetovi spominčic, listi so nekoliko hrapavi, podobni gabezovim. Večje rastline ustvarijo šope lepih srčastih listov, nad katerimi se dvigajo stebla z nebesno modrimi cvetovi. Primerna družba za kavkaške spominčice so hijacinte, orlice in praproti. Rade se sejejo same; priporočljivo je, da sejance presadimo v skupine, saj te spominčice tako najbolje učinkujejo. Cvetijo maja in junija. Poiščemo jim senčno mesto, podobno razmeram v gozdu. Razmnožujemo jih jeseni ali zgodaj spomladi z delitvijo koreninske grude.
Torilnica – Rod je razširjen po severni polobli, večina vrst cveti v modri ali beli barvi. Spomladansko torilnico (Omphalodes verna), nizko, do 20 cm visoko cvetlico, ki cveti v začetku pomladi, bomo našli po vsej Sloveniji, v svetlih gozdovih in na podobnih legah. Torilnico bomo od spominčic, ki jim je zelo podobna, ločili po listih – torilnica ima dolgopecljate, navadno srčaste liste, spominčice pa imajo ozke, suličaste liste.
Na vrtovih pogosto sadimo turško torilnico (Omphalodes cappadocica), ki zraste nekoliko višje od domače torilnice. Primerna je kot prekrovna rastlina, saj se rada razrašča v širino. Zanimiva je različica O. c. 'Starry Eyes', zaradi belo obrobljenih, sicer modrih cvetov.
Navadni volovski jezik (Anchusa officinalis) je trajnica z živo modrimi cvetovi, po obliki podobnimi spominčicam. Uspeva tudi pri nas, resda ni prav pogosta. Cvetovi merijo centimeter v premeru in so združeni v ovršna socvetja. Venčni listi so sprva škrlatni, kasneje se obarvajo modro vijolično. Steblo je obdano s štrlečimi dlačicami. Na vrtovih srečamo modri volčji jezik (A. azurea), kratkoživo trajnico, ki dobro uspeva na odcednih tleh, kjer je prst pomešana z dobršnim delom peska. Modrina njenih cvetov je zelo izrazita, primerjali bi jo lahko le z nekaterimi modro cvetočimi kaduljami, ostrožniki, agapanti, svišči in krvomočnicami. Podobno kot velja za druge rastline z modro obarvanimi cvetovi, bodo ti prišli še posebej do izraza v mraku, ko njihova modrina izstopi in navidezno poveča prostor.
Volovski jezik spada med trajnice, ki bodo najbolje rasle, če jih pustimo popolnoma pri miru. Zaradi votlega stebla niso primerne kot rezano cvetje. Njihovo pravo mesto je sredi cvetlične grede, kjer bodo volovski jeziki cveteli od maja do avgusta, če bomo sproti porezali uvela cvetna stebla.
Velika voščica (Cerinthe major) je zanimiva enoletnica, ki smo jo izjemoma uvrstili v ta izbor srhkolistovk, ker pritegne pogled zaradi svojih nevsakdanje obarvanih in oblikovanih cvetov. Na vrtovih gojimo različico C. m. 'Purpurascens', ki z imenom nakazuje dodatek škrlatne barve. Nizko rastoča nezahtevna rastlina požene cvetno steblo iznad modrikastih listov, na koncu stebla pa visijo drobni cevasto oblikovani cvetovi, modri, rožnati ali rumenkasti. Pogled v resnici pritegnejo zaradi ovršnih listov. Ti so škrlatno do temno modro obarvani in nanizani drug za drugim, vse do pravega cveta. Velika voščica uspeva na sončnem, odcednem rastišču, kjer se bo sama množila s semeni, če ji bo lega ustrezala.
