Nisem še spremenila sveta, a delam za to
Znana modna fotografinja ameriškega porekla Nancy Fina, ki že leta živi v Milanu, je pred dvema letoma spontano odkrila svojo novo strast – začela je ustvarjati udarne fotografije z globokim pomenom, ki nikogar ne pustijo hladnega.
»Vse grozote, pohlep, laži, vojne, jeza, nestrpnost so ogromna potrata časa za človeštvo,« razmišlja. S svojimi podobami in komentarji nas izziva, da odpremo vrata sočutju, spoštovanju, ljubezni. Na začetku je delala zase, da je izrazila svojo jezo nad dogajanjem v svetu, a mnogi so začutili pomembnost njenega sporočila. Tudi Katja Razinger, direktorica marketinga in prodaje, je prepoznala pomembnost njenih sporočil in jo povabila, da svoje fotografije razstavi v Leku.
Poglejte, preden zaprete oči. Fotografinja se je pred dvema letoma znašla pred večjimi spremembami, ki so močno vplivale na njeno življenje – med drugim se je razšla z dolgoletnim življenjskim sopotnikom. »Takrat sem si rekla, o moj bog, nočem biti vse življenje modna reklamna fotografinja, s svojim delom bi rada nekaj naredila za boljši svet!« Jezilo jo je, ker je v svetu vse manj tolerance, ogromno sovraštva in obsojanja, da se ruši vse, v kar verjame, da bogati postajajo še bogatejši in revni še revnejši. »Začela sem fotografirati, da bi se očistila te jeze. Ljudje se pogosto obrnejo stran ali zaprejo oči, ko v časopisih vidijo strašljive fotografije iz Sirije ali od kod drugod, ker se počutijo brez moči, da bi lahko karkoli spremenili. Pa sem si rekla, če bodo moje fotografije barvite in zabavne, jih bodo ljudje pogledali, preden bodo zaprli oči. (smeh) Tako lahko širim svoje sporočilo.« Fotografije je imela shranjene na svojem mobilnem telefonu, šele pred nekaj meseci jih je pokazala – najprej le prijateljem, ti pa so ji vsi po vrsti zatrjevali, da so neverjetne. »Potem pa so me kar naenkrat začeli vabiti na različne konce, dobila sem nekaj nagrad, skratka, vse se dogaja zelo hitro. Nisem si mislila, da jih bodo ljudje tako dobro sprejeli. Zdaj pa se je krogla začela kotaliti in bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Neverjetno se mi zdi, kako ljudje začutijo, ko narediš nekaj, kar resnično pride iz srca.«
Življenje je kot zavojček kart. Teme izbira povsem spontano. »Stilist Michael Dye, s katerim sodelujem, mi je pred kratkim rekel, da sva doslej delala samo moje teme in bi lahko naredila fotografijo po njegovi želji, recimo o zlorabah otrok. Izkazalo se je, da je bilo to nekaj, kar ima opraviti z njegovim življenjem, druge fotografije pa so iz mojega življenja. Recimo, vedno me je spremljala slaba vest, ker imam obline in nisem vitka kot večina v modnem svetu, kjer delam. Okoli mene je ogromno homoseksualcev – ljudi, ki jih imaš rad, pogosto mučijo ali celo ubijejo zaradi nečesa, kar si niso niti sami izbrali. Mnogim stvarem moramo reči ne! Fotografije so moja terapija in upanje, da bi z njimi spodbudila k sočutju in skrbi za druge ljudi. Nisem še spremenila sveta, ampak delam na tem,« se smeji. »Veliko ljudi je polno predsodkov, ne skrbi jih, kaj se bo z nami zgodilo v prihodnosti, zato upam, da jih bodo fotografije spodbudile k razmišljanju in delovanju. Za spremembe smo odgovorni vsi. Življenje je kot zavojček kart, ki jih je nekdo vrgel v nebo – in so pristale, kjer pač so –, tako so se eni rodili v Jemnu, drugi v Siriji, eni so blond, drugi črni, to je samo sreča, ki nima zveze z resničnim življenjem. Zato pravim, da moramo imeti več sočutja za vsakogar.«
Vsa zgodba v eni sliki. Z reklamno modno fotografijo se ukvarja že petintrideset let, zato dobro ve, da moraš v eni sliki povedati vso zgodbo. Vsako idejo sta po navadi predebatirala s stilistom in razmislila, kako bi jo posnela s čim manj vložka. »Ko imaš posel in je vse načrtovano, od prostora do manekenov, in imaš na voljo dovolj denarja, je vse preprosto. Pri teh fotografijah pa sem za sodelovanje prosila vse svoje prijatelje. Na začetku sem jih težko prepričala, zdaj me pa kličejo že kar sami, saj hočejo sodelovati pri sporočilu fotografije. Ljudje se zelo čustveno odzivajo nanje, jokajo – še mene spravijo v jok. Nisem si mislila, da bodo tudi drugi lahko občutili in videli to, kar sem jaz. To je neverjetno!«
Nekaj fotografij z razstave Zgodbe našega časa (avtorico smo prosili za komentar):
Ne obsojaj! V ZDA so 21 odstotkov zločinov iz sovraštva motivirali verski predsodki, skoraj 18 odstotkov pa spolna usmerjenost žrtve.
»Razmišljala sem o tem, kako je v Ameriki toliko ljudi proti islamu, po drugi strani pa vsi obsojajo vsakogar. Ogromno časa sem porabila za klicanje transvestitov po Milanu, pa ni nihče hotel sodelovati. Potem pa sem za sodelovanje prepričala prijatelja igralca, v burko pa se je oblekla kolegica, ki je želela videti, kako poteka snemanje z mano – pa sem jo takoj uporabila. Ogromno fotografij smo naredili, ampak na tej on tako odlično obsojajoče gleda na žensko z burko, da pove vse. Po drugi strani pa vsi obsojajo transvestite, vsak obsoja nekoga ali nekaj drugega. S fotografijo hočem pokazati, kako je to nesmiselno.«
Bomo dopustili, da se to zgodi? Do leta 2050 bo v svetovnih morjih več plastike kot rib.
»Poleti grem pogosto plavat k prijateljici, ki ima velik bazen. Ko sem se preoblačila v kopalke v hiški ob bazenu, je imela tam od tal do stropa naložene plastenke z vodo. V našem malem mestu na deželi so zgradili ogromno vodno fontano, kjer si lahko zastonj točimo različno vodo – brez mehurčkov, z mehurčki, malo toplejšo, hladnejšo … To je bila velika investicija v boju s plastiko. Malce sem jo okarala, kaj vendar počne, ko pa vsi hodimo po vodo k fontani! Konec poletja me je poklicala in pokazala, da ima vse prazne plastenke shranjene v tisti hiški, in mi je rekla, naj nekaj naredim z njimi. Dobila sem idejo. Poklicala sem prijatelje, naj pridejo naslednji dan na bazen. Vanj smo zmetali vse plastenke, prijatelji pa so lebdeli na vodi ob njih. Taka prihodnost nas čaka, če ne bomo česa naredili!«
Radost življenja: sedemdesetletniki po vsem svetu so v povprečju enako srečni in duševno zdravi kot dvajsetletniki.
»Ko sem končala razmerje z življenjskim sopotnikom, sem razmišljala, kaj bom zdaj s svojim življenjem. Ali se bom postarala vsa osamljena in zagrenjena ali pa se bom starala radostno, kot moja prijateljica na fotografiji. Ko sem bila pred nekaj leti na Kubi, sem videla postaranega hipija, ki je plesal med dvema prekrasnima kubanskima mladcema. Ne bom šla v dom za ostarele, šla bom na Kubo, sem si rekla in posnela to fotografijo s starejšo prijateljico, ki je tako pozitivna in polna energije.«
Proč od tod! To je moje! Polovica od 1,206 milijarde prebivalcev afriške celine živi z manj kot enim evrom na dan.
»V Italiji so imigranti velik problem. Iz severne Afrike se izkrcajo ob italijanski obali. Ne vem, kakšna bi bila mogoča rešitev, toda če milijarda ljudi živi z manj kot enim evrom na dan, ne bomo nikoli naredili dovolj visoke ograje. Moramo se domisliti boljše rešitve, da bi bila ta neenakost nekako pravičnejša. Za fotografijo sem šla v imigrantski kamp in našla nekaj fantov, ki so želeli sodelovati. Povedali so mi svoje zgodbe, in te so me zelo pretresle.«
Čas za pomlad: pri afganistanskem dekletu je večja verjetnost, da umre ob porodu, kot da konča šolanje.
»Ta fotografija je v mojem srcu tlela več let in je drugačna. Pred leti sem spoznala, kako so ženske v Afganistanu neizobražene, ne vedo niti, kaj islam je, niti kaj pomeni, so samo žrtve. Ne znajo niti pisati niti brati. S fotografijo sem hotela povedati, da če daš tem ženskam knjige in izobrazbo, bodo začele cveteti. Lahko jih pokriješ z burko, ampak še vedno bo pognalo cvetje iz vsake najmanjše luknjice.«
