»Ne bom pogrešala kamere in tekanja, ampak ljudi.«
Štirideset let je bila novinarka RTV Slovenija (na Radiu Koper Capodistria se je zaposlila takoj po diplomi), sedemindvajset od teh dopisnica iz Trsta. Koprčanka Mirjam Muženič je novinarka stare šole, tiste vljudne in spoštljive. Čeprav novinarstvo ljubi, pravi, da je bilo štirideset let dela dovolj. Januarja se je upokojila, a ostaja tesno povezana z zamejskimi Slovenci, še vedno pripravljena pomagati - ne le njim, vsem, ki bi potrebovali njeno pomoč ali nasvet.
4. januarja ste odšli v pokoj. Kako se počutite?
Zelo lepo! Veliko bolj sem mirna, ko zjutraj vstanem in pogledam na uro, me prešine: joj, kako lepo, danes pa ni treba hiteti, nikamor mi ni treba iti. Čeprav dela v hiški z vrtom, dojenčkom in dvema mucama ne zmanjka. Sem si ga tudi vedno znala najti.
Je bilo po štiridesetih letih novinarskega dela, stalnega tekanja in živčnosti, težko »izpreči«?
Zavestno sem se odločila, da je štirideset let čisto dovolj. Zadaj je armada mladih kolegov, ki bodo zagotovo lahko nadaljevali moje delo. Nisem več tako mlada, da bi skakala, kot sem doslej. Zelo veliko sem delala, ne samo da sem pokrivala dnevne dogodke, kadar teh ni bilo, sem sama iskala teme. In zelo sem si prizadevala pokrivati narodno skupnost v celoti, torej od Milj do Trbiža, da sem dala glas in obraz čim širšemu krogu slovenske manjšine. Z razumom odločitev za upokojitev ni bila težka, s srcem pa precej. Tudi kakšna solza je stekla, ko sem se poslavljala od kolegov, ti so bili moja družina, jih že zdaj pogrešam. A najprej se bom dobro spočila, nič več ne bom »peteršilj v vsaki jedi«, kot so mi nekoč rekli zamejci, ker sem vedno bila na vseh dogodkih. Sem pač čutila, da je tako prav, da je treba tem našim Slovencem, ki dolga leta niso živeli tako lepo, kot živimo v Sloveniji, dati pozornost, spoštovanje in ljubezen. Jaz sem jih in jih bom imela vedno rada.
Ste že dobili naslednika na dopisniškem mestu?
Vam kar po pravici povem, da ne vem. Videti in slišati je zelo malo, kar me žalosti. Na to mesto ne more priti kar nekdo. Rada bi, da ga zasede nekdo, ki bi vsaj približno delal z občutkom in ki pozna in razume to problematiko, ki je zelo zahtevna in zapletena, zgodovinsko še zelo pogojena, ob vsakih volitvah se vlečejo nezaceljene zgodovinske rane. Biti dopisnik iz Trsta ni lahko.
Je bila to, da ste ženska, prednost ali ovira?
Ženska, moški - te razlike nisem nikoli občutila. Zase pravim, da sem stara šola, sem spoštljiva do vseh, tudi če se s kom ideološko ne strinjam. A na kavo pa ne grem z vsakim! Na prste ene roke lahko preštejem tiste, ki so me v 27 letih dopisništva zavrnili. Tudi RTV je zelo cenjen medij in odpira veliko vrat. Če sem kulturno pristopila, je bil tudi odziv normalen.
Kako so se v teh 40 letih vašega dela spremenile razmere glede zamejskih Slovencev?
Zelo so se spremenile, in to na boljše! Slovensko manjšino sem spremljala že na Radiu Koper, na katerem sem se po diplomi zaposlila kot štipendistka. Tam sem spremljala Slovence v Italiji in tudi Italijane v Sloveniji - še danes mi slednji povedo, da sem bila prva in edina novinarka, ki jih je redno spremljala. Ko sem postala dopisnica, so bili zamejski Slovenci zelo nebogljeni, skromni, potisnjeni v ozadje, na vsakem koraku si čutil, da nimajo nobene pravice, da jih je strah govoriti slovensko … A počasi, počasi so s prihodom sposobnih manjšinskih politikov, ki so znali sesti za skupno mizo najprej z manjšinci samimi in potem s sogovorniki v Trstu, Rimu in Ljubljani, po politiki drobnih korakov napredovali. Danes so priznana, spoštovana, cenjena narodna skupnost, so res most med deželo in Slovenijo ter med Italijo in Slovenijo. V manjšini je veliko sposobnih, izobraženih, srčnih ljudi, ki znajo delati, nič več ne prosijo, ampak znajo uveljaviti svoje pravice. Ni sicer idealno, ni vse gladko in lahko, a razlika je bistvena. Pomembna je pomoč Slovenije - pa ne govorim le o denarni, tudi prisotnost, pozornost sta pomembni.
Da se je situacija izboljšala, ste veliko prispevali tudi vi - to potrjuje tudi dejstvo, da ste leta 2016 od predsednika prejeli medaljo za zasluge »za dolgoletno delo na področju obveščanja o slovenskem zamejstvu v Italiji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Italiji«.
Saj nekaj priznanj sem dobila že prej in vsako je pomembno, tako kot tudi to, da te ustavi človek na cesti v Trstu in te pohvali, da je bil prispevek dober, pošten, korekten. Ampak državno odlikovanje … to je bilo tako doživetje! Ne da se opisati. Vam zaupam, da sem na podelitvi komaj zadrževala solze, in sicer zaradi očeta, ki sem ga imela silno rada in je umrl dve leti prej. Ko sem stopala po medaljo, sem ves čas razmišljala, kako bi bil moj oče ponosen in srečen.
Študirali ste sociologijo, a ste že takrat vedeli, da boste novinarka?
Res je, biti novinarka je bila moja želja že od otroštva.
Zakaj?
Ne vem. Vedno sem rada pisala, v gimnaziji sem kakšni kolegici napisala spis, če je ona meni pomagala rešiti kako matematično nalogo. Velikokrat sem se kot otrok igrala novinarstvo: na kartonček sem si napisala izmišljeno vest, sedla in jo prebrala, kot bi bila pred mikrofonom. Že v gimnazijo sem šla s prepričanjem, da bom novinarka. Delala sem na šolskem radiu, pisala. Ko sem šla na fakulteto, sem dobila štipendijo Radia Koper, tako da sem se takoj po diplomi vrnila v Koper, začela delati na radiu in bila srečna. Izpolnile so se mi sanje.
Čeprav novinarstvo, sploh pa dopisništvo, ni vedno lahko.
Res je, niti fizično ni lahko. Stvari se dogajajo tudi čez vikende, praznike, ko so ljudje doma, ti pa moraš delati. A sem imela rada ta poklic, ni mi bilo težko iti na teren, tudi če sem zmrzovala, bila mokra itd. Sem pa imela srečo, da so doma to razumeli in mi pomagali, da so me »posodili« novinarstvu, in nikoli ni bilo slabe volje. Mož Miro je kljub svoji službi vedno pomagal. Imam dva otroka, sina Mitjo in hčer Matejo, ter tri vnukinje, 12-letno Eriko, 7-letno Karlo, Lara pa je na svet prišla 7. januarja. Erika in Karla sta že v šoli in ponosno povesta, da je njuna nona novinarka. Res imam čudovito družino, sicer ne bi mogla delati tako, kot sem. In tudi ne brez odličnih koprskih sodelavcev, tudi to moram poudariti.
Kaj pa počne vaš mož?
On je upokojeni strojnik in ekonomist. Vedno me je razumel in mi pomagal. Čeprav jedli smo vsak dan, in to doma. Ko sem prišla domov, čez dan ali zvečer, sem najprej pojedla in takoj začela kuhati za naslednji dan. In vzgojila sva pridna, uspešna, izobražena otroka. Če zdaj pomislim, ni bilo tako hudo. Kdaj je pač bilo treba več dobre volje, a vse se da, če se hoče. Sem zelo dobrovoljna, organizirana in redoljubna, kar pomeni polovico manj napora.
Kako se je v štiridesetih letih spremenilo novinarstvo?
Imam občutek, da si moral včasih kot novinar nekaj pokazati, dati od sebe, se dobro pripraviti, preučiti temo, skrbno predelati stvari … Danes pa je lahko novinar vsak, ki ima dve minuti časa. Morda sem krivična, preveč radikalna, ampak tako je in temu primerna je tudi kvaliteta. Današnjim mladim novinarjem bi svetovala: to delo moraš imeti rad, sicer nima smisla, dobro se pripravi in poduči o temi, bodi spoštljiv in kulturen.
Novinarstvo danes ni več cenjeno …
Kakor kje, v Italiji še vedno je.
Vas je bilo kdaj strah - menda ste dobili tudi nekaj groženj?
Grožnje sem prejemala le ob poročanju o plinskih terminalih v Tržaškem zalivu. Me pa nikoli ni bilo zares strah. Več kot kakšne slabe volje praktično nisem doživela. Tudi nikoli ni bilo pritiskov od zunaj ali uredniških posegov.
Zakaj ste se vmes odločili za politiko in leta 2009 kandidirali za evropsko poslanko?
LDS, edina stranka, ki je takrat imela posluh za narodnostno problematiko, me je povabila na svojo kandidatno listo in sprejela sem, da bi svoje delo za manjšino nadgradila z nečim večjim in dobrim. Kako se je končalo, pa itak veste. (Ni bila izvoljena in eno leto se ni smela vrniti na delo na RTV, op. p.)
Vam je žal, da ste se sploh spustili v to?
Ne vem, to sem potisnila v pozabo. Bilo je zelo hudo, verjetno najhujši čas v mojem življenju, sploh ker nisem nič slabega ne hotela ne naredila. V to sem šla z upanjem, da bi naredila še več dobrega. Žal ni šlo. Za nazaj ne moreš popravljati stvari, sem pa ob tem marsikaj spoznala.
Kaj boste počeli zdaj, ko imate več časa zase?
Ne vem. Vsi sprašujejo, kdaj bo avtobiografija, jaz pravim: testa je veliko, ne vem pa, ali bo kaj iz njega. Morda kdaj. Imam veliko hobijev: ročna dela, rada berem, imam kolo, ki ga še ne znam voziti, poleti plavam … Mislim, da mi dolgčas nikoli ne bo!
»Ob svojem novinarskem delu sem bila tudi neke vrste 'turistična agencija' - nič koliko ljudi sem pripeljala v zamejstvo.«
»Imam beležko, v kateri imam vse kontakte, ki sem jih nabirala 27 let. To bi srčno rada predala svojemu nasledniku.«
