Najlepše je živeti v JURTI

Njena stoji ob gozdu, obdaja jo vrt, pred njo pa ima kopalno kad z glineno pečjo, da si lahko segreva vodo. Ko vsako jutro k jurti prideta še njeni kobili, podoba Evinega domovanja zelo spominja na domovino jurt – Mongolijo.

Jurta ali ger v mongolščini ni nič drugega kot nomadski šotor. V resnici verjetno najbolj dodelan nomadski šotor na svetu, ki številnim nomadskim družinam v stepah osrednje Azije, od Mongolije, Kitajske do Kazahstana in Kirgizije, ponuja udobno zavetje tako v vročih poletjih kot mrzlih, vetrovnih in sneženih zimah. Prav zaradi tega je jurta primerna tudi za bivanje pri nas, saj je njena konstrukcija dovolj močna, da zdrži tudi sneg. »Le enkrat sem bežala iz nje, tedaj ko je bil žled, a ne zaradi tega, ker bi se jurta začela podirati, ampak zato, ker so padala drevesa v gozdu,« je zatrdila Eva. Pozimi je v jurti hitro toplo, za ogrevanje zadošča majhna peč na drva: »Zunaj je mraz, a ko odpreš vrata jurte in vate butne prijetna toplota, se zaveš, da je to pravo domovanje.« Tudi Klemen Urbanija, ki izdeluje jurte, je v svoji vzorčni jurti na vrtu v Radomljah brez težav s sinom prespal v visokem snegu: »Izolirane so s filcem, in ta je odlična izolacija pozimi in poleti.«

Tradicionalne jurte so seveda narejene le iz volnenega filca, v Evropi so ponavadi dodatno zaščitene s ponjavo. »Kar se Mongolcem zdi suho, je za Evropejce mokro. V jurte iz filca pač kaplja,« je iskreno razložil Klemen. Zato v njegovih jurtah filc vidimo le na notranji strani, saj je zunanja stran zaščitena s ponjavo: »Tudi v sodobni Mongoliji že imajo sedaj čez filc ponjave ali polivinil. In obvezno imajo poleg jurte satelitsko anteno in sončne celice.«

Zložljivi leseni skelet

Stepski nomadi so v sestavljanju in razstavljanju jurt spretni, sodobnih jurt po Eevropi pa ponavadi ne premikajo. A Eva jo je v petih letih prestavila štirikrat, zato ker je iskala popoln prostor za svoje domovanje. Vsakokrat je sicer treba postaviti temelje, najbolje točkovne, in lesena tla. Preostala konstrukcija pa je sestavljena iz stene in strešnikov, izkušeni postavljavci jo lahko sestavijo v dveh urah. Stene so v obliki krone, sestavljene podobno, kakor so bili stari leseni sušilniki perila, in se zložijo kakor harmonika. Na stene se nato pritrdijo prečni strešniki in konstrukcija se prekrije. »Steno lahko nese en človek. Tudi ponjava se lahko zloži na prenosljivo velikost. Pri prenosu so edini problem kupola in vrata,« je razložil Klemen in dodal, da je kupola seveda sodoben dodatek jurti: »Mongolske jurte imajo sredinske stebre, ki podpirajo konstrukcijo, na sredini pa je navadno peč, katere dimnik gre skozi odprtino na strehi.« On pa se je odločil, da bo jurte izdeloval tako, da bo stene pričvrstil z jeklenico, zato sredinski steber ni potreben: »Take so mi bolj všeč, ker imajo v notranjosti popolnoma odprt prostor.«

In to koliko prostora! Evina jurta ima premer 5 metrov in ponuja skupno 19 kvadratnih metrov prostora, in v njej je vse kakor v stanovanju – in še tri pasje spalnice. »Pohištvo sem izbirala tako, da ima več funkcij,« je pojasnila. Zaboj za drva se spremeni v fotelj, postelja se zloži, omara je velika skrinja, ki je tudi miza ali klop. V jurti ima tudi mini delavnico pa čisto pravo pisalno mizo, ki se lično zapre. Ter seveda umivalnik in čajno kuhinjo: »Pozimi kuham na peči, poleti pa tako ali tako jem bolj ali manj solate.«

Ima tudi pralni stroj, ročni, pa vendar, ter kompostno stranišče: »Prijatelji se šalijo, da imam mačje stranišče, ker ga posipavam z žaganjem.«

Od glampinga do vikenda

Jurte so bile še do nedavnega v Sloveniji popolna eksotika. Ko jih je Klemen začel izdelovati, je le redko srečal koga, ki je sploh vedel, o čem govori. Prvo jurto je postavil leta 2008. »Ne, ne zato, ker bi bil v Mongoliji, še nikoli nisem bil tam,« se je zasmejal. Prvo jurto, pravzaprav dve, je postavil s prijateljem za taborniški zlet. »Videli smo slike na internetu, si vse izračunali, in ju postavili. Vsaka je imela premer pet metrov. V eno smo postavili krušno peč in pekli pice. Problem pa je bil v tem, da je dva dni deževalo in je v jurti, prekriti s sintetičnim filcem in polivinilom, tako zamakalo, da je po tleh stala voda,« se spominja svojih prvih poskusov.

Od tedaj je izdelavo močno izpopolnil. Večinoma uporablja jesenov les, ker se je izkazalo, da je najodpornejši. »Iz jesena izdelujejo loke, tako da je ta les res odporen proti silam, ki nastajajo v konstrukciji jurte,« je razložil. Njegove jurte naročajo tako posamezniki kot podjetja: »Naredil sem dve šestmetrski jurti za glamping (luksuzno taborjenje, op. ur.), ki imata v notranjosti popolnoma opremljeni kopalnici. Večina naročnikov jurt pa so ljudje, ki si želijo drugačno obliko bivanja. Postavijo si jih namesto počitniške hišice.« Ne želi pa odgovoriti na vprašanje, kako velika bi morala biti jurta, da bi lahko v njej živela družina: »To je odvisno od družine, ne pa od velikosti jurte.«

Okrogline za stik z naravo

Evina odločitev za življenje v jurti pa je bila povezana s selitvijo iz Ljubljane. Dolga leta je bila mestna podnajemnica, ko se je preselila na podeželje v hišo svojih staršev, pa si je namesto stanovanja na podstrehi omislila jurto. »Eden od razlogov je tudi zakonodaja. Želela sem si zemljanko, a za to mi ni uspelo dobiti dovoljenja. Jurta pa sodi med šotore in na državni ravni je šotorjenje na zasebnem zemljišču dovoljeno. Le nekatere občine to prepovedujejo, predvsem ob morju. V naši ni prepovedano, tako da ni bilo nobenih ovir za postavitev jurte – šotora,« je razložila. Njena sestra je ob tem pripomnila, da je njeni jurti reči šotor približno tako, kot če bi tartufu rekli le goba. Kar je popolnoma res.

Evina filozofija bivanja je tudi, da ne potrebuje veliko prostora. »Vedno sem si želela prostor, ki bi bil moj, a ne prevelik. Res pa je, da sem, kar se tiče stvari, dosledna, kadar dobim kaj novega, gre nekaj starega ven,« pojasni in ob tem v smehu doda, da ima le šest parov čevljev. Svoje jurtaste votlinice pa ne bi več zamenjala za hišo: »Okrogline so mi zelo všeč. In tako imam najboljši stik z naravo – slišim lisice, čuke, dež in veter.« Res, kakor da bi bila v kakšni mongolski stepi.