FOTO: Na obisku pri Alenki Loboda

Simpatična Ljubljančanka Alenka Loboda je dolgo živela umirjeno družinsko življenje: z možem so se jima rodili trije krasni sinovi, hodila sta v službo in si uresničila življenjske želje, ko sta si na obrobju prestolnice z razkošnim pogledom na Ljubljansko barje zgradila hišo, za katero sta tako kot večina Slovencev bila primorana vzeti kredit. Nekaj časa je bilo njeno življenje idilično, nato pa se ji je nenadoma zgodila ločitev in je ostala sama z otroki in s kreditom.

Preberite tudi: To so čudoviti poletni šopki. Kliknite TUKAJ!

Ker plača ni zadostovala za plačilo kredita, se je znašla v hudi stiski. »Včasih moraš priti do dna, da se lahko dvigneš v višave. Začela sem premišljevati, kaj bi lahko počela. Veselilo me je delo z naravnimi materiali in tako so počasi začele nastajati moje lesene ribe,« pripoveduje Alenka, ki je v nekaj letih ustvarila imenitno blagovno znamko Riba Alenka, ki je postala prepoznavna tako v Sloveniji kot tudi zuanj meja. Obiskali smo jo v njeni hiši in delavnici.

Unikatni in dekorativni izdelki iz lesa polepšajo vsak prostor.

Mateja J. Potočnik

Alenka je strastna navdušenka nad morjem. »Ko sem pred 15 leti prvič obiskala otok Vis sredi Dalmacije, se je nepričakovano začela moja zgodba z ribami. Vsako leto tja hodimo na robinzonske počitnice v hiško, kjer ni elektrike. V uvali Stončica svetilničar rezlja ribice iz lesa, ki jih ponosno nosijo vsi Višani. Moja tiha želja je bila kupiti si to čudovito ribico, ki me bo vse leto spremljala, tudi ko nisem na morju. Ko sem svetilničarja Iča prosila, naj mi jo proda, mi je ni hotel, ker jih je izdeloval večjo količino za neko poroko. Zelo žalostna sem se usedla na samotno plažo, vzela v roke oster švicarski nož in izrezljala prvo ribo. Presenečena sem bila sama nad seboj: JAZ TO ZNAM. Sama sem si naredila verižico z ribico iz naplavljenega lesa. Čez nekaj let sem od prijateljice, ki živi na Visu, ribo svetilničarja dobila v dar. Vedno jo nosim in je moja zaščitnica,« pripoveduje Alenka, ki od takrat dalje rezlja ribice za nakit, za sprostitev in svojo dušo. Še sanjalo se ji ni, da bodo postale pomemben del njenega življenja.

Iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke.

Mateja J. Potočnik

Bogastvo rib

Po ločitvi je čez noč ostala sama s kreditom, ki ga plača ni pokrila, in začela je razmišljati, kaj bi lahko izdelovala, da bi dobila nekaj dodatnega zaslužka. Na misel so ji prišle ribice, ki so sčasoma postajale čedalje večje. Da je na pravi poti, se je pokazalo, ko so ji na pot prišli pravi ljudje: lokalni mizar Pavle Cimerman (Mizarstvo Tema na Lavrici) ji je rad priskočil na pomoč z nasveti, z veseljem ji je odstopil svoje stroje, pa tudi les. V telefonski imenik si je njeno številko shranil pod Riba Alenka in tako je mimogrede nastalo ime njene blagovne znamke. Z leti je nastajalo čedalje več unikatnih, dekorativnih in uporabnih izdelkov: podstavki za kavico, kozarce, za vročo posodo, deske za narezke, obešalniki za nakit in ključe, obeski za ključe, svečniki, inštalacije in razne druge dekoracije za dom. Poleg ribic so v njeni ponudbi še srčki. Skratka, prekrasna darila za rojstni dan, poroko, vselitev, obletnico, poslovna darila, ali pa kar pozornost samemu sebi. Prodaje svojih izdelkov se je lotila kar na Facebooku, začela je obiskovati umetniške tržnice po Sloveniji in tujini in ponujati svoj ulov.

V zgornjem nadstropju je vse v znamenju rib.

Mateja J. Potočnik

»Ribe se razvijajo in širijo svoje obzorje,« pravi Alenka. »Vseskozi nastajajo nove vrste oziroma oblike, imajo kakšen nov detajl ali novo vlogo,« dodaja. Na primer na kovinski palici so lahko instalacija za dnevni prostor, teraso ali vrt, s kaveljčki pa obešalnik za ključe ob vhodnih vratih. Prve ribe je izdelala iz ostankov hrastovega in orehovega parketa, zdaj pa uporablja različne vrste lesa – češnjevega, hruškovega, orehovega, hrastovega, jelševega, macesnovega, cipresovega ... Najbolj pri srcu ji je les, ki ima svojo patino oziroma sivino, za kar poskrbijo sonce, dež in čas. Najlepši vonj pri obdelavi pa ima zanjo macesen, zaradi smole, ki čudovito diši. V tem času se je naučila delati tudi z različnimi stroji za obdelavo lesa. »V delavnici uporabljam že skoraj vse stroje, pri mizarju dobim tudi veliko lesa in znanja za svoje delo,« pravi. Priročno delavnico si je izdelala v kleti svoje hiše, pri delu pa ji veliko pomagajo njeni fantje, ki so ponosni na vsak kos, ki ga izdela in proda njihova mama. Tako jim s svojim zgledom predaja sporočilo, da se je vredno truditi, da ni nikoli treba obupati. Pomagajo ji tudi z idejami, včasih pa tudi pri prodaji.

Ribe so lahko podstavki za posodo, kavo, lesene deske …

Mateja J. Potočnik

Z ribami po svetu

»Najraje grem ribice prodajat na morje. Lani so jih predstavili tudi na razstavi Čar lesa v ljubljanskem Cankarjevem domu. Razstavo so nato preselili v Mestno hišo v Ljubljani, nato še v Arboretum in na Fakulteto za arhitekturo. Sama se le stežka pohvalim, toda bilo mi je v veliko čast, ko so moje ribice izbrali tudi za protokolarna darila,« pravi Alenka, ki rada obiskuje različne delavnice in se uči novih stvari. Še posebej z veseljem se odpravi v Šmartno ob Paki, kjer se je že petič udeležila kiparske delavnice dr. Dragice Čadež. »Spodbudila me je, da sem stopila iz cone udobja in znanega, saj so na delavnici umetnine izdelovali z motornimi žagami. Najprej sem mislila, da mi ne bo šlo, a me je gospa profesorica elegantno preslišala in mi ni preostalo drugega, kot da se lotim dela. Presenečena sem bila sama nad sabo, kako dobro mi je šlo od rok. Najprej sem si motorno žago izposodila, lani pa sem si kupila svojo,« se smeji Alenka, ki se je družinskega proračuna lotila še z oddajo stanovanja v zgornjem nadstropju hiše. Ker ni imela denarja, ga je s pomočjo prijateljice opremila s tistim, kar je bilo pri roki in ni bilo treba kupiti. Njene ribe sta domiselno postavili po celem zgornjem nadstropju in tujci, ki pridejo prenočevat k njej, ne morejo verjeti, kako prijeten prostor je ustvarila. Še sanja pa se jim ne, da je to storila praktično brez denarja. »Le ideje je treba imeti, močno voljo, delati in potem tudi uspeh ne izostane,« je povedala svoj recept za uspeh.

Alenkina hiša diha z ribami.

Mateja J. Potočnik

Novo življenje rib

Čeprav s svojimi fanti neznansko uživa v hiši na robu Ljubljanskega barja, od koder se ponuja prekrasen pogled na nekdanje veliko jezero, kjer so se z deblaki prevažali mostiščarji, danes pa je prostran travnik in mir, ki ga tako blizu Ljubljane zlepa ne najdeš, Alenka še vedno zelo rada hodi na morje. »K prijatelju, v tisto kamnito hišo na Visu sem čisto zaljubljena. V mestu, poleg pekarne, pa sem našla razpadajočo hišo, ki jo kar vidim prenovljeno. V njej bi bila galerija, zadaj moja delavnica, zgoraj bi pa spala. Prijatelji me zbadajo, naj neham sanjati in da mi te ruševine ne bo uspelo spraviti v življenje, toda jaz se ne pustim prepričati. Tako kot sem svoje ribe, hišo in mansardo spravila v življenje, mi bo enkrat uspelo imeti tudi takšno galerijo,« pripoveduje. Na morju dobiva ideje za nove ribe: nekaj jih je nanesla na predpasnike in majice. »Rada se udeležujem delavnic, rada pa jih tudi pripravljam. Denimo delavnice sitotiska na majice. Tiskamo z različnimi vzorci (ribe seveda), z že pripravljenimi šablonami. Z vzorci se lahko sestavijo zanimive kompozicije, spoznava se tudi efekte tiskarskih past. Udeleženci na delavnici dobijo podrobne informacije ter znanje za samostojno tiskanje. Največkrat izvajam delavnico za otroke ob praznovanju rojstnega dne oziroma za promocije posameznih podjetij,« razlaga sogovornica, ki je ribe natisnila tudi na podstavke za jedilno mizo, želi pa si jih nanesti tudi na posteljnino in druge kose tekstila.

Več fotografij v spodnji galeriji!