Modni guru, ki ni rad govoril o zasebnosti
Pokojni modni oblikovalec Karl Lagerfeld ni rad govoril o svojih ljubeznih, zato ni čudno, da marsikdo ne ve, da je imel dolgoletno razmerje z moškim.
Devetnajsti februar je bil za modni svet črn dan. Kot strela z jasnega je udarila vest, da se je v 86. letu starosti za vedno poslovil nemški modni guru Karl Lagerfeld, najbolj znan kot kreativni direktor slovite francoske modne hiše Chanel, v kateri so žalostno vest tudi prvi uradno potrdili. Enega največjih modnih oblikovalcev na svetu, čigar zaščitni znak so bili dolgi lasje, speti v rep, sončna očala in brezprstne rokavice, so dan pred smrtjo prepeljali v bolnišnico American Hospital of Paris v pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine, iz katere pa se žal ni vrnil živ. Že naslednje jutro je namreč izgubil bitko z rakom trebušne slinavke. O poklicnih dosežkih ekscentričnega Nemca bi lahko posneli na stotine dokumentarnih filmov in napisali še več knjig, o njegovem zasebnem, predvsem ljubezenskem življenju pa je veliko manj znanega.
Usodni pariški plakat
Karl Otto Lagerfeld, ki se je rodil 10. septembra 1933 v Hamburgu, je odraščal v premožni družini. Njegov oče, poslovnež Otto Lagerfeld, je imel v lasti podjetje, ki je izdelovalo kondenzirano mleko, mama Elisabeth Bahlmann pa se je ukvarjala s prodajo spodnjega perila. Čut za estetiko in lepe stvari se je začel v njem prebujati že v zgodnjem otroštvu, ko je s svojo dve leti starejšo sestro Martho Christiane - Christel prav vsak dan po več ur izdeloval številne kreacije iz najrazličnejših materialov, ki so mu prišli pod roke. Starši, ki so opazili njegovo ljubezen do modnega ustvarjanja, so ga že kot štirinajstletnega dečka poslali v Francijo, natančneje v Pariz, kjer je končal srednjo šolo Lycée Montaigne. Prav v francoski prestolnici je prvič prišel v stik z modo v pravem pomenu te besede, kar ga je tako navdušilo, da se je leta 1953 za vedno preselil v Pariz. Dve leti pozneje, ko je bil star 22 let, pa je prišlo do usodnega trenutka, zaradi katerega je postal to, kar je postal: »Sprehajal sem se po Parizu, ko sem opazil plakat za natečaj modnih oblikovalcev. Moral si poslati skici plašča in volnene obleke. Ker nisem imel nič drugega za početi, sem nekaj 'spackal' in poslal skico plašča. O tem, kako zelo me je zanimal ta natečaj, dovolj pove že to, da sem nanj v trenutku pozabil. Šest mesecev pozneje so me poklicali in mi povedali, da sem zmagal, najbolj smešno pa je bilo, da je prvo nagrado za obleko osvojil modni oblikovalec Yves Saint Laurent.« Karlu, ki se je z omenjenim francoskim modnim oblikovalcem spoprijateljil, je kot nagrada za osvojeno prvo mesto, ki si ga je prislužil s skico plašča, pripadlo mesto asistenta oziroma vajenca v modni hiši Pierre Balmain, v kateri je deloval tri leta. Leta 1958 je postal umetniški vodja francoske modne znamke Jean Patou, šest let pozneje pa je začel v Rimu študirati umetnostno zgodovino. Ker je bila ljubezen do mode močnejša od ljubezni do študija, se je kmalu v popolnosti posvetil oblikovanju in začel ustvarjati kreacije za slovite modne znamke, kot so Chloé, Charles Jourdan, Krizia in Valentino. To ga je izstrelilo v sam svetovni vrh in leta 1967 ga je angažirala luksuzna italijanska modna hiša Fendi. To so storili v želji, da bi posodobil njihovo linijo krznenih plaščev, a je sčasoma postal odgovoren za celotno paleto njihovih kreacij. Modni genij, ki je svoje leta 1974 ustanovljeno podjetje Karl Lagerfeld Impression pred štirinajstimi leti prodal svojemu ameriškemu stanovskemu kolegu Tommyju Hilfigerju, je bil od leta 1983 kreativni direktor modne hiše Chanel. Karl, ki ni le hitro govoril, temveč je tudi hitro delal in posledično ustvaril do dvajset modnih kolekcij na leto, pa ni bil znan le po svojih poslovnih dosežkih. O njem se je namreč veliko govorilo tudi zaradi njegovih milo rečeno neobičajnih izjav, ki so bile posledica njegove prikupne ekscentričnosti in so bile tako odmevne, da je pritegnil tudi pozornost tistih ljudi, ki nimajo opravka z modno industrijo.
Partner mu je umrl za aidsom
O poslovnih podvigih moža brez dlake na jeziku torej vemo vse, o njegovi zasebnosti pa skoraj nič. Svoje zasebno življenje je skrival in varoval kot zaklad, zato ni čudno, da številni ne vedo, da je imel dolgoletno razmerje z moškim. V živahnem pariškem nočnem življenju je spoznal osemnajst let mlajšega aristokrata in modela Jacquesa de Bascherja, s katerim naj bi si življenje delil kar osemnajst let. »Bil je gizdalin iz izbrane francoske družbe,« so o Jacquesu povedali v enem izmed nemških dokumentarnih filmov, ki so jih predvajali ob smrti modnega velikana. Karl o svojem življenjskem sopotniku sicer nikoli ni veliko govoril, je pa v dokumentarnem filmu v svojem slogu povedal: »Predstavljal je lik francoske elegance in kulture … Kar takoj pa vam povem, da je bil nemogoč.« Po njegovem so bila še posebno sporna Jacquesova politična stališča, modni ustvarjalec pa je bil kljub temu navdušen: »V njem je bilo nekaj zelo francoskega, in to v dobrem smislu.« Na govorice o tem, da je bil Jacques njegova velika ljubezen, se je odzval z besedami: »Da, a ne v takšnem smislu, kot mislite. V nasprotnem primeru me vendar ne bi bilo več tukaj, saj je umrl za aidsom. Najin odnos je bil bolj podoben odnosu očeta in sina. Bil je namreč veliko mlajši od mene. To je bilo najbolj posebno v tej zgodbi.« Jacques je za posledicami aidsa umrl leta 1989, in sicer v zahodnem pariškem predmestju Garches, Karl pa je zanj skrbel vse do smrti: »To je vendar samoumevno!« Pozneje je v bližini Hamburga kupil hišo, ki jo je v spomin nanj poimenoval vila Jako, leta 1989 pa je na tržišče izstrelil še dišavo z istim imenom. Če sklepamo po njegovi poslednji volji, svojega dolgoletnega partnerja ni nikoli pozabil. Želel si je namreč, da ga upepelijo in da njegov pepel raztrosijo skupaj s pepelom njegove mame Elisabeth in Jacquesa. In tako je Karl po smrti ponovno združen z žensko, ki mu je dala življenje, in s svojo veliko ljubeznijo. Naj počiva v miru.
