Mistična Tajska

Vse se je začelo maja lani, ko me je kolegica Irena Kolar vprašala, ali bi šla februarja z njo na Tajsko. Zamenjati zimo za poletje in spoznati Azijo, ki je (z izjemo Turčije) še nisem, je bila ponudba, ki je ni bilo za zavrniti. Ker sva obe zelo zasedeni, sva se odločili za agencijo. Na priporočilo sva izbrali Mister Matika, s tem pa poleg odličnega programa, organizacije in najboljših vodnikov (Aljaž, Sara in Nejc) dobili še dvanajst sopotnikov, s katerimi smo v štirinajstih dneh postali pravi prijatelji. 

• Sodobni vrt na Krasu

Naša skupna pustolovščina se je začela na zagrebškem letališču, od koder smo najprej poleteli proti Dohi, od tam pa do Bangkoka. Prvih deset dni je bilo posvečenih odkrivanju te kraljevine. Da gre za tovrstno državno ureditev, je prva stvar, ki jo opaziš, saj sta trenutni in prejšnji vladar vidna na skoraj vsakem koraku (upodobljena sta tako na fotografijah kot na freskah, najdemo pa ju tudi v križiščih in templjih). 

Bangkok

Glavno mesto ima osem milijonov prebivalcev, kar se (z izjemo milijonske kitajske četrti, v kateri res mrgoli ljudi in raznih vonjav) vidi samo po pločevini na cesti, ki se – še posebno v konicah – vleče kot jara kača. Kljub temu pa ni nobene živčnosti, hupanja ali izsiljevanja prednosti. Če se nameniš prečkati cesto, dvigneš roko in greš. Tudi čez osempasovnico. Na Tajskem ti brez težav ustavijo celo vozniki BMW-jev. Ta avtomobilska znamka je sicer v manjšini, saj prevladujejo azijske. Vozni park je – vsaj tam, kjer smo bili mi – zelo sodoben. Zelo me je presenetila tudi čistoča – še posebno ker moraš koše za odpadke iskati z lupo. Tudi na najživahnejši ulici Khaosan road, kjer v miru sobivata ulična in gostinska ponudba vseh vrst. Veliko je tudi masažnih salonov. V enega od njih smo zavili že prvi dan in si na račun Mister Matika privoščili uro izvrstne tajske masaže, ki je po dobrih desetih urah letenja še kako prijala. V naslednjih dneh smo si ogledali nekaj najbolj znanih templjev, Lumpini park, ki je ena redkih zelenih površin v Bangkoku s pestrim življem od rib do ptičev in legvanov, nočno tržnico, celotno mesto pa z najvišje, 309 metrov visoke stolpnice. 

Zelo zabaven je bil tudi ogled plavajoče tržnice, saj vozniki s čolni po naših izkušnjah najbolj uživajo v dirkanju po manj prometnih rečnih kanalih. Ob tem smo si ogledali še plantažo kokosa in pridelave kokosovega sladkorja, dodobra podkrepljeni s tem sadežem v raznovrstnih oblikah pa smo se podali še na ogled mostu na reki Kwai, ki ni ta iz legendarnega vojnega filma Davida Leana iz leta 1957, saj so ga snemali na Šrilanki, pa tudi reka, nad katero so ga v resnici gradili, se ne imenuje tako, temveč Mae Klong. Vseeno pa je bil sprehod čez most posebna izkušnja.

Chiang Mai

Chiang Mai je dvomilijonsko mesto na severu Tajske, oddaljeno uro vožnje z letalom. V konkretnem primeru na žalost samo uro, saj smo leteli z družbo Thai Airways, ki se lahko pohvali z res zavidljivo zbirko filmov (med drugim tudi z Bohemian Rhapsody) ter res »odpičenim« videom o varnostnih ukrepih, ki pa si ga ravno zaradi tega zagotovo vsakdo pogleda do konca.

V okolici Chiang Maija smo si ogledali nekaj templjev, obiskali pa smo tudi gorsko vasico starodavnega plemena, ki se lahko pohvali s prekrasnim botaničnim vrtom, na katerem med drugim najdemo tudi mak in marihuano. 

Sledila sta na papirju najbolj razburljiva dneva. Dvodnevni izlet v džunglo z nepozabnim lokalnim vodnikom Pingpongom, pravim vrelcem znanja in šal. Začeli smo ga z ogledom farme orhidej in metuljev, nadaljevali z obiskom plemena dolgovratk (tista z največ obroči ima okoli vratu kar 18 kilogramov teže; prvega dekleta dobijo pri petih letih starosti, s čimer pa izgubijo možnost za pridobitev potnega lista) in tovarne, v kateri papir izdelujejo iz slonjih iztrebkov, nato pa smo se s sloni srečali še na štiri oči ter jih nahranili in skopali. Sledil je treking skozi džunglo in nočitev v kampu pri domačinih, ki so nas pogostili z odlično hrano. Po večerji so vaški otroci za nas pripravili še pevski nastop, Pingpong pa nas je okužil s skladbo Doo Ther Tum (Doo Doo Doo), ki nam še zdaj odzvanja v ušesih. Sledil je še en adrenalinski dan: kopanje pod slapom, rafting (naš se je sicer zaradi nizkega vodostaja zataknil za vsako malo večjo skalo, smo pa zato imeli dovolj časa, da smo vodnika naučili nekaj slovenskih besed, ob poti pa za kratko vožnjo iz reke pobrali še tri otroke, ki so se kopali v njej) ter zip line s 27 postajami, dvema prostima padcema in dvema slikovitima spustoma čez jezero.

Chiang Rai

Po nočitvi v Chiang Maiju smo se s kombiji (našim glavnim prevoznim sredstvom poleg pick-up truckov) odpravili v Chiang Rai. Na poti do mesta smo se ustavili ob vročih naravnih vrelcih, ki imajo sto stopinj Celzija, in v enem od njih skuhali jajca ter si ogledali nasad ananasa in riževo polje. Nato pa je na vrsto prišel najbolj nenavaden tempelj – Beli tempelj, delo tamkajšnjega umetnika Chalermchaija Kositpipata, ki je še v gradnji in naj bi bil dokončan do leta 2024. Kositpipat je ustvaril tudi znamenito uro, ki jo lahko vidimo v enem od krožišč Chiang Raija.

Koh Samet

Zadnji dnevi so bili namenjeni sprostitvi in uživanju v morskih radostih. Mi smo si jih privoščili na otoku Koh Samet, do katerega smo morali s kar tremi prevoznimi sredstvi. Najprej z letalom iz Chiang Raija v Bangkok, od tam s kombijem do obale, nato pa z gliserjem do rajskega otočka. Bivali smo v ličnih hiškah tik ob obali, kopat pa smo se vozili na res sanjsko peščeno plažo, obdano s palmami in drugim zelenjem ter turkiznim morjem. 

Bangkok

Dan pred vrnitvijo smo krenili proti Bangkoku, tokrat v novi del mesta, tako da smo doživeli še nočni utrip med nebotičniki. Sprehodili smo se tudi po največjem bordelu, ki pa ni pustil kakšnega večjega vtisa. Naslednje dopoldne je bilo rezervirano za nakupovanje v različnih trgovskih središčih in na tržnicah, popoldne pa smo krenili proti domu in po dvanajstih urah nočnega leta s šesturno razliko pristali v Zagrebu. Tisti, ki smo šli v Ljubljano s kombijem, smo se seveda postavili na levo stran in neuspešno iskali vrata. Ja, nekatere stvari ti zelo hitro pridejo v oziroma iz navade. 

Nakupovanje, komarji, pijača, voda in hrana 

Tajska je meka za nakupovanje. Ponudbe je ogromno (tako originalov kot ponaredkov – oboje skupaj najdete celo v istem nakupovalnem središču), cene so zelo ugodne in se dajo še zbiti. 

Komarjev vsaj v našem obdobju skorajda ni bilo, smo se pa za vsak primer v večernih urah pred njimi zaščitili z repelenti, kupljenimi na Tajskem, ki imajo – v nasprotju z našimi – tudi zelo prijeten vonj.

Razkuževali smo tako od znotraj kot od zunaj. Z žganicami dosledno vse dni, z razkužili pa vse manj.

Voda ni pitna, ni pa nihče od nas imel težav, če je zobno ščetko ali ustno votlino pomotoma splaknil s tekočo vodo. Morda zaradi rednega notranjega razkuževanja.

Hrana je odlična. Tudi če niste ljubitelji tajske kulinarike, ne boste lačni, saj se da povsod dobiti vsaj kakšno zahodnjaško jed. Poleg svežega sadja in kokosa nujno pokusite mangostan, sticky rice in tajski roti. Ne bo vam žal. Pazite le, da boste dobili tisto, kar si res želite. Za Tajce, ki so sicer izredno gostoljubni in prijazni ljudje, je namreč vse »same same«, pa čeprav ni. Se pa znajo pošaliti na svoj račun, kar razkrivajo majice s potiskom Same same … but different***.

*** Isto isto … a drugače.

Objavljeno v reviji Bodi zdrava št. 3, 11. 3. 2019.