018mv Dobra karma

»Če je moški do žensk preveč prijazen, se to ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za četrtek, 20. februarja

melania trump bozic nacrti tw1 Reporter.si

Poglejte, koga vse je Melania pripravljena ...

starejša ženska Svet24.si

»Tega vam ne bomo plačali. Pa čeprav bo zaradi ...

20200219-00990389 Necenzurirano

Rekonstrukcija afere "prisluškovanje"

gabrijela-fatorić Njena.si

Sanjski moški: Gabrijela je postala temnolaska

Monika in Denis 4 Njena.si

Ljubezen na vasi: Kaj se je zgodilo po dveh letih?...

»Mene delo ne uničuje, ampak napolnjuje«

Teja Pelko, 11.02.2020 11:16:10

Ljubitelji slovenskih serij se Darje Reichman zagotovo še vedno spomnijo po vlogi prisrčne Violete Petrič, ki jo je upodobila v Usodnem vinu. V 30-letni karieri je sicer igralka nanizala več kot 90 različnih in tudi zelo markantnih vlog, za katere je bila večkrat nagrajena. A za Darjo lovorike niso toliko pomembne, kot ji je to, da ima možnost, da to lahko počne. Decembra je v Prešernovem gledališču Kranj, ki mu je zapisana od leta 1995, premierno stopila v čevlje treh Prešernovih žensk: njegove sestre Katre Prešeren ter Julijine in Anine matere v predstavi Dr. Prešeren avtorice in režiserke Nede R. Bric. Uprizoritev skozi mnogoplastno dokumentarno-fikcijsko dramsko besedilo postavlja v središče pripovedi žensk, ki so zaznamovale Prešernovo življenje, in prek njih predstavi življenje in delo najpomembnejšega slovenskega pesnika.

Delite na:
»Mene delo ne uničuje, ampak napolnjuje«
Reichmanova je na AGRFT diplomirala leta 1990 v razredu prof. Dušana Mlakarja. Igrala je v različnih slovenskih gledališčih, v sezoni 1990/1991 pa se je zaposlila v SLG Celje, kjer je ostala do leta 1995. Od tedaj je stalna članica Prešernovega gledališča Kranj. Igrala je tudi v SNG Drama Ljubljana in v MGL. Za svoje kreacije je prejela vrsto nagrad, med njimi tudi Severjevo in Borštnikovo. Marko Vavpotič, M24.si

Ste med študijem o Prešernu izvedeli kaj novega?

Izvedela sem veliko novih stvari, ker se zadnja leta nisem ukvarjala z njim. Vsekakor nisem bila popolnoma prepričana, koliko otrok je imel in kakšen odnos je imel do njih in Ane Jelovškove. Pri njegovi sestri Katri, ki jo igram, pa me je presenetilo, kako je skrbela zanj, kako mu je posvetila vse življenje. Vedela sem sicer, da je obstajala, nisem je pa poznala. Bila je leto dni starejša od njega, zelo »gajstna«, strašno pobožna, zažgala naj bi tudi kar nekaj njegovih žgečkljivih pesmi. Ker ni imela svoje družine, ji je brat nekako nadomestil tudi to. Ker sta bila tako drugačna, je bila ves čas v dvojnem odnosu – občudovala ga je, hkrati pa sta se ji ta njegova svobodomiselnost in te njegove ženske zdele nezaslišane. O pijači ne bom nič rekla, ker vlada stereotip, da je on pil, a ga je tudi ona menda rada dala na zob. Tega sicer v predstavi ne pokažemo, ker nismo mogli narediti vsega, a je po nekaterih virih imela zelo rada žganje. Neki literat – mislim, da Bleiweis – je celo napisal, da je nekdo rekel, naj ne da denarja njej, ker bo vse potrošila za pijačo. Ogledala sem si tudi film, v katerem je sestro igrala Milada Kalezić. Skozi to ter knjige in študije o Prešernu vidiš, da je bil kar zapleten človek.

Pri uprizoritvi gre za ženski pogled na Prešerna. Menite, da obstaja razlika med ženskim in moškim pogledom?

Darja Reichman
Darja je odraščala obkrožena z živalmi. Doma so imeli nekaj mačk, črnega labradorca Arneta, želve in ježa. Zdaj pa družini že dobra štiri leta življenje lepša maček Nerval, ki je prišel k njim med dopustom v Istri.
Marko Vavpotič, M24.si


Da, mislim, da obstaja razlika med ženskim in moškim pogledom. Zdi se mi, da bo ženski pogled vedno bolj operiral na čustvih, na čustvenem spominu, na tem, kaj se z osebo, s katero je v stiku, dogaja, pri moškem pogledu pa bolj na intelektualnem. S tem ne mislim, da ženska ni sposobna intelektualnega pogleda, se mi pa zdi, da je prvo bolj to čustveno.

Marsikdo Prešerna označuje za največjega slovenskega pesnika. Tudi vi tako menite?   

Nedvomno je Prešeren eden od naših največjih pesnikov. Mi je pa strašno težko kategorizirati. Pri vsaki pesmi namreč doživljam nekaj drugega, odvisno je tudi od mojega obdobja. Imamo ogromno dobrih pesnikov in on je zagotovo v vrhu teh, kamor uvrščam tudi – če posežem samo po teh, ki so že pokojni – vso moderno, Kosovela, Gradnika ... Od pesnic pa mi je zelo draga igralka Mila Kačič. Strašno jo občudujem v njeni liriki in v prigodnicah, ki jih je pisala za kolege in so izšle tudi v knjižni obliki.

Ste tudi sami pesniško nadarjeni?

Pisala sem pesmi, a sem s tem končala v gimnaziji. Še zdaj imam tisto rdečo mapico. Tam je zaklad, celo obdobje iskanja same sebe. A to je res gimnazijska poezija, ki je potem izzvenela v druge stvari – v podajanje na odru ali prek radijskega medija.

Prešeren je svoji Juliji napisal celo mojstrovino. Ste tudi vi dobili kakšno pesem od svojega moža, pesnika in pisatelja Iztoka Osojnika?

Darja Reichman 3
Igralka je na intervju kljub mrazu prišla s kolesom.
Marko Vavpotič, M24.si


Ja, od moža sem dobila celo zbirko: Razglednice za Darjo. Ko sva se spoznala, je delal kot turistični vodič. Tako si je služil denar. Takrat je bil namreč že ločen in je imel dva otroka, ki ju je moral nekako preskrbeti, s poezijo pa se ne da toliko zaslužiti in je potem potoval po Evropi kot turistični vodič in mi je pisal razglednice. Pisal je tudi pesmi in potem je to združil v naslov Razglednice za Darjo. Od tega je zdaj po mojem že 25 let. Mislim, da me potem ni več velikokrat omenjal, tako da je takrat s tistimi pesmi končal s tem. (smeh) So pa zelo lepe pesmi. Kdaj sem ga vprašala, ali bi še tako pisal – njegova glava namreč zdaj deluje v višjih smereh.

Se vam zdi, da romantika s sodobno tehnologijo izginja? Opažate to tudi pri sinu Jušu?

Zagotovo upada, vsaj pri meni tovrstne romantike ni več. Če pa pogledam te mlade ... Ne vem, Juš je zelo skrivnosten, najbrž se danes vse dogaja prek telefona – saj se lahko tudi prek SMS-ov ali »chatov« dosti romantičnega zgodi. A čeprav mogoče romantika kot takšna upada, bo po mojem vedno živela. Nekako verjamem v to. A vsako življenjsko obdobje ima svojo romantiko. Jaz te romantike nekako – vsaj trenutno – niti ne potrebujem več. Meni je zdaj romantika čisto nekaj drugega. Trenutno je zame romantika narava, recimo to, da greš v gozd in vidiš šest srn. Ali pa, ko sva šla na mojo pobudo z Iztokom jeseni na Slemenovo špico in so bili macesni zlato obarvani ...

Na petkovi premieri predstave Dr. Prešeren sicer ni bilo moža, sta bila pa sin in brat …

Da, mož in starši so bili pa na sobotni.

Kaj vam pomeni takšna podpora?

Zelo veliko. To pa res. Jaz sem vsakega, mojih domačih seveda še posebno, ampak tudi vsakega prijatelja in znanca zelo vesela. Nam ogromno pomeni, če pride nekdo na premiero, ker to je neki dogodek. Čeprav to ni optimum predstave – to je bolj kakšna od ponovitev, še posebno, če veliko igraš – ampak premiera je vulkan, ki takrat izbruhne, in to vsi čakamo.

So vas starši od nekdaj podpirali na igralski poti? Bi šli vseeno po njej, če vas ne bi?

Mislim, da ja, zagotovo. Ko sem šla na sprejemne izpite, sploh niso vedeli, da sem šla. Študirala sem slovenščino in nemščino – prvi letnik – in sem jih šla čisto skrivoma delat. Šele ko sem jih naredila, sem povedala, da je zdaj to to in da – glede na naravo tega študija – ne bom mogla nadaljevati še tistega, ker te ta preveč okupira. Malo so bili presenečeni, ampak ne pa tako, da bi bili zelo ogorčeni.

Kako to, da se niste že takoj po gimnaziji odločili za AGRFT?

Bila sem vpisana, a je nekaj v meni reklo, da ne, temu lahko rečem tudi, da sem se ustrašila. Potem sem šla hitro na slovenščino in nemščino, ker se je še dalo priti tja. Nato pa mi je med prvim letnikom – tako kot mi je takrat reklo, da ne – nekaj reklo, zdaj pa moraš iti. Takrat sem si rekla, da če ne bom sprejeta, ne bom šla še enkrat. Ni mi reklo, da jaz to moram biti – kar imajo nekateri – samo igralec pa nič drugega; meni je samo nekaj reklo, da če tega ne boš poskusila in videla, ali ti je tam odprta pot, si boš očitala. Se mi pa zdi za vse, ki gredo večkrat, to pravilno, podpiram jih v tem, ker moraš slediti tistemu, kar te kliče. Če imaš to srečo, da veš, kaj te kliče. Meni se zdi danes največja groza to, da toliko mladih ne ve, kaj jih. Jaz se vsakič znova zahvalim Prešernovemu gledališču Kranj, da imam tam možnost delati te stvari, ki jih.

Igralsko kariero ste sicer začeli v celjskem gledališču. Kako to, da kot Ljubljančanka niste šli v kakšno gledališče v prestolnici, si tega niste želeli?

Nekako se je tako izšlo. Ne, da si nisem želela. Mogoče si nisem preveč želela, mogoče sem premalo naredila za to. Nisem bila ena od tovrstnih igralk, ki bi rekla Drama ali nič drugega. Zdi se mi prav, da je tudi tako. Šla sem v Celje, ker so mi tam ponudili štipendijo. Tam sem oddelala svojih pet let. Kot zelo mlada sem dobila možnost priti v velik ansambel, na odru sem stala z vsemi igralci, imela sem vodilne vloge in že takrat dobila Severjevo nagrado. Celje mi je ogromno dalo. Mi je pa tudi veliko vzelo, ker sem imela družino v Ljubljani. Potem sem dobila možnost za Kranj. Nekdanji umetniški direktor Matija Logar oziroma Matjaž Zupančič sta me kot gostjo v Kranj povabila delat predstavo Zlati čeveljčki in potem sem ostala tam. Ko sem prišla v Kranj, ni bilo ansambla in sem bila postavljena na drugo pozicijo, ampak mi je tudi ta veliko dala, saj je bilo več gostov, kar je bilo tudi super. Potem se je gledališče razvilo, v zadnjih letih še posebno. Delamo s takšnimi režiserji in takšne tekste, ki si jih lahko samo želiš. Res se ne morem pritoževati. Zdaj z Jernejem Lorencijem delamo Škofjeloški pasijon. Kot mlada ga nisem prebirala, sem se pa zdaj med branjem spomnila, da sem ga enkrat brala na radiu. Leta 1992 je izšel tudi na kasetah in sem jih zdaj našla doma, ker sem jih takrat dobila, in jih bom poslušala. Ukvarjali se bomo z vprašanjem krivde in kako živeti s tem oziroma kako iti čez to. Tu bo veliko dela. Mislim, da nas čakajo trije meseci kar enega »matranja«, ker Lorencijevi študiji so zelo prijetni, ampak tudi zelo težki. Tudi sicer je igralski posel zelo težek. Tega se je treba zavedati. Imeti moraš pravo mero psihične in fizične kondicije. Super je tudi, da imaš zdravo norost, ampak moraš biti vseeno strašno psihično stabilen. Vsi ti svetovi, v katere prodiramo, te namreč zlahka potegnejo nekam, kjer začneš loviti samega sebe, se spraševati in prisluškovati. Ne moreš pa tega delati s figo v žepu. Vsaj jaz ne morem.      

Če vam takrat ne bi uspelo priti na AGRFT, kaj bi počeli?

Potem bi najbrž delala nekaj v zvezi z literaturo. Ne vem, kje bi bila kakšna urednica. Mogoče bi bila pa tudi novinarka.

Vaša mati Jelka Reichman je priznana ilustratorka – ste podedovali kaj njenega talenta?

Ne, nisem. Tega pa mislim, da prav nič. Sem pa podedovala to strast do dela. Bolj ko sem stara, bolj vidim, da tisto, kar njo drži pokonci, drži tudi mene. Ona je najbolj srečna, ko dela, jaz pa tudi. Zadnje decembrske predstave sem odigrala s prehladom in mi je brat na božični večerji rekel: »Ti si tako v stresu, si tako izčrpana, tebe to delo tako uničuje, moraš malo predahniti,« pa sem mu odvrnila, da mene delo nič ne uničuje, ampak napolnjuje. Je pa res, da telo mogoče ne zdrži in da ni ravno dobro, če igraš bolan.

S čim si – razen odra – še polnite baterije?

S potovanji. To mi zelo veliko pomeni. Ravno zdaj sem rekla možu: »Spodbujaj me za vsako potovanje, na vsakem potovanju pa me spodbujaj, da nič ne kupim.« Ugotovila sem, da je vse, kar kupim, čisto brez zveze in mi potem leži v vrečah. Zelo rada sem tudi v naravi, če se le da, da je zraven še malo kakšnega vzpona. Rada grem na Polhograjsko Grmado ali Šmarno goro, če ne drugega, grem vsaj čez Ljubljanski grad. Starejša ko sem, bolj vidim, da potrebujem to, da se malo prediham. Potem pa seveda knjige, za katere imam žal vedno manj časa, kar se mi zdi grozno. Moram nekaj narediti za to, da si vzamem ta mir, da berem. Včasih sem res veliko brala, zdaj pa bolj poleti in med prazniki – v vsakodnevni rutini mi ne gre. Pa niti ne vem, zakaj ne – ali je res toliko več vsega ali pa si sama toliko naložim. Tudi kakšen film mi je zelo v veselje pogledati, a imamo žal z Iztokom in Jušem zelo različne okuse. Pri njima je v ospredju nogomet. V zadnjem času me je zelo navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Gledat sem ga šla ravno med študijem za Dr. Prešerna, ker je bil Nedi to tudi neka referenca – saj na čuden način, a jaz sem našla povezavo. Navdušil me je že režiser in scenarist filma Gregor Božič, ko sem gledala intervju z njim. Nisem mogla verjeti, kako je lahko nekdo tako drugačen v svojem razmišljanju ... Tako me je navdušil, da sem sanjala o njem – sanjala sem o tej njegovi strasti do tega, kar dela in do tega njegovega sadja – tako izven teh naših voda, ki sem jim priča ves čas, se mi je zdel.
 

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 3. 16.1.2019