32_7_100 Odkrito.si

Partner Tanje Žagar o odporu in nujni spremembi

luka pahor Svet24.si

Pahorjev Luka je postal glasbeni menedžer

1 Petisvet.si

Baba Vanga v zadnji prerokbi napovedala ...

bankomat1 Svet24.si

FOTO: Eksplozijo v Ljubljani naj bi povzročil ...

katarina bar Svet24.si

Med tekmovalci eksplodiralo: žaljivke, kričanje ...

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

noemi Njena.si

Takšne Noemi vam produkcija ni pokazala!

Življenjski slog

Vse tri ženske Marjana Dogše, mojstra in učitelja tai ji quana

Lidija Jež, Ženska, 12.10.2018 13:01:23

Marjan Dogša – miroljuben, povezovalen, razumevajoč, naklonjen … pa tudi humoren, zabaven; temu kratkemu orisu bi zagotovo pritrdile vse tri ženske, o katerih je spregovoril v pogovoru in vse (vsi), ki pod njegovim vodstvom vadijo tai ji quan.

Delite na:
Vse tri ženske Marjana Dogše, mojstra in učitelja tai ji quana
Tudi Marjan Dogša in Apolonija Simon sta se našla pri vadbi veščine tai ji quan. Revija Ženska

To plemenito veščino je z mehkejšim pristopom prilagodil sodobnemu človeku in sodobnim izzivom. Mnogi jo sicer razumejo kot borilno veščino, sogovornik pa poudarja, da ne gre za »borbo«, ampak za premagovanje ovir na naši življenjski poti; danes so to predvsem številne duševne in telesne bolezni.

Ženske z mečem, moški s pahljačo

Kakšna je razlika med moškimi in ženskami pri vadbi te veščine? Predstavljala sem si, da je ženskam ljubša vadba s pahljačo, moškim pa vadba z mečem: »Nasprotno! Povečini so ženske bolj navdušene in tudi bolj obvladajo vadbo z mečem. Sicer pa meč pri nas ni orožje, ampak orodje, tako kot pahljača, palica itd. Dodati pa moram, da pri nas ne govorimo o ženskih in moških energijah, ampak o življenjski energiji; struktura te pa ni deljena po spolu.«

Ker ta veščina ni deljena na moško in žensko, so skupine tečajnikov mešane; toda nedavno se je zgodilo, da so bili pri vadbi s pahljačo slučajno prisotni samo moški in prav to skupino je pri vadbi srečala ekipa košarkarjev, ki velja za poudarjeno moški šport … Ob pogledu na moške s pahljačami je neverbalna govorica košarkarjev sporočala marsikaj, toda ko bi tisti fantje vedeli, kako silno moč človek razvija pri delu s pahljačo (in tudi sicer pri veščini tai ji quan), bi vprašljivi in skoraj sočutni pogledi hitro izginili!

Z Marjanom Dogšo sem se pogovarjala v Beli krajini blizu Gorenje Žage pod gradom Kostel, kjer se enkrat na leto (tokrat že sedemnajstič zapored) zberejo njegovi učenci iz skupin, ki redno delujejo v Ljubljani, Novem mestu, Kranju, Celju in Kopru.

Nenavadno, predvsem pa lepo, je bilo sredi narave občudovati usklajene gibe, ki so s svojo nežnostjo in močjo hkrati polnili prostor in dali trati ob Kolpi skoraj mistični pridih. Le nekaj manj žensk kot moških je izvajalo prvo staro formo, šole Chen; ostali smo jih gledali in na koncu zaploskali. Šola Marjana Dogše velja za vodilno šolo veščine tai ji quan pri nas. Pojasni, da sta se skozi zgodovino oblikovali dve prevladujoči šoli (osnovnih je pet), imenovanih po mojstrih (oziroma družinah) Chen in Yang. »Zmotno je mišljenje, da je tai ji quan, ki je na začetku veljala za borbeno veščino, pripadala le moškim. Če v družini ni bilo moških potomcev, so skrivnosti te veščine predali ženskam in tako se je veščina skozi stoletja ohranjala in se hkrati dopolnjevala.« Tudi Marjan Dogša razvija njihovo izročilo in tako je oblikoval svojo šolo. Prav temu gre verjetno zasluga za to, da so njegovi tečaji tako številčno obiskani in da je vodilni učitelj te veščine pri nas, ki občasno podaja svoja znanja tudi posameznim zainteresiranim skupinam kot so na primer fizioterapevti ali pa osnovnošolcem v sklopu programa Konfucijevega inštituta.

Poudari, da je danes »borba« drugačna kot pred več sto ali tisoč leti, ko je šlo za preživetje: »Stres in fizične ter psihične bolezni, ki jih ta pogojuje, so danes največja ovira na naši življenjski poti in tai ji quan je veščina, s katero se – pogojno rečeno – borimo proti tem oviram. Z vadbo dosežemo usklajeno in uravnoteženo življenje, pridobivamo telesno in psihično moč, ohranjamo telo gibčno in pretočno. Redna vadba veščine tai ji quan zmanjšuje tudi ostrino osebnega doživljanja stresnih stanj, zmanjšuje živčnost in notranji nemir …« Sicer pa Marjan ne mara pojma »boj«, saj pravi, da je še zlasti v povezavi z veščino tai ji quan, zavajajoč. In še kar nekaj besed oziroma pomenov je, ki ne sodijo v njegov svet, kjer je vodilo svoboda, spontanost in na drugi strani odgovornost. Vmes pa je veliko radosti, humorja in veselja do življenja.

Eleganca, gibanje, včasih tudi ljubezen

Sicer pa tai ji quan šole Yang sestavlja 37 temeljnih figur, ki imajo prav poetična imena, kot na primer gladenje žrebička, beli žerjav razprostre krila, mešanje oblakov, navijanje svile ipd. Iz osnovnih figur so sestavljene posamezne vaje – krajše in daljše forme. Ko tečajniki obvladajo te osnove, pa se lahko začnejo zahtevnejše prostoročne forme in vaje z različnimi orodji, kot so že omenjeni meč, kratka in dolga bambusova palica, sulica, sablja in pahljača. Opazovanje vaj je kot spremljanje kozmičnega plesa, kot plesa med yin in yang energijo: mehkemu, umirjenemu gibanju sledijo hitri, odrezavi gibi. Pri tem tečajniki dihajo s prepono. Vse poteka v globoki zbranosti, tekoče in umirjeno. Usklajeno gibanje skupine deluje spontano in čarobno, čeprav je vsak gib točno določen.

Na vadbah imamo veliko žensk; zanimivo je, da se vaj redno udeležujejo tudi nosečnice; ker ob vajah uživajo in ker jim te koristijo, pogosto vztrajajo vse do kakšnega dneva pred porodom. »Tai ji quan pritegne ženske zaradi samega gibanja, eleganca pri gibanju, predvsem pa zaradi osebne rasti,« pojasnjuje Marjan Dogša. Letos je najmlajša tečajnica še osnovnošolka, najstarejša pa jih šteje 82 let.

Na začetnem tečaju Marjan pove »vse mogoče«; tudi to, da se skoraj vsako leto najde kakšen 'tai ji-jevski par': »Pred leti se je na ta 'podatek'glasno odzvala ena od tečajnic – takrat je bila stara blizu 40 let; rekla je, da takšnega nakladanja pa še ne! In tudi sicer je imela skozi cel tečaj veliko pomislekov glede marsičesa, kar sem povedal. Kot sem pozneje izvedel, zaradi težav v življenju ni več verjela vanj … Na tečaj pa je vendarle prišla in tudi redno hodila. Veščina ji je bila všeč, postopno pa tudi sproščen odnos, ki vlada na njem. In po nekaj letih se je na vadbi zaljubila in se poročila. Hkrati pa uvidela veliko resnic v tistem mojem 'svaštarjenju' …« Marjan pri tem poudari, da na tečajih pripoveduje, ne pa prepričuje«!

Zanimivo je tudi, da pari ne nastajajo na samem začetnem tečaju, ampak pozneje po letih vadbe. Je pa včasih tudi drugačna zgodba: par, ki je prišel na tečaj, spozna, da obstajajo tudi drugačne poti in se razideta.

Preden se je srečal s to veščino, je bil Marjan Dogša navdušen nad plesom, toda treningi in »dril« so ga začeli utesnjevati. V prizadevanjih za čim boljši tekmovalni rezultat je bilo vse manj užitka, vse manj sproščenosti. Naslednjih deset let je posvetil borilni veščini Aikido, ki je tudi mehka (notranja) veščina, vendar izvira iz Japonske. Iz te dežele prihaja tudi Karate, ki pa jo uvrščajo med trde veščine gibanja. Tai ji quan pa je meditacija in ples v gibanju, poln sprememb, mehkih elips, spiral, krožnic. Pred tridesetimi leti ga je v Sloveniji prvi predstavil Jani Osojnik in Marjan je bil navdušen.

Preberite tudi: Špela Močnik srečna v objemu novega moškega. Kliknite TUKAJ!

Tudi zato, ker tai ji quan krepi telo in duha; pomaga pri psihični in fizični stabilnosti, koncentraciji, ravnotežju … In s tem povečuje možnost samokontrole, s tem varnost in zaupanju vase. »Na začetku delamo veliko na drži telesa, nadaljujemo s poudarkom na koordinaciji, na ravnotežju … Z leti pa pridejo na vrsto tudi že omenjene vaje – s palico, mečem, pahljačo … Tai ji quan je primeren za vse starosti – od mladostnikov do starostnikov in ti se nam vse pogosteje pridružijo, saj tako krepijo spomin, osredotočenost, varnost, samozavest itd

dogša IMG_2927.JPG
Marjan in Apolonija s skupino žensk na travniku ob Kolpi.
Revija Ženska

Življenjska energija ni deljena po spolu

Marjan Dogša doda, da veščina tai ji quan vsebuje borilni pridih, ki izhaja iz notranje moči, to pa tečajniki osvojijo z leti; toda tai ji quan je še mnogo več. Zato se čudi tistim, ki ga »cefrajo« na delčke in oglašujejo vadbo zgolj kot samo borilno veščino, ali kot vadbo tai ji quan za hrbtenico itd. »Tai ji quan je vse to skupaj in ga ne moremo deliti,« pravi Marjan.

Predvsem pa je to starodavna veščina za samozdravljenje oziroma za krepitev zdravja. Marsikje zdravstvene zavarovalnice upoštevajo in nagrajujejo tiste, ki redno vadijo tai ji quan, pri nas pa so bili poizkusi v to smer za enkrat še neuspešni. Je pa treba dodati, da nekatera redka podjetja vendarle stimulirajo zaposlene, ki se odločijo za vadbo veščine tai ji quan.

Dokaz za kakovost, ki jo človek doseže z redno vadbo te veščine, je Marjan sam; v vseh teh letih ni nobena vadba odpadla zato, ker bi bil bolan. Tudi če se ga loti na primer prehlad, ga ta ne položi v posteljo. Sicer pa vsak dan, razen med vikendom, vodi po štiri vadbe dnevno – eno dopoldne, tri popoldne.

Pred krizo se je zanimanje za vadbo iz leta v leto skokovito povečevalo; kriza pa je mnogim prinesla materialne stiske in posledično je zanimanje upadalo. Marjan je spodbujal tečajnike, jim »prišel naproti«, toda s pogojem, da se vadb redno udeležujejo, namesto plačila, pa naj drugim ljudem pomagajo z znanjem, ki ga imajo ali kako drugače. Vse se mora prelivati, valoviti … Spoznava, kako težko ljudje spregovorijo o težavah, še zlasti revščina je stigma. Pravi pa, da so ženske bolj iznajdljive, bolj dejavne, moške pa revščina še bolj prizadene in pogosto jih kar ohromi.

Osebna rast z veščino tai ji quan

Sicer pa potekajo njegovi tečaji sproščeno, to pa ne pomeni, da ne delajo resno! Resnost izražajo skozi odnos do vadbe, skozi medsebojno upoštevanje (vsak dela po svojih močeh) in medsebojno spoštovanje … Del vadbe je tudi osebna rast, širjenje obzorja, zato je veliko pogovorov.

Pri organizaciji in izvedbi vaj mu veliko pomaga njegova življenjska sopotnica Apolonija. Kot pravi Marjan, je ona še mnogo bolj zaposlena, saj je tai ji quan le ena od njenih dejavnosti, sicer pa je akademska slikarka in profesorica na srednji oblikovalni šoli. Poleg tega pa je mama sedaj že odraslih dvojčic. »Ima ogromno notranje in zunanje moči, je zelo delavna, disciplinirana, natančna, ustvarjalna … Skratka – krasna,« pravi Marjan.

Njuna zgodba

Pred štirinajstimi leti je prišla na vadbo, bila je resna in redna, ena od mnogo mladih žensk, ki so se navdušile nad veščino tai ji quan. In Marjan je dolgo menil, da jo tudi obravnava kot druge tečajnike, pa se je zalotil, da je le pri njej opazil, kako ji nagajajo dolgi lasje, zato ji je ponudil gumico, da jih je » ukrotila«. Česa takšnega pri drugih ženskah ni opazil, čeprav so imele mnoge dolge lase … Ko jo je slučajno srečal v mestu, sta se pozdravila in bil je vesel tega snidenja. In ko je nenadoma kar nekajkrat zapored ni bilo na vadbo, se je zamislil in jo – poklical. »Česa takšnega še nisem storil; končno se to ne dela, da sprašuješ tečajnike, zakaj jih ni … To je njihova svobodna volja.« Pa je izvedel, da je imela seminar. In ta »posloven« telefonski pogovor je bila prava priložnost, da jo je povabil na kavo. »Tisto popoldne sva spila kar veliko kavic …« Za seboj sta imela dovolj izkušenj in preizkušenj (tudi Marjan ima dva sinova), da jima je bilo povsem jasno, kaj si želita, kaj pričakujeta drug od drugega. Takoj sta se ujela in vesela sta, da sta se našla.

Ne drugi oče, ampak prijatelj

Seveda se Marjanu ni bilo preprosto vključiti v družino z dvema najstnicama; hčerki Apolonije – Kristina in Katarina – sta ga sprejeli, toda nenehno je bil na preizkušnji. Ni jima bil drugi oče, saj sta imeli svojega. Mu je pa uspelo zgraditi lep prijateljski odnos. Spomni se, da ga je sredi noči, ko je delal na računalniku, ena do deklet prosila za čokolado, ki pa je doma seveda ni bilo. Sredi noči in sredi dela se je odločil, da gresta po čokolado na črpalko. »Priznati si moram, da sem marsikdaj pokazal ogromno potrpežljivosti in naredil marsikaj, kar – verjetno –, če bi bil njun oče, ne bi. Starši smo včasih preveč 'komot' ali pa se nam določene poteze zdijo pretirane – kot na primer ta, da ugodiš kaprici kot je čokolada sredi noči …« Toda Marjan je vedel, da je bila čokolada le izgovor, da si je želela predvsem pogovora, pozornosti. »Mislim, da bi morali starši takšne trenutke prepoznati in stopiti otroku nasproti, kar pa vem, da ni preprosto.« Doda, da se je zavedal, na kako veliki preizkušnji je bil sleherni trenutek, saj hitro lahko pride do nesoglasij. In zato bi lahko hitro izgubil Apolonijo oziroma vse tri. Danes sta Katarina in Kristina odrasli; veliko prijateljstvo, ki je rodilo globoko zaupanje med njimi, pa se nadaljuje in nadgrajuje. Ker sta že odleteli iz gnezda, pa imata Marjan in Apolonija oziroma Loni, kot jo ljubkovalno kliče, sedaj prijaznega kužka, ki ju občasno spremlja tudi po Sloveniji na vaje veščine tai ji quan.