Mala brazilska pustolovščina
Prvo vprašanje vsakega, ki mu poveva, da sva bila v Braziliji: »So vaju oropali?« Razčistimo kar takoj: ja, so. In to še preden sva stopila iz letališča! Bankomat na letališču v São Paulu je bil namreč zlorabljen, tako da so prekopirali partnerjevo kartico in dan pozneje z njegovega računa dvignili denar.
Na srečo sva s pomočjo SMS-obveščanja o dvigih to hitro ugotovila in kartico preklicala. Neprijetno je seveda dejstvo, da sva že na začetku potovanja ostala brez ene od kreditnih kartic, sreča pa, da sva imela še eno. In še ena sreča: naša banka je pozneje ukradeni denar v celoti povrnila!
Potovanje se je torej začelo burno, a to je bila edina nevšečnost, ki se nama je v Braziliji pripetila. O kakšnih oboroženih roparjih ali celo tolpah z mačetami, s katerimi so naju strašili pred potovanjem, ni bilo ne duha ne sluha, tako da sva se sprostila in pasova s skritim žepkom, ki sva ju kupila prav zaradi tega, pustila v hotelu (tudi v Riu, ki naj bi bil še posebno problematičen). Sva se pa seveda izogibala predelom, ki veljajo za nevarne.
Moram priznati, da Brazilija nikoli ni bila na mojem seznamu držav, ki si jih obupno želim obiskati. Na vrsto je prišla preprosto zato, ker je bila v tistem terminu do tja najcenejša letalska vozovnica. O tej največji državi Južne Amerike nisem vedela prav veliko, a je hitro postalo jasno, da 8,5 milijona kvadratnih kilometrov velika država z okoli 210 milijoni prebivalcev ponuja ogromno zanimivosti, zato bo treba dobro premisliti, kako porabiti teh borih štirinajst dni dopusta (oziroma še par dni manj, če odštejemo transfer) – sploh ker so razdalje med kraji velikanske in jih bo zato treba premostiti z notranjimi leti.
Po skrbnem proučevanju, usklajevanju in načrtovanju sva se sprijaznila s tem, da bova obiskala samo tri kraje: najprej bova štiri dni pohajkovala po Pantanalu, največjem tropskem močvirju na svetu (ker je Amazonka na drugem koncu kontinenta, je to za ljubitelje narave odlična alternativa), sledi obisk Iguaçuja z njegovimi številnimi slapovi, za konec pa seveda ikonični Rio.
Hrupna dobrodošlica
Ko po treh neskončno dolgih letih končno prispeva v Cuiabo, od koder bova naslednje jutro odšla na najino »pantanalsko pustolovščino«, si želiva le obroka, postelje in dolgega spanca. A zgrožena ugotoviva, da najina hotelska soba gleda naravnost na glavni trg, kjer tisti dan poteka bučno praznovanje tristoletnice ustanovitve mesta. Ne preostane nama drugega, kot da se tudi sama podava v vrvež.
Na srečo je nekaj stojnic s hitro hrano, kjer spoznava prve okuse brazilske kuhinje: empade (ocvrtki testa z različnimi nadevi) in coxinhe (priljubljeni brazilski piščančji kroketi) ter sok iz sveže stisnjenega sladkornega trsa. A ko pride čas za spanje, zabava še kar traja in postaja še glasnejša. Če ne bi bila tako zdelana, bi bila to res lepa dobrodošlica in pristna zabava z domačini, a mrtvo utrujenega popotnika, ki ni spal že 24 ur, to spravlja v obup. Utrujenost je nekako premagala tudi hrup z ulice.
Neverjetni Pantanal
Na štiridnevno raziskovanje Pantanala sva se podala z agencijo, ki sva jo izbrala že v Sloveniji. Po naravnem parku se namreč sam težko gibaš (razen vožnje po 149 kilometrov dolgi cesti Transpantaneira, ki teče počez po sredini Pantanala – kadar seveda ni poplavljena oziroma blatna), omejene so tudi možnosti prenočišč.
Ker sva potovala ob koncu deževnega obdobja, je bilo v Pantanalu ogromno vode (in zato tudi le malo turistov, tako da sva imela čudovito luksuzno pusado sredi divjine skoraj zase), zato žal nismo videli na primer jaguarja, tapirja ali mravljinčarja, je bilo pa območje pravi ptičji raj, ki mi je, ljubiteljici ptic, vzel sapo. Zbujale so naju orjaške pisane are, ki so se vreščeče pasle na palmah pred vrati najine sobe, še posebno navdušena pa sem bila nad največjimi med njimi, modrimi hijacintnimi arami, ki so gnezdile v bližini; to drevo, na katerem imajo skupna gnezda, smo med enim od naših sprehodov tudi obiskali. Čudovito je ta lepa bitja videti prosta v naravi, kako veličastno letajo sem in tja.
Od milijon vrst ptic, ki smo jih videli (no, dobro, v resnici jih v Pantanalu živi »le« okoli tisoč vrst), velja omeniti še orjaškokljune tukane, ujede karakare, ki so po kosilu na dvorišču nestrpno čakale na naše ostanke, graciozne rožnate žličarke, glasne in po cesti brskajoče šakalake, čebljajoče male zelene papige, orjaške golšaste štorklje jabiruje, čopaste kure sarieme … Lahko bi naštevala v nedogled, toliko jih je bilo! Sploh izjemno je bilo poplavljeno pokrajino in ptice opazovati s konjskega hrbta.
Med sprehodi po gozdu so na nas panično vpile male opice kapucinke, na nasutih (torej nepoplavljenih) cestah pa so se sončili številni kajmani in se nam le počasi umikali, toliko, da jih nismo pohodili (brez skrbi, človeku niso nevarni). Maskota močvirja pa so kapibare (največji glodavec na svetu), smešna dlakava bitja, ki se prav nič ne bojijo in se lenobno pasejo naokoli, tudi na hotelskem vrtu.
Spektakularni slapovi
Kar težko je bilo po štirih dneh zapustiti ta mirni naravni raj in se podati nazaj v hitečo civilizacijo. Zasidrava se v mestu Foz do Iguaçu, kjer reka Iguaçu ustvarja veličastne istoimenske slapove – sredi reke in slapov je meja z Argentino, v samem mestu, kjer se reka izliva v reko Parano, pa je tudi tromeja med Brazilijo, Argentino in Paragvajem. Spektakularne slapove, vseh skupaj je kar 257, raztezajo se na skoraj treh kilometrih (menda najobsežnejši slapovi na svetu), sva si ogledala tako z brazilske kot argentinske strani in moram priznati, da je argentinska stran bolj zanimiva, ima boljše poglede na slapove in več sprehajalnih poti. Najveličastnejši od slapov je Hudičevo žrelo (Garganta de Diablo) v obliki podkve, ki grozeče in bobneče pada kar 70 metrov v globino.
Slapovi so na območju deževnega gozda, vse skupaj je zaščiteno kot narodni park, zato je dostop do slapov mogoč le s plačilom vstopnine, do njih pa te odpelje njihov avtobus oziroma vlakec, nato pa so okoli slapov in po džungli številne lepo urejene sprehajalne poti z vmesnimi točkami s pijačo in prigrizki – a pazite, da vaša hrana ne izgine!
Tu namreč postopajo številni koatiji (nosati medvedi), ki urno izmaknejo kak zalogaj z mize, znajo pa tudi odpreti nahrbtnik in si kar sami postreči. So pa tako prikupne male žverce, da bi jih z veseljem počohljal in stisnil k sebi, a to so divje živali, ki znajo ugrizniti in opraskati – predvsem v borbi za hrano, seveda. Poteka pa ob slapovih tudi borba za prostor na razglednih ploščadih, saj je obiskovalcev ogromno in vsi se drenjajo, da bi šklocnili čim boljši selfi.
Rio odprtih rok
Boj za prostor za selfije je velika nadloga tudi v Riu de Janeiru, ki zaradi turistov kar poka po šivih. Največja gneča je seveda na ploščadi pod slovitim Kristusom Odrešenikom, ki z gore Corcovado (710 m) z odprtimi rokami pazi na mesto. Ljudje v vrstah čakajo na najboljše točke ter se celo zvijajo po tleh, da ustvarijo želene fotografije. Do tridesetmetrskega kipa iz armiranega betona, ki je »zrastel« leta 1931 in takoj postal simbol Ria, vozi vlakec, ki je starejši od kipa.
Na vrhu so res čudoviti pogledi na mesto, ki je strašansko fotogenično (rekla bi, da je veliko lepše s ptičje perspektive, kot ko si v njem). Nasvet: ker je to verjetno najbolj priljubljena turistična točka v mestu, si vstopnice zagotovite prej; čeprav tudi če katerekoli vstopnice kupite po internetu, morate vseeno stati v vrsti, saj je to le vavčer, ki ga morate na kraju samem zamenjati za vstopnico. Še en krasen pogled na mesto ponuja vrh Sladkorni stožec (396 m), na katerega vas pripelje gondola.
Rio, ki je res orjaško mesto, ima na srečo odlično podzemno železnico (zgradili so jo za olimpijske igre leta 2016), tako da je premikanje po mestu preprosto, poceni in hitro, zelo uporaben pa je tudi Uber. Največja gneča je seveda v smeri Copacabane in Ipaneme, znamenitih neskončnih peščenih plaž, kjer je ves čas živahno. Čez dan se ljudje pražijo na ležalnikih in pijejo koktajle (najbolj priljubljen je capirinha), popoldne igrajo odbojko na mivki in futevôlei (odbojka, kjer lahko žogo odbijaš s katerimkoli delom telesa, le z rokami ne), zvečer pa oživijo številni barčki, ki ponujajo hrano, pijačo in živo glasbo. A tistih bajnih zagorelih mišičastih domačinov in bujnih, greha vrednih domačink v tangicah, kot imamo predstavo, ni bilo videti, večinoma so plaže okupirali turisti.
Kako je bilo mestece videti v kolonialnih časih – med letoma 1808 in 1821 je bil Rio celo glavno mesto portugalskega imperija (tja je kraljeva družina pribežala pred Napoleonovo invazijo Portugalske) –, daje slutiti staro središče mesta, ki je sicer obkroženo z orjaškimi steklenimi stolpnicami, saj je ta del zdaj poslovna cona. Kontrast tega dela stopnjujejo brezdomci, ki jih je tu največ (verjetno jih iz najbolj turističnih obalnih predelov preganjajo), ki pa večinoma ne prosjačijo, le sedijo in spijo ob stavbah, medtem ko mimo njih brzijo poslovneži v oblekah.
Za avanturiste agencije ponujajo obisk ene od menda tisočih favel, v katerih živi okoli 1,5 milijona ljudi (od 6,5 milijona prebivalcev). Sprehod po z zgradbami in ljudmi natrpani faveli je zelo zanimiv in prav nič nevaren, saj se prebivalci zavedajo koristi turizma.
Je pa zanimivo, da kljub številnim turistom iz vsega sveta le malo Brazilcev govori angleško (niti turistični delavci, informatorji, receptorji, policisti na letališču itd.). Na srečo se je uspešno obnesla (moja polomljena) španščina, ki jo portugalski govorci vsaj delno razumejo, so pa Brazilci neverjetno prijazni in poskušajo pomagati po svojih najboljših močeh. Tudi zaradi njih je bilo moje potovanje po Braziliji tako prijetno.
Brazilija
Brazilija
Brazilija
Brazilija
Brazilija
