Kdo se boji Virginie Woolf?
V Mini teatru z veseljem napovedujejo premiero gledališke predstave Kdo se boji Virginie Woolf?, avtorja Edwarda Albeeja v režiji Ivice Buljana in v izvedbi Nataše Barbare Gračnar, Branka Šturbeja, Benjamina Krnetića in Klare Kuk. Predstava je nastala v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj.
Ivica Buljan je dramo Kdo se boji Virginie Woolf? opisal kot briljantno in močno sodobno delo 20. stoletja. Njeno priljubljenost je okrepil film Mika Nicholsa in je verjetno najbolj izvajano ameriška drama v Sloveniji.
Buljan je k temu dodal: »Po uprizoritvah dram modernih in postmodernih avtorjev v programu Mini teatra, Roberta Walserja, Bernarda-Marie Koltesa, Heinerja Mullerja, Pascala Ramerta, Wajdija Mouawada, sem se želel vrniti k izvorni subverzivnosti Albeejeve drame. Zanimalo me je, zakaj je to delo sprva veljalo za plod perverzne izkušnje, ki je vzbujalo polemike, vzbujalo šoke in zakaj je tako močno vplivalo na današnjo občutljivost. Gledališka umetnost predstavlja močne in pomembne fantazije, prikrite z estetskimi postopki, ki služijo sprožanju univerzalnih reakcij. Dramske teme, kot so zakonska nezvestoba, spolna svoboda in promiskuiteta, lažna nosečnost, posvojitev otrok, socialne in intimne definicije ljubezenskega razmerja, so danes veliko bolj prisotne v družbi kot v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Poznejše interpretacije so težile k kontekstualizaciji drame v gledališče absurda, v zadnjih desetletjih pa so pogoste vodvilske različice drame. Naš proces išče organskost, telesnost jezika, raziskuje zakopane prizore in njihove psihoanalitične odmeve v današnjem času. Zdelo se mi je pomembno, da takšno nalogo zaupam emblematski zasedbi, ki jo sestavljajo Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Benjamin Krnetić in Klara Kuk. Prostorska postavitev Aleksandra Denića, ki je bil večkrat nagrajen za najboljšega scenografa v Nemčiji za svoje sodelovanja s Frankom Castorfom, se izogiba klišejskemu akademskemu salonu in je prestavljena na nekakšen vrt, garažo in letno kuhinjo«.
Premiera:
26. september 2022 ob 20.00 v Mini teatru
Edward Albee
KDO SE BOJI VIRGINIE WOOLF?
- Prevajalec: Zdravko Duša
- Režiser: Ivica Buljan
- Igrajo: Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Benjamin Krnetić, Klara Kuk
- Dramaturginja: Diana Koloini
- Scenograf: Aleksandar Denić
- Kostumografinja: Ana Savić Gecan
- Glasba: Benjamin Krnetić
- Oblikovanje luči: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte
- Lektoriranje: Jože Faganel in Simon Serbinek
- Asistent režiserja: Peter Srpčič
- Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek
- Koprodukcija: Mini teater, Mestno gledališče Ptuj
- Pokrovitelj predstave: Mercator d.o.o
Ponovitvi predstave 2. 10. in 9. 10. sta razprodani. Vstopnice za 16. 10. so na voljo na blagajni Mini teatra ali preko Eventima.
Kdo se boji Virginie Woolf Edwarda Albeeja je ena najslovitejših in najpogosteje uprizarjanih dram 20. stoletja. Ko se je leta 1962 prvič pojavila na Broadwayu, je kritike razburila z za takratne razmere brutalnim jezikom in ostro vivisekcijo zakonskega razmerja, navdušila pa občinstvo, ki je napolnilo kar 664 ponovitev. Podobno je bilo s slavnim, še vedno občudovanim filmom z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom iz leta 1966, ki je spremenil standarde sprejemljivega v Hollywoodu. Tudi v slovenskem gledališču je prva Virginia Woolf, legendarna uprizoritev v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj v vlogi Marte in Jurijem Součkom kot Georgom ter Marijo Benko in Danilom Benedičičem v vlogi mlajšega para (1964), označila novo ero v gledališki igri. Sledilo ji je deset slovenskih uprizoritev, ki so bile vse zasnovane kot vrhunski izziv igralcem ter intelektualni in čustveni izziv gledalcem.
Drama, ki v naslovu provokativno preigrava otroško pesmico »Kdo se boji hudobnega volka«, je postavljena v univerzitetno, domnevno uglajeno intelektualno okolje, ki pa kmalu razgali svojo mnogotero problematičnost in krutost. V dolgi pijanski noči se srečata dva zakonska para profesorjev (ženske so v tem času še vedno predvsem žene), mlajši šele vstopa v ta svet, Marta in Georg srednjih let pa sta že temeljito prekaljena v zahtevah in zagatah akademskih krogov, pa tudi v preigravanju, prikrivanju in razgaljanju svojega zapletenega razmerja.
Družabni večer s profesionalnimi kolegi se pod njunim vodstvom prevesi v divjanje valpurgine noči, v kateri je v igro potegnjeno vse: profesionalne ambicije in umazani načini njihovega doseganja, pomen denarja in sumljivih virov bogastva, strah pred neuspehom in silovitost razočaranja ob njem, bolečina zaradi neuresničenih želja in načrtov ter agresivna sovražnost, ki kipi iz nje, a tudi mamljiva dražljivost drznih izjav in potez, navdušujoča duhovitost in pa silovita erotična privlačnost ženske, za katero se zdi, da je pripravljena na vse. Vse to je vpeto v igro njihovih odnosov, ki pa so predvsem osebni, v ospredju je življenje para, pravzaprav dveh parov, ki uprizarjata zgodbo ženske in moškega, ujeto v nerešljiv krog sovraštva in ljubezni.
In vse je postavljeno v ambivalenten preplet resnice in iluzije, kjer poleg laži in prevar kraljujejo tudi samoprevare. Še bolj kot zahteva po uspehu ta preplet poganja mit o osebni izpolnitvi z otrokom, ob katerem se končno izkaže fatalnost iluzije in potreba po resnici ljubezni.
Albeejeva igra Kdo se boji Virginie Woolf je ob nastanku temeljno zaznamovala gledališče in film, pa tudi razumevanje sveta svojega časa. Vendar se z minevanjem časa ni postarala; s svojimi osrednjimi temami – zahtevo po uspehu, mitom o srečni družini z otroci, prepletom iluzije in resnice – je danes bolj živa kot kdajkoli. Poleg tega pa sijajno izpisana drama, v kateri se zgodba zakonskega razmerja prek velikih preobratov in razgaljenj odvija kot triler, ponuja možnost silovitih igralskih kreacij. Pod režijskim vodstvom Ivice Buljana se bodo v koprodukciji Mini teatra in MG Ptuj z njo spopadli štirje vrhunski umetniki iz srednje in najmlajše generacije slovenskih igralcev: Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Klara Kuk in Benjamin Krnetić.
LE KDO SE ŠE BOJI VIRGINIE WOOLF?, Edward Albee, 1962.
Milje zahodnega izobraženstva, camp-us, Amerika. Vloge spolov trdno postavljene. Zaprti, nepredušni sistem. Kje, kdo, s kom, zakaj deli, živi. Preneseni privilegiji prednika, pokončanje roditelja. Igranje iger, inverzije. Pocestno obnašanje profesorjev. Tudi nadvse izobraženim na-gon še vre. Ob litrih viskija. Marta, izobražena soproga profesorja, zaprta zver, požira pred sabo moške vse. Flop na flop! Soprog ne dosega prednika, očeta Martinega. Ljubimec ne dosega trajajoče erekcije. Sina vzpostavi fikcija. Tako je, kot da sin je, zato lahko le-ta tudi umre. Ne-mati korajža, ki se upre. Pričakovani vlogi svojega spola. So-progice. Party na party after party, igrica. Igrica za naju2. Pravila so jasna. Menjavanja dominacije. Dinamika fikcije-fakcije. Ženska postaja grožnja, Valpurgica. Purgatorij doma? Za koga? Za oba! Fikcija ali realnost? Kdo, razen njiju, lahko to ve. Vse njune igre nosijo ime. Ta najbolj za-res-na bi se lahko imenovala »De-konstrukcija matere«. Ker sina ni, Marto njegova izguba popolnoma iztiri. In njen so-prog to ve. Dvo-tirnost absurda fikcije? Mimetična kreatura pričakovanega obnašanja, iluzija vloge. Marta nagonsko neobstoječega otroka vnaprej zatre. Sub-verzija ne-matere. Tako to v igri je? Zakonski par, ki si uprizarja igre. Na bojnem polju doma. Kjer so pravila igre vzpostavljena, da se jih par v dialogu drži, mar ne, Mr. Edward Albee? Virginie Woolf se boj-da nihče več ne boji.
O AVTORJU:
Edward Albee pogosto velja za enega največjih sodobnih ameriških dramatikov, znanega po svoji bistroumnosti, obvladovanju dramske napetosti in razumevanju "drame absurda", gibanja, ki sta ga prvič uveljavila Samuel Beckett in Eugene Ionesco. Poleg Kdo se boji Virginie Woolf? je znan po delih, kot so Zgodba o živalskem vrtu (1958), Peskovnik (1959), Občutljivo ravnovesje (1966) in Tri visoke ženske (1994). V Sloveniji so bile poleg Kdo se boji Virginie Woolf? (SNG Drama Ljubljana 1964, SSG Trst 1980, AGRFT 1990, PG Kranj 1990, Drama SNG Maribor 1995, SNG Drama Ljubljana 1997, MGL 2003, SSG Trst 2008, Gledališče Koper 2014, SNG Nova Gorica 2021) uprizorjene tudi njegove igre Ameriški sen (SNG Drama Ljubljana 1963), Zgodba o živalskem vrtu (AGRFT 1966, SLG Celje 1978, Drama SNG Maribor 1997), Občutljivo ravnovesje (SNG Drama Ljubljana 1969, MGL 2010), Vrt (MLG 1969, Drama SNG Maribor 1979), Gospa iz Dubuqua (SSG Trst 1983), Tri visoke ženske (MGL 1997) in Koza ali kdo je Silvija? (MGL 2005).
Leta 1972 je bil Albee izvoljen za člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti (American Academy of Arts and Sciences). Leta 1985 je bil sprejet v Dvorano slavnih ameriškega gledališča. Leta 1999 je prejel gledališko nagrado PEN/Laura Pels kot mojster ameriške dramatike. Tri njegove igre so prejele Pulitzerjevo nagrado za dramo, dve njegovi deli pa sta prejeli nagrado Tony za najboljšo igro. Prejel je tudi posebno nagrado Tony za življenjsko delo (2005), zlato medaljo za dramo Ameriške akademije (American Academy), nagrado Inštituta za umetnost in literaturo (Institute of Arts and Letters) (1980), Priznanja Kennedyjevega centra (Kennedy Center Honors) in Nacionalno medaljo za umetnost (obe leta 1996). Leta 2009 je Albee prejel častno diplomo Bolgarske nacionalne akademije za gledališke in filmske umetnosti (NATFA), ki je članica Svetovne zveze gledaliških šol.
O REŽISERJU:
Ivica Buljan je diplomiral iz francoskega jezika in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu. Deloval je kot gledališki kritik, leta 1995 pa je začel delovati kot režiser, ko je v Ljubljani uprizoril Ime na vrhu jezika Pascala Quignarda. Režiral je besedila M. Cvjetajeve, P.P. Pasolinija, H. Müllerja, R. Walserja, E. Jelineka, M. Krleža, H. Guiberta, A. Hillinga, D. Kiša, G. Strniše in R. Bolaña ter sodobnih domačih avtorjev F. Šovagovića, I. Sajko, Z. Mesarića, D. Ugrešića, D. Karakaša, O. Savičević-Ivančević, G. Vojnovića, T. Štivičić. Režiral je v Sloveniji, ZDA, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Belgiji, Rusiji, Črni gori, Slonokoščeni obali in Srbiji.
Od leta 1998 do 2001 je bil ravnatelj Drame v Hrvaškem narodnem gledališču Split. Je soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani in Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Je dobitnik številnih Borštnikovih nagrad, Sterijine nagrade, Vjesnikove nagrade Dubravko Dujšin, nagrade Branko Gavella, nagrade Petar Brečić, medalje mesta Havana in najvišjega priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti, nagrade Prešernovega sklada. Je nosilec odlikovanja viteškega reda umetnosti in književnosti vlade republike Francije.
Od leta 2014 do leta 2022 je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb.
