Kdo je kriv, da je moj otrok razvajen?
Ameriška avtorica Elaine Rose Glickman trdi, da so za razvajenost otrok odgovorni predvsem starši.
Starševstvo je lepo, a naporno. Zahteva čas, energijo in veliko mero potrpljenja. Odgovornost za otroke, ne glede na starost, je velika, in čeprav se trudimo, da jih vzgajamo po najboljših močeh, smo pogosto v dvomih, ob tem pa naletimo še na številne kritike najbližjih ali celo popolnih neznancev, ki nenehno presojajo naše odločitve. Sprijaznite se, kadar gre za vzgojo otrok, se bo vedno našel kdo, ki vam bo očital, da kaj delate narobe.
Razvajenost je rak sodobne vzgoje, kot se je pred leti izrazil slovenski psiholog Bogdan Žorž. In je predvsem odvisna prav od odločitev, ravnanj in obnašanja staršev. Čeprav se radi tolažimo, da so se otroci slabih navad »navzeli« z gledanjem televizije, brskanjem po internetu ali z druženjem z vrstniki, ostaja dejstvo, da starši nosimo pretežni del krivde oziroma odgovornosti. Elaine Glickman, avtorica knjižne uspešnice Your Kid's a Brat and It's All Your Fault (Vaš otrok je razvajen, in to po vaši krivdi!) pojasnjuje: »To se sicer ne zdi pošteno, a tako pač je. Če svojih otrok ne bomo naučili drugače, tega nihče ne bo storil namesto nas.« Preberite, kaj po njenem mnenju starši razvajenih otrok delajo narobe in kako lahko ravnajo drugače.
1. Prepričani ste, da se otroci na tak način izražajo
Če vaš otrok grize, cvili, cepeta in loputa z vrati, vi pa sami sebe prepričujete, da »to dela vsak majhen otrok in bo minilo«, je očitno, da imate težave. Ne bo minilo, samo še hujše bo postalo, starejši ko bo otrok. Tudi če gre za malčka, morate postaviti jasne meje oziroma mu predstaviti posledice, ki bodo obnašanju sledile. Glickmanova povzema: »Če otroka ne učite prevzemati odgovornosti za lastno obnašanje, ga na žalost spreminjate v razvajenca.«
2. Ne dovolite jim, da odrastejo
Starši nikoli nismo povsem pripravljeni na trenutek, ko se bodo otroci osamosvojili. Zaradi lastnih strahov jih prižemamo k sebi, namesto da bi jih postopoma, v majhnih korakih učili samostojnosti. Otroci, ki jim starši tega ne omogočijo, se v odrasli dobi nikoli v celoti zrelostno ne razvijejo. »Če se vaš otrok pri osmih letih ne more soočiti s porazom ali sprejeti dejstva, da ne more biti vedno vse po njegovem, morate vedeti, da ste sami odgovorni za njegovo obnašanje,« dodaja avtorica.
3. Vedno je kriv nekdo drug
Otroci gledajo TV-kanal, za katerega pričakujete, da predvaja vsebine, primerne starosti vašega otroka, a namesto tega se na ekranu odvrti prizor otrok, katerih obnašanje je neprimerno in nespoštljivo do odraslih. Vaš otrok, ki obožuje to serijo ali risanko, je navdušen in jih hoče na vsak način posnemati. V tem primeru sicer res niste neposredno krivi za njegovo obnašanje, vendar je vaša naloga, da otroku pojasnite, da je takšno obnašanje nesprejemljivo, in mu, če je potrebno, omejite uporabo televizije, interneta ali telefona.
4. Imate popačeno podobo o starševstvu
Da bi bili najboljši starši na svetu, mnogi mislijo, da morajo biti otroku najboljši prijatelj, njegov navijač in oboževalec. V resnici pa je najbolj pomembno, da se postavite v vlogo odgovornega starša, ki mora poskrbeti za svojega otroka, saj je ta popolnoma odvisen od njega in zaradi svoje objektivne nezrelosti še ne zmore nadzirati svojega ravnanja. Razumljivo je, da ste v odnosu do svojega otroka pristranski, vendar mu lahko s svojimi ravnanji naredite medvedjo uslugo. Če si dovolite pogled z zdrave distance, boste lažje prepoznali znake razvajenosti in hitreje ukrepali. To ne pomeni, da svojih otrok nimate radi. Gre predvsem za to, da je iz neposredne bližine pač težko prepoznati tovrstna ravnanja in ustrezno ravnati.
5. Spodbujate občutek samoumevnosti
Biti starš je zahtevno in nihče svojemu otroku rad odreka stvari, prepoveduje in govori NE. Tudi otroci, tako kot odrasli, tega ne slišijo radi. A ko se navadijo na besedo DA oziroma na vsako vašo privolitev, dobijo tisti lažni občutek, da so do vsega upravičeni in da to lahko tudi takoj dobijo. »Ko otroci sitnarijo za nečim in jim to brez pomisleka damo, vzbudimo v njih občutek, da lahko dobijo vse, kar si želijo. Zato so sposobni tuliti in kričati vse do onemoglosti, kajti zavedajo se, da bodo na koncu zmagali. Ni potrebno veliko, da jim postanejo stvari samoumevne in so prepričani, da so upravičeni do vsega, ker si to pač želijo.«
6. Zagovarjate jih, ker so še majhni
Otroka že od malega učite in mu privzgajajte vrednote, ki se vam zdijo pomembne za nadaljnje življenje. Če hočete, da je vljuden in spoštljiv, ga lahko že zelo zgodaj naučite besed »prosim« in »hvala«. Če je grizenje drugega ali udarjanje s topim predmetom sprejemljivo za dojenčka, pa je popolnoma nesprejemljivo pri sedemletniku. Naloga staršev je, da tovrstno obnašanje čimprej opazite in ustrezno ukrepate ter svojih otrok ne podcenjujete.
7. Dovolite jim, da se do vas tako obnašajo
Če vas otrok odkrito zmerja in žali, v družbi odraslih ali svojih vrstnikov do vas ne pokaže spoštovanja, zahteva stvari, ne da bi vas vprašal oziroma se zanje sploh ne zahvali, vi pa ne naredite ničesar, da bi ga pri tem ustavili - je njegovo ravnanje popolnoma vaša krivda. »Kadar svojemu otroku dovolite, da z vami govori na način, ki ga sicer ne dopuščate ne partnerju ne prijateljem ne komurkoli drugemu, je to jasen znak, da imate razvajenega otroka.«
8. Ne prenesete njegovih izbruhov v javnosti
Kadar podcenjujete otrokove izbruhe besa v trgovini, restavraciji, gledališču in otroka nemudoma ne odstranite, da bi tako rešili nastalo zagato, ampak se obnašate, kot da se ni zgodilo nič, otroku sporočate dvoje: da se lahko obnaša, kakor hoče, in da sploh ni pomembno, kako se ob tem počutijo tisti, ki so se z nami znašli na istem kraju. »Občutki otroka, da izrazi svojo frustracijo ali jezo, ter vaša želja, da pojeste kosilo v restavraciji, ne smejo presegati pravice obiskovalcev restavracije, da tudi sami v miru uživajo v svojem obroku,« trdi Elaine Glickman.
9. Bojite se, da ste pregrobi
Preveč razmišljate, analizirate in skrbite, da bodo vaši ukrepi, recimo kaznovanje, škodili otroku. Zapomnite si, da beseda ne nikakor ne bo ubila otrokove samozavesti, prav tako ne bodo meje, ki jih boste otroku jasno začrtali, uničile vezi med vami in vašim otrokom. Otroka boste s tem za vse življenje opremili z vrednotami, kaj je prav in kaj ne, kako se je treba obnašati do sebe in do drugih. Avtorica dodaja: »Otroci se ne bodo spomnili trenutka, ko ste jih ustavili in poslali v sobo, namesto da bi samo gledali, kako kričijo in mečejo stvari po tleh. Hvaležni vam bodo za vso ljubezen, podporo in tudi strogost, zaradi katerih so postali samostojni, zreli in odgovorni posamezniki.«
10. Izogibate se avtoriteti
Če otroke ščitite pred naravnimi posledicami njihovih dejanj, jim preprečite, da bi se naučili odgovornosti. Nujno je, da otroci spoznajo, kaj se bo zgodilo, če bodo zamudili v šolo ali če ne bodo pravočasno izpolnili svojih obveznosti. Dobro je, da izkusijo tudi to, da so nas s svojim ravnanjem prizadeli, in dobijo priložnost, da to popravijo.
Prav tako je zelo pomembno, da otrok ve in čuti, da ste »glavni v hiši«. Razvajenost je delno tudi posledica ravnanja staršev, ki ne prevzemajo te odgovornosti, čeprav jo otroci nujno potrebujejo - kot znamenje varnosti, zaupanja in spoštovanja. To pomeni, da se vam ni treba vedno pogajati s svojimi otroki ali pa razlagati vsega, samo da bi se vaš otrok strinjal. Zadostuje preprosto: »Ker jaz tako pravim!« »Ko imate vajeti v svojih rokah in imate svojega otroka dovolj radi, da se zavedate, da morate biti glavni in zahtevati, da počnejo tudi stvari, ki jim ne bodo všeč, saj veste, da so za njihovo dobro - to pravzaprav pomeni biti dober starš.« zaključuje avtorica Elaine Glickman.
