Jani Sever: Najbrž bo vsa naša generacija umrla brez penzije
Novinar, glasbenik, režiser in producent Jani Sever odkrito o svojem delu.
V življenju je zamenjal že toliko karier in področij, da je spet na začetku, pove večkrat med pogovorom sredi zelo nabitega urnika med snemanjem nove slovenske televizijske nadaljevanke. Žanr? Kriminalka, psihološka kriminalka, zatrdita med smehom producent in njegova sodelavka, producentka Nina Jeglič. Zato so tudi pisarne produkcijske hiše Sever & Sever ta hip nabite s kilogrami snemalne opreme. Jani Sever kljub skromnosti še zdaleč ni začetnik, od vseh prijateljev iz nekdanje prvoborske pank scene v Ljubljani ima zavidljivo, če ne kar najdaljšo kilometrino delovanja v medijskem vesolju. Vsekakor pa zelo zanimivo, saj se je kot nesojeni zgodovinar preizkušal v mnogih najbolj vplivnih medijih zadnjih desetletij.
Danes oče dveh malih sinov je začel kot bobnar različnih pank in hardcore zasedb v osemdesetih, po končani diplomi pa je preživel kar nekaj let svoje delovne kariere kot novinar in pozneje urednik tednika Mladine. Po tem, ko so novi lastniki in časi krize v tiskanih medijih dodobra pretresli in sesipali tedanje novinarske ekipe, se je lotil televizije. Ustvarjanja in distribuiranja kritične opozicije velikim »nevtralnim« medijem, ki jo je s sodelavci, igralci, režiserji, novinarji idr. širil po tedaj obstoječih računalniških kanalih. Zdržali so tri leta. In nato se je vrgel v film. Kot novinec na tem razpredenem producentskem področju, kjer je težko priti do svojega koščka ustvarjalnega kolača, je zbral okoli sebe predvsem mlade, še neuveljavljene režiserje, scenariste in snemalce. Nastali so mnogi opazni krajši filmski projekti, pa tudi celovečerec Pot v raj in soproducentstvo z Rajkom Grlićem pri uspešnici Ustav republike Hrvatske. Delajo kar naprej, nikoli pa ne ve, ali bo čez pol leta še tako ali bodo še lahko obdržali svoje delovne pisarne … (Filmska) zgodba današnjega dne.
Pred kratkim ste kot režiser prišli ven z dvema dokumentarcema, filmom o zgodovini Triglava in dokumentarcem o Petru Lovšinu. Dve zelo različni, ampak po svoje obe zelo ikonski temi za Slovence. Kaj vas privlači pri izbiranju takšnih vsebin?
Lahko bi rekel, da me takšne teme privlačijo že kot zgodovinarja, da ima Slovenija tudi svoje mite in legende, ki bi jih bilo vredno raziskati, a bližje resnici je, da sem se obeh filmov lotil bolj po naključju.
Sta filma bolj doletela vas kot ti njiju?
Natančno to, v obeh primerih. Snemanje dokumentarnega filma o Petru Lovšinu je bila ideja njegovega menedžerja, ki je stopil do mene in mi predlagal, da bi bilo lepo, če bi ob bližnji štiridesetletnici Perotove glasbene kariere, posneli kak film. Seveda se mi je zdela zamisel dobra, toda povedal sem mu, da se kot producent tega zelo težko lotevam. Treba bo najti in čakati na denar za produkcijo, sestaviti ekipo, najeti in plačati režiserja itd. Vse to bi bilo do tega jubileja težko izpeljati, razen če se sam prelevim v vlogo režiserja, ki se bo honoriral takrat, ko denar bo. Pa še en pogoj sem postavil, če bi se vrgel v to. Želel sem, da mi da Pero pri tem filmu proste roke. Ni me zanimalo narediti klasičnega dokumentarca o Petru Lovšinu in njegovi dolgi rokerski karieri, ampak sem se ga hotel lotiti malo drugače. Navdih, če lahko tako rečem, je bilo praznovanje ob petdesetletnici mojega bratranca, kamor so mu prijatelji naročili posebno presenečenje, in sicer so pripeljali zvezdo rokenrola Petra Lovšina. Bil sem tam in kot nekdanji panker ostal odprtih ust, niti malo si ne bi mogel predstavljati, da se to lahko zgodi. Zgodba se mi je zdela zabavna. Videti eno večjih zvezd slovenskega rocka, kako se pojavlja v takem okolju, je bilo zame nenavadna izkušnja. Nekaj prvinskega je v tem, da vsak dan hodiš naokoli, nastopaš in živiš rokenrol za ljudi, sam s kitaro ali spremljevalci.
Kaj pa Triglav, o njem je bilo posnetih že veliko filmov, celo prvi slovenski filmi V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine so si ga vzeli za svoje poetsko izhodišče. Lotili ste se ga bolj raziskovalno, zgodovinsko. Se da o tem mitu, ki si ga lasti skoraj vsak Slovenec, povedati še kaj novega?
Ta zgodba je še bolj nenavadna. Če dobro pobrskaš po tej temi, odkriješ, da ne obstaja pravzaprav noben film, ki bi zares govoril o zgodovini Triglava, kar je popolnoma nenavadno za ta mitični vrh Slovencev. Obstajajo sicer bolj specifične zgodbe v zvezi z njim, recimo dokumentarno igrani film Vojka Anzeljca Sfinga o osvajanju zahtevne stene v Triglavu ali pa romantična zgodba iz tridesetih let, ki jo omenjaš, V kraljestvu Zlatoroga. Veliko različnih zgodb v zvezi s Triglavom pa nobenega celostnega pogleda o tej »sveti gori«, simbolu Slovencev. Neverjetno, da se tega do zdaj ni še nihče lotil in da doslej še ni bilo nobenega pravega filma o njej. Moji sodelavki producentki Nini Jeglič so se oglasili predstavniki Turističnega društva Bled, ki so si želeli tudi s filmom obeležiti dvestoštiridesetletnico prvega pohoda na Triglav. In sem se ga lotil. Bilo je poučno in tudi zabavno, sam pa vseeno še nisem stopil na vrh Triglava, mogoče mi ne bi niti uspelo … (smeh)
Koliko časa vam vzame snemanje takega filma?
Šlo je za »blitzkrieg« akcijo, ker se je mudilo. Raziskovanje zgodovine, zbiranje ljudi in izjav, ki so bili dobro posvečeni v zgodovino Triglava, brskanje po arhivih in iskanju starega filmskega materiala, snemanje in montaža. Vse skupaj morda tri mesece življenja. Imel sem srečo, ker sem dobil že nekaj posnetkov od kolega Gregorja Kresala, enega od scenaristov pri Sfingi, nekaj sem nabral iz arhiva TV Slovenija, kjer so marsikateri materiali precej nenatančno opisani in je bilo treba zato pregledovati vse po vrsti ter ugotavljati, kje je kaj in od koga. Na koncu je vedno veliko stresa, ampak stvar narediš. Film o Petru Lovšinu pa je seveda drugačna zgodba, ki je trajala precej dlje in zahtevala zaradi spremljanja zgodbe več časa.
Bolj kot ljubitelja vršacev vas poznamo kot alternativca, ki je od blizu živel in deloval na pankerski sceni v Ljubljani. Bili ste del vplivnega benda in poznal tako rekoč vse protagoniste tistega časa …
Kot veš tudi sama, pank ni bil neka monolitna scena, tam je bilo veliko zelo različnih ljudi. Bil sem nekak sopotnik te scene, na koncu sem končal v hardcoru, kjer sem v nekaj različnih bendih igral bobne. Vse dotlej dokler mi ni postalo jasno, da bom moral nehati z igranjem, če hočem kdaj končati faks. Moral sem si reči: Nehaj!, ker se drugače ne bi lotil nekaterih drugih stvari v življenju. Prodal sem bobne in se jih od takrat nisem nikoli več dotaknil.
Torej se vam ni bilo težko spustiti v svet Petra Lovšina, pank legende. Kako sta sodelovala, delala ta dokumentarec?
Pero je človek, ki je rad na odru, rad nastopa, tako da mu ni bilo težko, ko smo ga ves čas spremljali s kamero. Mislim, da je užival v tej vlogi, še bolj pomembno pa mi je bilo, da mu je bil film, ko ga je videl končanega, všeč. Lahko se je identificiral z njim. Tudi njegovi ženi je bil všeč, Darja je bila kar pomembna oseba vsega tega dogajanja in tudi filma.
Žene idolov rokenrola so vedno nekje v ozadju?
Zagotovo je v Perotovi zgodbi ona tista, ki podpira veliko vogalov, čeprav je ljudje, ki ga hodijo gledat, ne poznajo … Presenetilo me je vzdušje teh malih lokalov, skoraj beznic, kjer komaj verjameš, kam si padel, ampak ko vidiš, kako tam nastopa Pero, ti postane jasno, da je prav v takih situacijah največji.
Igranju v špelunkah?
Ja, ampak s tega vidika, da je vedno popolnoma enak, nič nadut, vzvišen, ne glede ali nastopa za nekaj tisoč ljudi ali pa igra trem, ki plešejo in pijejo na njegovo glasbo. Z njimi zna tudi malo spiti, pojesti, poklepetati. Tega zares ne vidiš pri zvezdah njegovega kalibra, da ostajajo človeški in dostopni, enaki za vse, ne glede na to, kje so se znašli. Enako močni, enako veliki. Nikoli ne bi zavihal nosu, kaj pa jaz tukaj delam. Najbrž je to tisto, kar ločuje velike od malo manj velikih. Nastop Pankrtov na Dunaju ni bil kakšen glamurozen dogodek, prej je spominjal na tiste z začetka osemdesetih v mračnem podzemlju K4 v Ljubljani, ampak oni so bili popolnoma entuziastični, dobro razpoloženi po opravljenem špilu in so tam tudi potem še naprej žurirali in uživali.
Kako pa je bil film sprejet?
Zelo dobro, vsi ki so ga videli, so ga dobro sprejeli. Rekel bi, da hitro začutiš, če gre za pristno navdušenje ali pa samo za vljudnostne pohvale. Doživeli smo kar lep sprejem s tem filmom, tudi med njegovimi nekdanjimi glasbeniki pa celo ljudmi, ki morda Perota ne marajo preveč. Pero ima v resnici neki kontroverzen položaj na naši glasbeni sceni, nekateri ga ne marajo, ker je premalo panker, eni pa, ker je preveč panker. On plava nekje vmes med tem. Nekdo ne mara nekaterih njegovih obdobij, po drugi strani pa so nekateri čisto mahnjeni na njegovo Julito, ki je pankerji zagotovi ne bi šli nikoli poslušat itd. Mislim, da je bil film dobro sprejet tudi med tistimi, ki ga morda glasbeno ne cenijo tako zelo, a ga vseeno spoštujejo kot osebnost.
Bi pank čase in izkušnje privoščil tudi svojima sinovoma ali so nove generacije drugačne?
Jaaa, nisem čisto prepričan. (smeh) To so bili neki drugi časi, veliko bolj radikalni od današnjih. Zdi se mi, da danes takšnih skrajnih obdobij ne more biti več, danes se živi drugače in generacije za nami so drugačne. Mogoče smo imeli mi celo srečo, da smo te čase doživeli in jih preživeli …
Tudi starši ste drugačni?
Mi starši tudi verjetno, jaz sam sem »diktator« (smeh), za druge pa ne vem, vsak po svoje. Verjetno ima vsaka generacija neki svoj karakter in je drugačna. Nam je bilo morda veliko bolj vseeno, lahko smo si dovolili, da nam je bilo, oni pa si težko privoščijo, da ne bi mislili naprej. Po drugi strani pa bi rekel, da imajo morda več težav s samozavestjo in idejami, kako nekaj tvegati v življenju. Naša generacija je bila v tem bolj pogumna, manj obremenjena. Današnje mlade generacije pa si težko upajo več, bolj jih skrbi, da se je treba nekam umestiti. Nam je bilo glede tega bolj vseeno in smo rekli: bo že. Zato pa bo najbrž vsa naša generacija umrla brez penzije, se mi zdi. (smeh)
Vaša producentska hiša Sever&Sever veliko sodeluje z mladimi režiserji in avtorji, kakšen je njihov pristop?
Mogoče mi je lažje delati z mladimi, ker sem tudi sam mlad v tem poslu. Nisem sicer mlad po letih, sem pa mlad po svojem producentskem stažu. V življenju sem počel že toliko različnih stvari, da sem precej pozno prišel k filmu in temu, kar počnem sedaj. Ko začneš, vedno začenjaš z mladimi, ti potegnejo za sabo še druge in tako gre to naprej. Po drugi strani pa imam to rad. Zelo uživam v Portorožu na filmskem festivali slovenskega filma, kjer pridejo mnogi filmski delavci in delavke in je ogromno mladih. Čeprav se ta festival veliko kritizira, ga mladi radi spremljajo in mislim, da je tudi zato zelo dragocen in enkraten, ker ima za sabo veliko mlade publike, študentov, ki pozorno spremljajo novo slovensko filmsko produkcijo. Tam se lahko z njimi srečuješ, pogovarjaš, izmenjuješ mnenja.
Tega pri nas ni prav veliko, živih festivalskih vzdušij, kot imajo sosedje Motovun, da o Sarajevu ne govorimo …
Ljubljanski Liffe je pomemben in hvala bogu, da ga imamo, ampak ni festival domače filmske produkcije in ljudi, ki bi se okoli njega zbirali, izmenjavali izkušnje. Gre bolj za širše občinstvo, ljubitelje filma, medtem ko se filmski delavci in delavke nimajo kje srečevati. Družijo se na akademiji, kjer se oblikujejo generacijske skupine, večjega povezovanja pa ni. Sicer pa je bilo od nekdaj tako, mladi imajo vedno več elana, zamisli, želje po novostih …
V zadnjem času je nastalo kar nekaj dobrih dokumentarno biografskih zgodb o Mladih levih, Buldožerjih, Magnificu, Petru Lovšinu in Vladu Kreslinu. Je torej prišel čas, da te glasbene legende svojo zgodbo spregovorijo tudi na filmu nekim drugim generacijam?
To je svetovni trend, ki ga spremljamo po celem svetu. Poglej si Netflix in vidiš, koliko bendov ima svoje dokumentarce. Te zgodbe se tudi dobro prodajajo, vsaj dokler »trajajo« ljudje, o katerih govorijo, pristopi pa so zelo različni. So filmi, ki so dobri in ostanejo dlje živi. Glasbeni zvezdniki pa so itak šovmeni po naravi in se radi pokažejo tudi na filmu. Mnogi od njih so pravzaprav dobri igralci in jim sploh ni težko prestopati iz ene vloge v drugo, iz kože glasbenika na odru v vlogo nekoga, ki igra v filmu. Recimo Lady GaGa in filmi, v katerih se pojavlja zadnje čase. Tudi Pero je tak primer. Poleg tega filmi malo podaljšujejo njihovo kariero in prostor, do kamor sežejo, skratka so podaljšek glasbenega projekta, pesmi in glasbe, ki jo je treba ustrezno plasirati. Življenje enega albuma oziroma projekta traja leto, morda leto in pol, treba je preživeti, pripraviti veliko koncertov, film pri vsem tem zelo pomaga. Zato je interes za takšne zgodbe precej velik na obeh straneh.
Pred leti ste posneli dokumentarec Nekoč je bila dežela pridnih …, ki govori prav o fenomenu osemdesetih let, o popularni kulturi, alternativni sceni, uspešnih marketinških akcijah tistega časa, skratka o Sloveniji in duhu časa deset let pred osamosvojitvijo …
Bil sem idejni pobudnik in koscenarist, režirala pa ga je Urša Menart. Film je govoril o časih, ki sem jih dobro poznal. Ne bi rekel, da je bilo takrat vse samo črno, znalo pa je biti temno … (smeh) Bilo je vsega, osemdeseta so bila obdobje neizmerne svobode, ki si jo je danes zelo težko predstavljati, bilo pa je tudi temno, težko. Ne maram enostranskih zgodb od strani »tabelih«, kako je bil komunizem eno samo zlo, svinčeni časi itd., pa tudi ne idealiziranja s strani »partizanov« in njihovega izročila, kako je bilo v socializmu za vse lepo poskrbljeno, kar je tudi zelo skregano z realnostjo. Ni samo ene resnice. Je bila pa Slovenija v tistem času v smislu raznih marketinških akcij pravi fenomen, strašno napredna v sodobnem podjetniškem, pa tudi estetskem smislu. Fantje, ki so takrat snemali oglase in različne, še danes odmevne kampanje, so se imeli precej bolj fino, kot se imamo mi danes. Pogoji in budžeti so bili v primerjavi z današnjimi prav neverjetni, »filmski«. Honorarji izjemni, zdaj temu niti približno ni več tako. Reklamne zgodbe se danes snemajo v glavnem za tuje naročnike in tuje proizvode.
Bili ste scenarist in producent filma, ki govori še o eni zanimivi osebnosti, Alenu Kobilici, nekdaj uspešnemu manekenu, zdaj športniku in poslovnežu, ki kljub svojemu hendikepu živi neko svojo filozofijo …
Niti ne vem več, kje sva se spoznala. Alen je izjemen človek, močen, ki je bil že prej zelo uspešen na svojem področju, potem pa se mu je zgodila bolezen in je oslepel. Takrat si je moral postaviti življenje spet na novo. Tu se vidi, kako majhna je Slovenija. Če bi obstajal človek s takšno življenjsko zgodbo v Ameriki, bi bila v vseh medijih to velika zgodba, pravi bum. Nekoč je bil v manekenski špici in se je gibal med Parizom, Milanom in Ljubljano, po travmi pa se je lotil popolnoma drugih ciljev in spet postal zelo uspešen. Danes je vrhunski športnik, udeleženec olimpijad za hendikepirane, dobitnik več medalj in zraven še izjemen poslovnež, ki je naredil svoje podjetje. Pomaga pa tudi drugim, otrokom itd. Skratka izjemna zgodba.
Vas privlačijo zgodbe nekje na robu velikega in tragičnega?
Seveda, ker imaš tu kaj povedati. Običajni ljudje smo precej dolgočasni, težko je o nas povedati kaj zanimivega. (smeh) Zanimivi so tisti, ki so posebni, oddajajo veliko energijo, veliko emocij. Takšnih stvari oziroma ljudi se je vedno zanimivo lotevati.
Malo ste imeli prste tudi pri veliko nagrajenem celovečercu Rajka Grlića Ustav Republike Hrvatske, o življenju meščanskega gospoda, ki se zvečer prelevi v transvestita?
To je bil velik film in upam, da bom še kaj delal z njim. Nekaj se dogovarjava, bomo videli. Grlić še kar naprej dela dobre filme, je eden tistih, ki težko naredi kaj, kar ni zares dobro. Bil je tudi pobudnik festivala v Motovunu, danes sicer ni več zraven, živi malo v Ameriki malo v Istri, piše nove scenarije, snema filme. Morda bo tudi v Sloveniji ugledala luč knjiga, ki jo je napisal in izdal pred kratkim.
Zelo hvaljen in dobro sprejet je bil vaš celovečerec Pot v raj z Ajdo Smrekar in Klemnom Janežičem?
To je bil naš prvi celovečerni igrani film, ki ga je ustvarila zelo majhna, tako rekoč mikro ekipa. Pot v raj je poseben film, mali film, a precej uspešen, še vedno ima svoje občinstvo. Film je nastal pravzaprav kot plod ekipe štirih ljudi, če ne štejem produkcije, režiserja Blaža Završnika, ki je stvar enkratno izpeljal, snemalca Leva Predana Kowarskega in igralcev Ajde Smrekar ter Klemna Janežiča. Sami so naredili praktično vse. Mi kot producenti smo skrbeli za logistiko, organizacijo in držali vse skupaj od zadaj ter poskrbeli za distribucijo filma, a v resnici je to njihov film. Kjerkoli se pojavi, je dobro sprejet. Morda ni najbolj tipičen slovenski film, govori o odnosih, a ni zatežen, hermetičen. Lep in gledljiv film.
So kratki in dokumentarni filmi bolj rešitev v sili glede na kronično pomanjkanje sredstev v domači filmski produkciji?
Verjetno je temu res tako. Glede na več kot skromno količino denarja, ki ga namenja Slovenija za film, imamo pravzaprav izjemno veliko produkcijo, tudi glede na količino ljudi, ki tu živimo. Kratki filmi so sami po sebi problematična forma. Težko jih je umestiti, predstaviti. V distribucijo kino mreže jih je tako rekoč nemogoče plasirati, lahko samo upaš, da jih bo kak urednik uvrstil na televizijo, ne da bi sam imel vpliv, kdaj ga bodo predvajali. Za video domet tudi niso pravi format. Obstaja veliko festivalov kratkega filma po svetu, a da bi film ostal le festivalsko dete, tudi nima smisla, potem se lahko potem samo sprašuješ, za koga si ta film sploh naredil. Po drugi strani pa omogoča forma kratkega filma ustvarjalcem, da se učijo metjeja, obrti, kako delati film, tako režiserji, scenaristi, snemalci, producenti in drugi, vsi ki stojijo za filmom. V tem pogledu kratki film imajo svoj pomen. V evropskem prostoru so filtri za financiranje kratkih filmov zelo omejeni, usmerjeni so bolj na eksperimentalne forme ali na filme za mlade avtorje itd. Kup omejitev je, kjer zelo težko prideš zraven. Drugačna pa je pot dokumentarcev, ti imajo velik potencial, zlasti za predvajanje na televizijskih kanalih. Njihov medij je prav televizija, ne toliko kinematografi. Dokumentarci so nekaj, kar potrebuje vsak prostor, so filmi, ki popisujejo naš svet, življenje, zgodovino, ljudi, kulturo. Nas. Kar se mene tiče, sem se skoraj zavestno odločil, da sem bom loteval dokumentarnih filmov, to je samo nadaljevanje mojega žurnalističnega dela.
Deset let ste delali kot urednik tednika Mladine, mogoče v tistih zelo napornih časih, ko je bilo konec romantičnih časov velikih zgodb kritičnega novinarstva, ko so se začeli lomi v tiskanih medijih, začele padati naklade?
Tako kot si povedala, to je dobra definicija tistega časa, bilo je konec romantičnega raziskovalnega novinarstva, ko je bil medij vsemogoč in novinar spoštovan. Bila so prva leta osamosvajanja, dobri novinarji so bili zelo cenjeni, veliki frajerji, tudi zaslužili so zelo solidno in imeli relativno dobre pogoje dela, veliko se je potovalo po svetu, delalo reportaže. A to se je kmalu obrnilo, sredi devetdesetih je udarila povsem drugačna, kruta realnost. Pomembno je postalo, koliko se kaj proda, kakšna bo naslovna zgodba, kaj je tvoja glavna zgodba in predvsem, kdo je lastnik. Naenkrat je postalo to najpomembnejše pri mediju. Od konca osemdesetih do leta 1996 sem bil novinar, to so bili tako imenovani romantični časi, od leta 1996 do leta 2006, ko sem urednikoval na Mladini, pa je že nastopil čas realkapitalizma. Potem sem s tega vlaka izstopil.
Vmes ste poskusili tudi z lastno televizijo in delal nekakšno opozicijo obstoječim medijem in njihovemu načinu poročanja. Kako je bilo s tem?
Ko sem odhajal z Mladine, se je zgodil neki zgodovinski prelom v mojem življenju. Ustanovil sem spletni medij Vest.si, isto leto se je formiral na internetu YouTube, začela se je nova doba, nekaj kar danes imenujemo prekletstvo žurnalizma. Naenkrat so se odprli Twitter, Facebook, YouTube in postavili vse, kar je bilo do tedaj nosilnega v drugih medijih, na glavo. Morda sem bil eden prvih, ki sem odprl račune na vseh teh tedaj novih mrežah, zato je bil zaslužen predvsem Jonas (Žnidaršič), ki je zelo dobro poznal svet novih tehnologij in mrež.
Kaj pa je bila pravzaprav vaša vizija, kaj ste hoteli s to internetno televizijo, koga doseči? Naj bi bila opozicija obstoječim televizijam?
Predvsem sem hotel, da bi lahko od tega živeli vsi tisti, ki smo ga delali. Hoteli smo dokumentirati realnost. Snemati, pisati, fotografirati in objavljati to, kar se dogaja okoli nas. Kmalu so se nam pridružili mladi novinarji, ki jih je to zares zanimalo, samo naša predstava, da bi se dalo od tega tudi živeti je bila bolj naivna.
In koliko časa je zdržala ta televizija, njen program?
Tri leta, skoraj štiri. Ko je postalo jasno, da stvar ne bo preživela, sem se zadnje obdobje ukvarjal samo s tem, kako zapreti in čim bolj dostojno zaključiti stvar za vse. Brez dolgov. Konec Vesti pa je bil že začetek moje naslednje poti, ko smo se začeli javljati na razpise za dokumentarni program nacionalne televizije, saj smo že tako ves čas počeli prav to. Snemali zgodbe. Prvi dokumentarec, ki je nastal pod našim okriljem, je bil portret politične aktivistke Elene Pečarič, ki sta ga režirala Marko Bratuš in Katja Lenart, potem je Urša Menart posnela dokumentarni film o reperjih. Že za Vesti.si pa je Jonas naredil nadaljevanko Prepisani s Klemnom Dvornikom, kar je zame pomenilo prvo večjo produkcijo. Skratka nadaljevanje je bilo kar logično.
Po izobrazbi ste zgodovinar, torej radi brskate po arhivih, dokumentih, zgodbah iz ozadja. Česa se boste še lotili v bližnji prihodnosti?
Rad bi posnel dokumentarec o človeku, pesniku in intelektualcu – imena ne bom omenjal, da ideja ne bo dobila krila –, ki je bil neverjetna osebnost. Človek, ki je lahko preklapljal iz ene sfere v drugo, iz akademskega sveta v rokenrol, poezijo ali aktivizem. Zelo kompleksen človek, resničen kozmopolit. Njegovo delovanje ni bilo omejeno samo na ta prostor, na mali svet okoli nas, ampak je komuniciral čez oceane in svetove, tudi na območja, kjer je potekala vojna.
Kaj pa počnete ta hip?
Trenutno sem sredi filma po motivih drame Slavoja Žižka Antigona. Gre za nekakšen političen esej o evropski demokraciji danes in hkrati za kombinacijo igrano dokumentarnega filma, ker želim istočasno predstaviti ključne poante Žižkove drame. Gre za zelo ambiciozen projekt, na katerem delam že nekaj časa in ga bomo najverjetneje končali prihodnje leto.
Kot producent pa se ukvarjam s snemanjem televizijske nadaljevanke v žanru psihološke kriminalke recimo, z delovnim naslovom Ekipa Bled. Govori o ekipi kriminalistov na Bledu, ki se ukvarjajo z banalnimi problemi gorenjskega obrobja, hkrati pa s korupcijo v visokih policijskih vrstah. Avtorja serije sta režiser Blaž Završnik in scenarist Gregor Fon, koscenaristka je Nina Zupančič, igrajo pa Barbara Cerar, Janko Mandić, Gaber Trseglav, Mia Skrbinac, Matija Vastl in še kdo. V njej bo tudi veliko epizodnih vlog.
Delate veliko. Ali se da na tem podhranjenem področju kot del samozaposlenega korpusa v kulturi tudi preživeti?
Težko. Predvsem pa je ves čas ne – varno. Na maram uporabljati besede prekarnost, raje bi rekel ni varno. Lahko snemaš neko tv nadaljevano, istočasno končuješ še dva filma in si v tem trenutku v dobrem položaju, kar pa še ne pomeni, da čez pol leta ne boš kompletno propadel, ko je treba izterjati kakšne neplačnike ali si bil neuspešen na dveh zaporednih razpisih in ostaneš tako brez naslednjega projekta. Zna biti stresno, verjetno od tod moj visok pritisk.
