Irena Ipavec Geržina: filozofinja, ki je postala vinarka
Irena Ipavec Geržina se zadnjih pet let posveča zgodbi butične vinske kleti Lepa Vida.
Delček odločitve je verjetno bil tudi v najstniškem upiranju konformizmu in upiranje neki daljni ideji, da se bo »morala« ukvarjati z vinogradništvom in vinarstvom, se spominja Irena, zakaj je študirala filozofijo. Takrat je spoznala Matijo, ki jo je navdušil za vinsko trto in njeno glavno vodilo je postal Konfucijev rek: Najdi delo, ki ti bo všeč, in v življenju ne boš delal niti dneva! »Pri vsem skupaj se moramo imeti super, se zabavati in se vedno znova naučiti kaj novega. In naše vinske degustacije so točno to,« začne svojo zgodbo Irena Ipavec Geržina, ki se zadnjih pet let posveča zgodbi butične vinske kleti Lepa Vida.
Tako danes kot v njenem otroštvu, je bilo njeno življenje v vasi Osek v Vipavski dolini, tesno prepleteno z vinogradništvom in vinarstvom. Za tak življenjski slog sta se njena starša odločila konec 80. let, ko so se iz mešane kmetije osredotočili samo na vinogradništvo in vinarstvo. »To odločitev, ki sta jo sprejela takrat moja starša, lahko primerjam z odločitvijo pred petimi leti, ko sva se z Matijo prav tako odločala o tem, kako (če sploh) začrtati smer razvoja Lepe Vide v naslednjih letih.« Verjame, da je tudi pri tem razmisleku in odločitvi veliko vlogo odigral zgled tako očeta kot mame, saj sta oba zelo preudarna, hkrati pa se znata odločiti in potem tudi vztrajati na poti do začrtanega cilja. »Italijani imajo lep rek za take primere: Hai voluto la bicicletta adesso pedala (želela si kolo, zdaj pedaliraj).« Rek, ki sta ji starša rekla večkrat v življenju in v različnih situacijah.
Matijeva »krivda«
V študentskih letih jo je filozofija pritegnila in se je začela poglabljati in brati. »In imela sem srečo, da sem dobila osebo, Matijo, ki se je z mano pogovarjal in mi včasih kontriral, me izzival in predvsem, da je postal in je moj manjkajoči košček. Oziroma če obrnem v rek mojega očeta, da se je usedel z mano na tandemsko kolo in da skupaj pedalirava,« se namuzne Irena. Pravzaprav je tudi navdušenje nad vinom velik del Matijeva »krivda«. Na začetku sta imela situacijo, ko je bila sama takrat že 10 let vegetarijanka, on pa še danes ne mara preveč zelenjave. »Pri nas doma smo pridelali 15.000 litrov vina na leto, Matija pa takrat sploh ni pil alkoholnih pijač. Verjetno je hitro razumel, da se bo lažje navdušil nad vinom kot nad zelenjavo in je potem začel stvari peljati v to smer,« malo v hecu pove sogovornica.
Pomembna prelomnica
Leta 2007 sta potovala po Avstraliji in sta nekaj dni namenila tudi obisku vinskih regij. Najbolj ju je navdušil princip »cellar door sales«. »V Melbournu počakaš na določeni avtobusni postaji, pripelje mimo avtobus in te odpelje na vinske degustacije v regijo Yarra Valley, v tri do pet vinarij, kjer spoznaš različna vina, različne načine pridelave in na koncu lahko tudi kupiš steklenice za domov. To je bila pomembna prelomnica v najinem razmišljanja o vinskem poslu in anekdote od takrat so vedno tudi v najinem programu ob degustacijah.« Čeprav Irena in Matija jemljeta leto 2012 kot njun začetek, sta se praktično že deset let pred tem začela zanimati za vino, obiskovati vinske prireditve, vinske dežele, kadar koli sta kam potovala. Vzporedno pa sta »pomoč« njenim staršem vedno bolj spreminjala v »učenje in prenašanje izkušenj«. Vmes so bile v centru pozornosti druge zadeve, otroka Iza in Vito. Tako se je njuna zgodba z Lepo Vido začela odvijati pravzaprav šele od takrat dalje.
Prevzem kmetije
Leta 2012 je uradno, kot mlada prevzemnica, od očeta prevzela celotno kmetijo, osem hektarjev vinogradov oziroma 32 tisoč trt in blagovno znamko Lepa Vida. Na začetku se kaj drastično ni spremenilo in zadeve so tekle po ustaljenih tirnicah, ampak pomembna je bila odločite, pojasnjuje Irena. Potem so vsi skupaj, kot družina, začeli zastavljati cilj in pot za Lepo Vido v bodoče. Od takrat je bilo vsako leto nekaj prelomnega in nekaj novega. Od različnih manjših in večjih investicij v opremo, do sodelovanja s strokovnjaki iz Italije, prvih uspešnih izvoznih poslov, izd. Vzporedno s tem so od leta 2013 že začeli pozornost namenjati tudi vinskim degustacijam. Na začetku je bilo bolj stresno, ker še sami niso točno vedeli, kaj bi bilo dobro in kaj ne, ampak počasi sta z Matijo definirala zelo jasno zgodbo njihove vinske degustacije in odzivi gostov so bili odlični. »V letu 2015 smo imeli že toliko degustacij, ki smo jih organizirali v večjem prostoru v hiši, da nam je včasih to zaustavilo običajno logistiko naše družine. Tako sva bila vedno bolj odločena, da moramo temu nameniti poseben prostor, kjer se bomo lahko posvečali gostom, po drugi strani pa ne bomo omejevali normalnega življenja drugih družinskih članov.« Tako so začetek leta 2016 z Edijem Blažkom (SoNo Arhitekti), s katerim so zelo dobri družinski prijatelji, definirali osnovni namen in potrebe prostora in v kratkem so se njihove sanje začele uresničevati ter brez razpisnih sredstev konec avgusta predlani začeli z gradnjo. Prve goste pa so v novem degustacijskem prostoru sprejeli v začetku junija 2017. »Ostaja malo grenkega priokusa zaradi neodobrenih sredstev (ciljali smo na okrog 18.000 evrov nepovratnih sredstev), ampak tudi v tem primeru smo pač upoštevali rek o kolesu in pedaliranju,« se nasmeji Irena. In ker so bili odločeni, da v to investicijo grejo, jih tudi ta neodobritev ni mogla ustaviti.
Pretakanje iz generacije v generacijo
Kot družina so s trto in njenimi sadovi že dolgo tesno povezani. Vinogradništvo in vinarstvo je dejansko življenjski slog, meni Irena. »Kdor se za takšen življenjski slog odloči, mora sprejeti, da bo od maja do konca julija imel delo v vinogradu in ne bo časa za počitnice. Prav tako bo imel septembra in oktobra trgatev in spet ne bo veliko časa za počitek. Konec leta se običajno proda največ vina, tako da sta tudi november in december vnaprej definirana. Z januarjem pa se že začne nov življenjski cikel v vinogradu z obrezovanjem. Seveda daleč od tega, da si ne bi znali vzeti časa tudi zase, ampak delo v vinogradu preprosto mora biti opravljeno.«
Do konca osemdesetih let je bila njihova kmetija mešana kmetija, kjer so se ukvarjali z različnimi pridelki (vino, vrtnine, živinoreja …), ampak v manjšem obsegu. Šele takrat pa so se specializirali izključno v vinogradništvo in vinarstvo, nekatere druge pridelke pa imajo bolj za lastne potrebe (olivno olje, mesnine …). »Takrat je bil glavni dirigent kmetije moj oče, ki je spadal med bolj napredne in drzne kmete v naših krajih. Danes je vloga dirigenta razdeljena na več oseb, zagotovo pa moj oče ostaja glavni motor kmetije in, čeprav bo letos star že 80 let, svoje življenje resnično posveča kmetiji. Vinogradništvu, vinarstvu in vinskem turizmu pa se posvečava z Matijo.« Ves prenos znanja in izkušenj se nekako dogaja, brez da bi se tega načrtno zavedali. Vsak od njih se, ko je pred odločitvijo o stvari, za katero meni da je ne obvlada dovolj, preprosto posvetuje z drugimi in z izmenjavo izkušenj je tudi sprejemanje odločitev lažje. »Najbolj pa nama je v užitek videti, kako se te izkušnje in znanje že prelivajo tudi od »none« in »nonota« direktno na Izo in Vita,« ugotavlja Irena. Oba z Matijo se trudita vse znanje in izkušnje prenesti nanju, obenem pa si želita, da ju vse skupaj ne bi obremenjevalo ali omejevalo. »Na tem področju sva z Matijo mogoče malo v nasprotju s tradicijo. Zavedava se namreč, da je sedanja zgodba 'najina' zgodba, da je preteklost bila zgodba mojih staršev in da bo v prihodnje prišel trenutek odločitve tudi za Izo in Vita in da bo takrat tisto njuna zgodba oziroma zgodba njunih družin. In pri tem nikakor ne želiva, da bi ju najina sedanja zgodba kakor koli omejevala.« Se pa zagotovo trudita, da bi jima uspela zagotoviti čim boljšo podlago za njuno odločitev.
Vinski turizem
Irena in njena družina, vse več pozornosti namenja vinskemu turizmu. Zato v njihovi kleti Lepa Vida poleg nakupa vina zaokrožuje ponudbo tudi z degustacijo. Vinski turizem je relativno mlad izraz, ki se je začel uporabljati in razvijati v tako imenovanih »novih« vinskih deželah – v ospredju so seveda Avstralija, Nova Zelandija, ZDA in Južnoafriška republika. »Gre za koncept, ko vinarija ponudi možnost končnemu kupcu, da pride na obisk, pokuša vina, prisluhne zgodbi vinarja in se na koncu lahko odloči za nakup tistih vin, ki so ga prepričala. Pri čemer je seveda zelo pomemben del zgodba in čas, namenjen kupcu, saj ima vinar priložnost, da pove celotno zgodbo in ni omejen samo na tehnične karakteristike vin,« pojasnjuje sogovornica. In prav v tej smeri sta postavila ponudbo vinskih degustacij. Gre za približno dve uri trajajoče doživetje, kjer gostje pokusijo od 5 do 7 različnih vin, h katerim ponudijo še doma pripravljene prigrizke. »Ključna pri tem je seveda naša zgodba, v kateri prepletamo geografijo in zgodovino Vipavske doline, dejstva o vinski kleti Lepa Vida ter predstavimo idejo in karakter posameznega vina. S konceptom vinske degustacije pri Lepi Vidi sva prišla do točke, kjer je odziv kupcev zelo dober, midva pa v celotni izkušnji vsakič znova uživava z gosti.«
Trženje Vipavske doline
Vinski turizem v Vipavski dolini je v zagonu in upam, da se bodo stvari razvijale podobno tudi v bodoče, pravi zadovoljno Irena Ipavec Geržina. »Kar nekaj vinarjev se je odločilo za izgradnjo degustacijskih prostorov in za postavitve ponudbe degustacij in to je super, saj večji del gostov ne želi obiskati samo enega vinarja temveč običajno 2 ali 3. Razlike med posameznimi ponudbami zagotovo so, ampak mislim da bolj v detajlih in seveda v konceptu zgodbe, ki spremlja degustacijo. Seveda so med nami razlike tudi v samih vinih, tako na račun lege kot na račun ideje posameznega vina,« pove Irena. Z nekaterimi vinarji se povezujejo in tudi sodelujejo. Predvsem gre tu za priporočila ter za nasvete gostom, ko jih lahko, ob prezasedenosti, preusmerijo k drugim vinarjem. Vedno bolj pa iščejo sodelovanje predvsem s ponudniki nastanitev, saj lahko oni postanejo pomembni ambasadorji vinskega turizma v Vipavski dolini.
Trženje Vipavske doline ima, čeprav se to malce čudno sliši, nekakšne porodne krče, meni sogovornica. Vipavska dolina je bila zaradi birokracije razdeljena na »zgornjo« (nekdanja občina Ajdovščina) in »spodnjo« (nekdanja občina Nova Gorica), čeprav je večina prepričana, da naključni obiskovalec doline ne zazna geografske ločnice med enim in drugim delom. Ampak tako je bilo postavljeno, pojasnjuje Irena. Na srečo se predvsem v zadnjih letih ta zadeva počasi izgublja in je vse več sodelovanja med vsemi občinami in s tem se končno postavljajo tudi koncepti trženja za celotno Vipavsko dolino in ne več samo za posamične občine. »Tako da na trženje destinacije Vipavska dolina gledam z optimizmom, dejstvo pa je, da je najboljši marketing še vedno zadovoljen gost, ki bo svoje navdušenje širil dalje. Tako da smo na koncu ponudniki tisti, ki preko svojih storitev veliko pripomoremo tudi k trženju celotne doline.«
Cilj zgodbe
Od junija do konca leta je butično klet Lepa Vida obiskalo več kot šessto gostov in z Matijo sta ugotovila, da sta za večino od njih vedela od kod prihajajo in tudi s čim se ukvarjajo. Mladi finančniki iz Singapurja, razvojnik iz Jaguarja z ženo učiteljico, kanadski učitelj angleške literature, slovenski arhitekti, angleški arhitekt z ženo, mlada člana ameriškega vojaškega orkestra v Nemčiji, ameriški vinogradnik z ženo, družina z Malte, ki se ukvarja s pekarstvom itd. »In od vsakega od njih se tudi sam nekaj naučiš in nekaj doživiš. In to je tisto, kar nas najbolj žene naprej,« navdušeno pripoveduje Irena. »Zagotovo imava tudi neke okvirne poslovne, oziroma »numerične« cilje, ki pa so bolj splošni in nama predstavljajo merilo, da se ob subjektivnem zadovoljstvu prepričava, da smo tudi objektivno na pravi poti. V letu 2018 bi tako rada na degustacijah gostila preko 1000 ljudi. To je najin cilj, ki pa, glede na zadnjih šest mesecev, niti ne izgleda tako nedosegljiv. Seveda bomo morali do takrat še marsikaj postoriti.«
Trenutno se glede promocije zanašajo predvsem na socialna omrežja in specializirane portale za popotnike. »Tam je bilo do sedaj največ rezultata. Poleg tega sodelujemo z različnimi organizatorji tur po Vipavski dolini, ki nas vključijo v svojo ponudbo in oni preko promoviranja vinskih tur posredno promovirajo tudi nas.« Ključno je, poudarja Irena, da si v šoli, pri športu, v družini, pri vzgoji, v poslu, pravzaprav povsod, postavimo cilj, da imamo začrtano pot in pri tem vztrajamo.
Letnik 2017
Letnik 2017 je bil zelo obetaven do konca avgusta in potem so tisti trije tedni dežja zadevo malce obrnili. »Pri nas trgatev traja od štiri do šest tednov, odvisno od dozorevanja posamezne sorte. Tiste sorte, ki smo jih uspeli potrgati avgusta, pred dežjem, so karakterno popolnoma drugačne kot tiste sorte, ki so počakale na trti do druge polovice septembra. To je pač vedno tako, ko ne odločaš sam o vseh tveganjih.« In kmetijstvo je panoga, kjer so naravni pojavi dejansko največja tveganja.
V Sloveniji imamo številne posameznike, ki so uspešni v svojem vinskem poslu. Moderni degustacijski prostori, kjer lahko vinarji sprejmejo tudi večje skupine, so vse pogostejše investicije med vinarji. Pri Lepi Vidi lahko sprejmejo skupine do 25 ljudi. »Kar nam manjka, je mogoče koncept in usmeritev na državni in občinski ravni. Glede promocije Vipavske doline se zadeve premikajo v pravo smer, medtem ko na nivoju države vinogradništvo in vinarstvo še zdaleč nima tako razčiščene ideje in postavljene strukture, kot jo imajo recimo pri sosedih v Avstriji in v marsikateri drugi, po obsegu vinogradništva, primerljivi vinski regiji. O največjih vinskih deželah, Italiji, Franciji, Španiji pa tukaj niti ne gre izgubljati besed,« je jasna Irena.
Slovenija vinska dežela?
Vsak človek svoje delo in življenje poskuša posvetiti temu, da bo njegovim potomcem vsaj malce lažje in da bodo imeli priložnost narediti korak naprej od njega. In takšna je tudi želja Irene in Matija. »Vizija in želja iz zadnjih petih let, sedaj dobiva končno obliko in želiva si in trudiva se, da bo zaživela do takšne mere, da bo odločitev za najina otroka lažja. Da bosta imela dobro podlago in da bosta lahko naredila korak naprej. V tem smislu si želim, da bi prepoznavnost Slovenije kot vinske dežele skokovito napredovala. Še vedno namreč večji del turistov tudi ob naših degustacijah pove, da so izvedeli da je Slovenija vinska dežela šele, ko so prišli v Slovenijo. In to moramo spreminjati vsi skupaj – država, občine, ponudniki. Ko bomo to uspeli, bo tudi za naše potomce lažje ohraniti željo in voljo za delo v vinogradništvu in vinarstvu,« sklene vinogradnica s tipičnim vipavskim povabilom: prid'te kej mimu!
Bonton vinske degustacije
1. Prepustite se zgodbi, ki jo je zastavila vinska klet, in ne prehitevajte.
2. Degustacijski vzorec nima mere »en deci« in degustacija ni popivanje. Upoštevajte to.
3. Prigrizki, ki jih ponudijo ob degustaciji, so znak dobrega gostitelja. Degustacije vina pa ne vzemite kot nadomestilo za kosilo ali večerjo (za ta namen imate v Vipavski dolini veliko izbiro odličnih gostiln!).
4. Vzemite si čas. Dve do tri ure za degustacijo od 5 do 7 vzorcev vin je ob vseh zgodbah in informacijah, ki vam bi jih radi podali, ravno dovolj.
5. Raziskujte in iščite svoj okus. Če pri enem vinarju ne najdete vina po vašem okusu, to še ne pomeni, da njegova vina niso dobra. Morda je vaš okus specifičen.
6. Če se dogovorite za uro, bodite točni ali pa obvestite vinarja o zamudi.
7. Uživajte in – še posebej, če ste se imeli lepo – povejte naprej!
