zvezdana mlakar Dobra karma

Razkrita velika skrivnost Zvezdane Mlakar

stevardesa, british-airways Svet24.si

Stevardesa ponuja spolne odnose med letom

aleksandra pivec1 Reporter.si

Lagodno življenje bivše ministrice Aleksandre ...

protivladni-petkovi-protesti Svet24.si

VIDEO: Policisti dobili navodila, da naj ustavijo ...

Aleksander_Zupancic Necenzurirano

Vizjakov človek iz kabineta in za Petrol v ...

Nika Zorjan Poljubi me na bozic Njena.si

Nika Zorjan o poljubu s tistim, ki ji največ ...

Tina Gorenjak Njena.si

Najini mostovi: Kaj se je med snemanjem zgodilo s ...

Hrepeneč po »svetu« uživa v odkrivanju neznanih dežel

Aina Šmid, Ženska, 22.08.2017 11:00:00

Ralf Čeplak Mencin, etnolog, muzejski svetovalec in kustos za Azijo, Avstralijo in Oceanijo v Slovenskem etnografskem muzeju

Delite na:
Hrepeneč po »svetu« uživa v odkrivanju neznanih dežel

Je etnolog po duši, zanimajo ga ljudje, manj znane kulture in načini življenja, rad potuje na neznana območja in odkriva drugačna razmišljanja. Ded mu je v zahvalo svojemu bratu, ki je del življenja preživel v Ameriki, in po drugi svetovni vojni pomagal družini Čeplak s paketi pomoči, izbral ime, mama ga je kot malčka poimenovala Bibi in tako ga kličejo tudi vsi njegovi prijatelji. Na začetku letošnjega maja se je razširila vest, da pripravlja razstavo o Afganistanu.

In zakaj prav Afganistan? Ko prebereš knjigo z modrimi platnicami v barvi afganistanske burke s portretom deklice na sredini in odkriješ zgodbe mnogih Slovencev, ki so še kot hipiji, alpinisti in avanturisti v sedemdesetih letih in pozneje kot humanitarni delavci in vojaki popotovali tja, ti postane jasno, da je ta dežela zapisana tudi v slovensko dušo. In po tej razstavi, Afganistan, slovenski pogledi, bomo morda videli v njej in njenih ljudeh še kaj drugega kot begunce, talibane in teroriste.

Bibi se z neevropskimi kulturami ukvarja že vso svojo kariero kulturnega antropologa. Je predan muzealec, ki navezuje in širi stike z renomiranimi muzejskimi ustanovami. Je član izvršnega odbora ICOM/ICME (International Committee of Ethnographic Museums) in je za svoje delo že dvakrat prejel Valvasorjevo priznanje. Je tudi večni popotnik. Razstavo o Afganistanu je pripravljal več kot 6 let, iz nič mu je uspelo zbrati več kot 7000 fotografij, 400 dragocenih predmetov afganistanske kulture, 8 dokumentarnih filmov in 28 zgodb ljudi, ki so z Afganistanom tako ali drugače zaznamovani. To smo začutili tudi na veliki otvoritvi toplega majskega večera, ki je pritegnila na desetine gostov in obiskovalcev, pa še mnoge raztepene prijatelje in Bibijeve sopotnike iz različnih potovanj življenja.

Afganistan je za nas precej neznana dežela, večinoma jo povezujemo s talibani, begunci, morda še s tako imenovanim afganistancem, hašišem, ki prihaja iz tistih krajev, o njihovi kulturi in deželi pa ne vemo kaj dosti. Od kod ideja za projekt Afganistan v Slovenskem etnografskem muzeju?

Ideja se je porodila okoli leta 2010, ko je v Celju gostovala manjša razstava otroških risb afganistanskih beguncev iz Irana. Projekt je vodila Kristina Radej, tedanja odpravnica poslov na slovenskem veleposlaništvu v Teheranu, danes pa veleposlanica. Po nekem naključju sem zavil tja in si ogledal razstavo. Nagrajenki razstave, majhni deklici iz Afganistana in njenim staršem, so plačali pot v Slovenijo, kjer je prejela nagrado, Kristina Radej pa si je želela, da bi razstava potovala še kam drugam. Šlo je za projekt zunanjega ministrstva in njihovega oddelka za razvojno pomoč, niso pa imeli človeka, ki bi to lahko izpeljal naprej in tako so se obrnili name kot kustosa za Azijo. Razstavo smo nato popeljali še na slovensko gimnazijo v Celovcu, na grad Dobrovo v okviru Goriškega muzeja, Etnografski muzej v Ljubljani, gostovala je tudi v Bruslju in Washingtonu, nato pa se je vrnila v Teheran. Prav v tistem času je bila v našem muzeju na ogled velika razstava Orinoko, o Indijancih iz Venezuele, izposojena razstava, ki je prišla k nam iz Finske. Bila je ena prvih tovrstnih razstav, zelo atraktivnih in zanimivih, ki je bila tudi izjemno dobro obiskana. Takrat sem začel razmišljati, zakaj pa ne bi sami naredili tako dobre in odmevne razstave, saj smo etnologi. Od nekdaj sem veliko potoval. Ko sem predstavil idejo o Afganistanu, so se vsi strinjali z njo, a kot vedno ni bilo denarja. A počasi sem že začel delati v to smer. Ker spadam v hipijevsko generacijo iz sedemdesetih let in sem leta 1974 s sestro na poti v Indijo tudi sam prvič obiskal Afganistan, sem deželo do neke mere poznal. Zelo me je motila predstava o Afganistanu, kakršna je prevladovala v večini medijev, zlasti po 11. septembru 2001, ko se je o Afganistanu poročalo le še v zvezi z vojno, talibani in teroristi. Vedel sem, da imajo Afganistanci za seboj izjemno bogato kulturno zgodovino in da gre za etnično zelo pisano, zanimivo deželo. To je bil moj osnovni motiv. Sprva sem si zamislil obširno razstavo čez celo nadstropje muzeja, z veliko razstavo fotografij v Tivoliju in še razstavo njihove kaligrafije v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, toda medtem so se zamenjale štiri vlade, pet ministrov za kulturo, direktorica muzeja in marsikaj, kar smo se že dogovorili, je padlo v vodo. Vendar je tudi nova direktorica našega muzeja dr. Tanja Roženbergar prepoznala zamisel kot dober projekt in jo podprla, tako da smo jo lahko pripeljali do konca.

O doživljanju Afganistana pišejo v knjigi znani Slovenci od Toma Križnarja, Ervina Hladnika Milharčiča, Petra Amaliettija, Zmaga Šmitka, Draga Kosa in drugih, ki so se tja podali v sedemdesetih in v novejšem času. Kljub kulturnemu šoku vsi bolj ali manj govorijo o popolni fascinaciji nad deželo, ki jih je za vselej zaznamovala. Bi lahko rekli, da je Afganistan nekako zapisan v slovensko dušo?

Mislim, da je res, že če izhajam iz sebe. Mogoče smo si podobni v tem, da imamo oboji hribe, Slovenci smo znani kot alpinističen narod in so nam hribi vedno blizu. Konec šestdesetih let so kar tri slovenske alpinistične odprave potovale v Afganistan. Vse je potekalo zelo avanturistično, na pot iz Slovenije do Afganistana so po tedanjih cestah šli s kombijem in katrco, preplezali so štiri prvenstvene smeri, štiri sedemtisočake in se potem spet s kombijem vrnili domov. Če si potoval tja v sedemdesetih, je bilo kot bi pripotoval v srednji vek. Afganistan je bila takrat revna in tehnološko popolnoma nerazvita država, skoraj brez infrastrukture, s komaj kaj avtomobilov. Na cestah si v glavnem srečeval koleslje s konji, kamele in po mestu poslušal kraguljčke konjskih vpreg. Za nas je bilo vse zelo romantično, takrat se pač nismo spraševali o drugih problemih tamkajšnjega življenja, ki so že od nekdaj tleli za vso to eksotiko. Recimo o položaju žensk in njihovem zatiranju. Afganistanska družba je zelo patriarhalna in konservativna. Marsikomu pa je bila najbrž izziv na teh potovanjih tudi lahko dostopna droga, poceni afganistanski hašiš. Življenje je bilo za nas tam skoraj zastonj, mnogi so šli tja preprosto, ker jim je bilo tam všeč in so uživali v takšnem življenju.

Kakšna pa je dežela zunaj mest?

Sama dežela je zelo slikovita, sicer precej drugačna od Slovenije, ki je zelo gozdnata in zelena. Tam pa imaš neverjetno barvite kontraste, neskončne rumenorjave puščave, modro nebo in visoke gore, blizu Pakistana v Nuristanu odkriješ tudi zelo pogozdeno zeleno pokrajino, na severovzhodu v Bamijanu pa se razteza znameniti park ledeniških jezer. Življenje se tam od nekoč do danes še vedno ni toliko spremenilo, moški še danes nosijo brade in turbane, ženske so v glavnem zakrite v dolgih zamreženih modrih burkah. V šestdesetih letih si lahko videl v mestu tudi sodobno, evropsko oblečene ženske, nikoli pa na podeželju. Med mestom in podeželjem so velike razlike, poleg tega gre tudi za zelo različne etnične skupnosti z različno religijo. Večina Afganistancev so suniti, Hazari v osrednjem Afganistanu, potomci Mongolov, pa so šiiti, tudi bolj odprti in liberalni, medtem ko večinski Paštuni veljajo za zelo konservativno in patriarhalno, najbolj arhaično in ortodoksno družbo, od koder v glavnem izvirajo tudi talibani.

Afganistan je precej velika dežela, za kakšnih 30 Slovenij, v deželi so še vedno ohranjeni sledovi in zgodbe o Aleksandru Makedonskem, Džingiskanu in drugih velikih zavojevalcih sveta. Nekakšna mitska dežela?

Zagotovo. Mi sami nismo imeli neposrednih stikov s temi velikimi zavojevalci in njihovimi imperiji, bolj smo jih spoznavali prek literature. V Afganistanu pa te sledove lahko vidiš še danes, recimo v starih trdnjavah in mestih. Smo pa tako Slovenci kot afganistanska ljudstva potomci Indoevropejcev, kar lahko prepoznamo tudi po nekaterih podobnih korenih besed. Imamo torej skupne korenine, kar kažejo tudi fizično antropološke poteze nekaterih ljudi, ki jih tam srečuješ, saj so popolnoma evropske. Zelene in modre oči, rdeči ali svetli lasje tam niso redkost, zlahka bi kakega Slovenca prestavil tja oziroma Afganistanca sem. Draga Kosa, ki je od vseh piscev knjige o Afganistanu največkrat potoval tja, mislim, da je bil tam že šestnajstkrat, ker sodeluje v mednarodni protikorupcijski komisiji, korupcija pa je, kot vemo, tam velik problem, so imeli že večkrat za Afganistanca.

Pravijo, da so tamkajšnji svetlooki ljudje potomci vojakov Aleksandra Makedonskega?

O tem obstajajo različne teorije, nekateri pravijo, da gre za potomce Grkov, vendar to ni dokazano. V času Aleksandra Makedonskega je bilo veliko kraljestev, ko je z vojsko prodiral do Indije, je za seboj puščal oporišča in vojskovodje, ki so pozneje postali kralji posameznih provinc. O teh teorijah se krešejo različna mnenja.

Afganistan zdaj ni več postaja na eksotičnem potovanju v Indijo, ampak predvsem cilj, povezan z raznimi vojaškimi ali civilno humanitarnimi misijami. Kakšen je Afganistan danes, po desetletjih vojn in talibanske oblasti?

Po napadu 11. septembra 2001 v New Yorku se je oblikovala mednarodna koalicija več kot petdesetih držav, vključno s Slovenijo, ki je bila tam prisotna med leti 2001 do 2014, ki so sprožile vojaško intervencijo in v nekaj tednih pometla s talibanskim režimom. Sledila je cela vrsta mirovnih konferenc po svetu na temo Afganistana, vzpostavila se je civilna vlada s Hamidom Karzajem in postopoma se je začela dežela spet konsolidirati in graditi kot nekakšna »normalna država«. Koliko je bilo to uspešno, lahko vidimo danes, šestnajst let po mednarodni intervenciji, ko je še vedno velik del Afganistana pod nadzorom talibanov, čuti pa se tudi močna vpletenost bližnjih velikih sosed, Pakistana in Irana, deloma pa tudi Rusije, Kitajske, Indije in drugih, ki imajo tam svoje interese. Afganistan ima pomembno geostrateško lego in precej rudnih bogastev, tudi nafto. Velesilam torej po svoje ustreza, da je sesuta država, ker imajo tako največjo korist od nje. To je dežela korupcije, ogromno pomoči in denarja se porazgubi po mnogih žepih, medtem ko imajo navadni ljudje komaj kaj od mednarodne pomoči.

Od kod pa ste nabrali vse te materiale za razstavo, kaj so bili vaši viri?

Naš muzej ni imel ničesar, kar bi izviralo iz Afganistana, čeprav ga je že pred stotimi leti prepotoval prvi Slovenec Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice, avstro-ogrski vojak, ki je bežal domov iz Sibirije. Potem pa dolgo nič, vse do alpinistov, hipijev in etnologov konec šestdesetih in v sedemdesetih letih. Po vdoru Sovjetov se je Afganistan spet za dolgo zaprl, šele z nevladnimi organizacijami, vojaškimi misijami in civilnimi strokovnjaki za razvoj po letu 2004 smo Slovenci spet začeli prihajati tja.

Ko sem se začel ukvarjati z Afganistanom, sem najprej poiskal svoje stare kolege, ki so nekoč potovali tja. Mreža se je začela počasi širiti in me pripeljala tudi do ljudi, ki so hodili v Afganistan v novejših časih. Nekateri so me kar sami poiskali, ko so slišali, kaj pripravljam. Prof. Danica Fink Hafner s FDV-ja, ki pozna Draga Kosa, me je opozorila nanj. V roku dveh let sem tako prišel do nabora kakšnih 50 ljudi, za katere sem vedel, da so bili v Afganistanu, vse sem zaprosil za njihovo zgodbo, fotografije in predmete, če so jih imeli. Mnogi so jih zares imeli, kar me je presenetilo. Ko sem sam potoval tja prvič, še nisem imel denarja za fotoaparat in nisem ničesar fotografiral, pisal pa sem dnevnik, oba s sestro sva ga. Takšen je bil tedanji način, ni bilo blogov, svetovnega spleta in socialnih omrežij. Mnogi so pisali dnevnike, Zmago Šmitek, Zora Pavlin, Mojca Račič in drugi, tako so prav preko teh dnevnikov nastajale zgodbe za to knjigo, marsikaj bi sicer izginilo v pozabo. Nekatera zelo dragocena glasbila smo dobili od naših alpinistov in enega fotografa. Seveda pa to še ni bilo dovolj za razstavo. Iskal sem muzeje v naši bližini, ki bi nam posodili kakšno gradivo in predmete o Afganistanu, saj brez tega ne more biti velike razstave. Dunajski etnografski muzej recimo ima krasno afganistansko zbirko, leta 2003 so imeli veliko razstavo in Afganistan je postajal spet aktualen marsikje po svetu. Na Dunaju sem že veliko pregledal, naredili smo izbor, a muzej je zahteval za izposojo svojih eksponatov ceno, ki je daleč presegala naš budžet. Zato sem iskal naprej. Vedel sem, da ima lep muzej Azije in Pacifika tudi Varšava. Tega sem se spomnil še iz študentskih let, ko smo bili na Poljskem, da so Poljaki organizirali kar nekaj etnoloških ekspedicij v Afganistan. Torej morajo imeti tudi kakšno zbirko predmetov. Vzpostavil sem stik z muzejem, njihova direktorica je bila zelo prijazna in takoj za sodelovanje. Šel sem v Varšavo in odkril krasno zbirko. Z njimi smo se dogovorili za brezplačno izposojo. Pri nas pa sem odkril nekaj znanih fotografov, ki so fotografirali v Afganistanu: Manco Juvan, Arneta Hodaliča, Mareta Lakoviča, ki je prispeval portret afganistanske deklice na naslovnici, Boruta Kranjca s slikami beguncev, zraven pa so seveda tudi fotografije popotnikov. Tako smo iz več kot 7000 zbranih fotografij koncipirali zgodbe, kot jih vidite na razstavi, opremljene s citati in fotografijami, že lani oktobra pa je izšla knjiga z 28 zgodbami Slovencev, ki so potovali tja.

Z begunsko krizo je, kot pravite v knjigi, delček Afganistana prestopil tudi slovenske meje. Bo projekt premaknil tudi kakšno mejo v glavah, da se bomo bolj spoznali s kulturo ljudi, ki prihajajo v Evropo?

To je dejstvo. Mene je sram, da se Slovenija danes zapira z bodečimi žicami in neprepustnimi mejami, medtem ko smo bili včasih zelo odprta družba, še posebej v času Gibanja neuvrščenih. Takrat sem zelo veliko potoval po Aziji in Afriki, kamorkoli sem prišel, sem bil dobrodošel. Nikoli nisem doživel občutka ogroženosti, pa če sem potoval v še tako odročne kraje, bogu za hrbtom, povsod so me lepo sprejeli. Z begunsko krizo so med drugimi begunci prišli k nam tudi Afganistanci. Nekateri živijo zdaj tu v popolnem vakuumu in glede na naše restriktivne zakone, nimajo nobene perspektive. Če bi šli naprej v Avstrijo ali Nemčijo, bi jih od tam vrnili v Slovenijo in tukaj spet čakali v praznem prostoru. Zanje uradniki trdijo, da prihajajo iz dežele, kjer ni vojne, a ni tako. Za vse, ki so prišli v konflikt s talibani ali pa so sodelovali s katero od zahodnih nevladnih organizacij, je velika verjetnost, da jih bodo talibani doma usmrtili. Dejstvo je, če pošljemo Afganistance nazaj v Afganistan, pomeni zanje to smrtno obsodbo. Ljudje, ki so pri nas odgovorni za to, se sploh ne zavedajo, da se igrajo z njihovimi življenji.

Pravite, da se vaš alter ego že vse življenje sprehaja med Indijanci, Tibetanci, Indijci, Turki, Romi in Afganistanci. Vas privlačijo ravno tiste kulture in ljudstva, ki so navidezno najdlje naši mentaliteti, načinu življenja?

Ne vem natančno, zagotovo pa je na moje življenje zelo vplivalo branje Karla Maya v mladosti. Seveda gre pri njem za idealizirano, romantizirano podobo Indijancev, saj vemo, da je Karl May šele dosti pozneje obiskal Ameriko, a mene in mojo babico, ki mi je rada pripovedovala, so zaznamovale prav te zgodbe. Babico še posebej Pearl Buckova, tako je preko knjig zelo veliko vedela o Kitajski. To so bile zgodbe mojega otroštva in najbrž tisti temelji, na katerih je zrastlo moje zanimanje za tuje kulture. Ko sem začel potovati, so me vedno fascinirale prav te oddaljene dežele in potovanja. Nekatere je takšnih potovanj strah, sam pa uživam v odkrivanju neznanih dežel. Nemci imajo lepo besedo Fernweh, besedo, ki je Slovenci ne poznamo, pomeni pa nekaj takšnega, kot hrepenenje po svetu, po oddaljenih krajih.

Slovenci smo bolj mahnjeni na domotožje …

Verjetno, saj nimamo besede za takšno občutje, a kolikor poznam nekatere svoje prijatelje, bi rekel, da tudi nas Slovence rado »ugrabi« takšno hrepenenje po potovanju, po svetu, nas zasrbijo podplati, bi temu rekli. Verjetno sem prav prek zgodb o Indijancih začel iskati stara ljudstva, ki še niso okužena z zahodno civilizacijo. To je tisto, kar sem našel v Tibetu ali v Afganistanu in zato so mi blizu tudi Romi. Res pa je, da sem na teh potovanjih vselej doživljal same pozitivne izkušnje. Takšnega gostoljubja pri nas ne moreš doživeti, da srečaš ljudi na cesti in te za nekaj tednov povabijo k sebi domov, kot sem doživel pri neki družini v Turčiji ali pa v Afriki. Zanimivo, da je to gostoljubje najbolj doma prav v islamskih deželah, o katerih je zadnje čase toliko predsodkov. Terorizem in teroristi so ekscesi, ki jih ne smemo posplošiti na vso družbo, nobena družba ni čisto imuna pred tem. Sam Koran pridiga o bratstvu in sožitju, še malo ni militanten. Verjetno bi lahko našli take ekscese tudi znotraj drugih religij, recimo križarje ali pa inkvizicijo v krščanstvu. Ko sem v severnem Pakistanu zaradi praznikov ostal pred zaprtimi vrati banke, brez lokalne valute, mi je domačin, ki sem se mu potožil, meni neznancu, posodil denar za nekaj dni in mi zaupal, da mu ga bom ob priliki vrnil.

Prepotovali ste mnoge dežele in kotičke, ki niso glavne točke na turističnem zemljevidu? Je popotovanje in odkrivanje teh kultur še nadaljevanje raziskovalnega duha hipi generacije in eksperimentiranja z drugačnimi načini življenja, razmišljanja?

Vse to je bilo povezano. Hipijevska kultura mi je bila blizu zaradi glasbe, ideologije miru in sožitja, sodelovanja med različnimi ljudmi in narodi. Vsekakor pa tudi rad odkrivam nekaj novega, vedno sem raje potoval po kopnem kot pa letel. Tako lahko postopoma spoznavaš deželo, ljudi in njihovo kulturo, kar je zelo drugače, kot če padeš tja iz letala in doživiš kulturni šok. Veliko smo potovali z vlaki, na poti do Indije vsaj do Teherana, kamor je še vodila železnica, pa spet čez Pakistan v Indijo. S transibirsko železnico sem šel tudi do Kitajske, na Kitajskem in v Afriki sem ogromno potoval z vlaki, po Egiptu in Sudanu tudi z ladjo po Nilu. Takšna potovanja pomenijo, da postopoma odkrivaš deželo, se pogovarjaš z ljudmi, se učiš jezika … Pri hipijih je šlo za mešanico vsega tega, vmes je bila tudi droga seveda, »sex and drugs and rock and roll«, vse to se je tedaj prepletalo. Mene pa je to navdušilo tudi za študij etnologije, žal pa takrat še ni bilo štipendij in izmenjav. Na zahodu je bila normalna praksa, če si kulturni antropolog, da greš na teren, tam živiš in raziskuješ, se učiš jezika. Pri nas pa je bilo vse to popolna eksotika, vsi, ki smo to študirali in hoteli kam potovati, smo si morali vse sami zorganizirati po nekih ovinkih, za najmanjši denar seveda. Na Kitajskem sem bival tako, da me je neki znanec zaposlil prek nevladne organizacije, da sem lahko nekaj časa tam živel in raziskoval.

Nekaj let ste vodili Muzej neevropskih kultur na dvorcu Goričane, ki je danes zaprt za javnost in spremenjen v škofovsko rezidenco. Kako gledate kot muzealec na objekte, ki prehajajo z novimi časi nazaj v zasebno last?

To je travmatična zgodba mojega življenja, če zdaj pri 62 letih gledam nazaj (smeh). Ko sem se kot mlad etnolog pri 35 letih zaposlil na gradu Goričane, sem imel velike načrte. Ves čas svoje profesionalne muzejske poti se peljem po dveh tirih, eden je etnologija, drugi je muzeologija. Kmalu sem se aktiviral v izvršnem odboru mednarodne muzejske organizacije ICME/ICOM, ki povezuje muzejske etnologe in prišel v stik z direktorji mnogih znanih muzejev, in ko sem začel v Goričanah, sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Sprva se je zelo vlekla gradbena obnova dvorca, zaradi pomanjkanja sredstev, še bolj pa pomanjkanja podpore. Še najbolj je podpirala občina Medvode. Toda potem se je vpletla cerkev z nadškofom Rodetom, ki je želel imeti tam letno rezidenco. Seveda je treba povedati, da je bil grad Goričane do druge svetovne vojne last cerkve, njihova letna rezidenca. Med vojno so ga zasegli Nemci, ki so imeli tam zbirni center za nadaljevanje prevozov v Dachau in druga taborišča. Po vojni je bil grad konfisciran, torej ne nacionaliziran, nekaj let je vegetiral, v njem so bila socialna stanovanja in skladišča. Pozneje je dobil tam svojo dislocirano enoto Slovenski etnografski muzej, nastal je Muzej neevropskih kultur, ki je dobil fantastično Skuškovo zbirko iz Kitajske in Beblerjevo zbirko predmetov iz Indonezije. Neevropske zbirke so bile sploh prve zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, zbirka severnoameriških Indijancev Friderika Barage in zbirka Ignacija Knobleharja iz južnega Sudana recimo, so bile predhodnice, zametki zbirk današnjega Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenci nismo bili nikoli zapečkarji, marsikam smo potovali, nekoč kot misijonarji, mornarji ali trgovci, pozneje kot popotniki.

Ob rojstnem dnevu svetovne popotnice Alme Karlin in izidu novih prevodov njenih del običajno pripravite v muzeju poseben dogodek. Ker ste popotnik in raziskovalec, kako gledate na Almo kot žensko, pionirko na tem področju?

Almo je pravzaprav odkril Zmago Šmitek, prej pa je bila dolga leta pozabljena, zamolčana. Desetletja. Sam jo zelo spoštujem in zamerim tedanji politiki, da jo je tako prezrla in odstranila iz naše zavesti, čeprav kot nemško govoreča ni simpatizirala z nacisti, nasprotno, kot vemo danes, je sodelovala s partizani. Bila je napredna, neodvisna ženska, ki je med vojno doma skrivala tudi nemškega novinarja, Juda, pa vendar jo je po vojni vseeno doletela zelo žalostna usoda. Osamljena je vegetirala s svojo prijateljico vse do smrti v majhni hiški nad Celjem. Vemo, da je bila pred vojno zelo popularna pisateljica, ki je prodala veliko knjig in imela klube oboževalcev. Prav z Almo lahko stojimo ob boku nekaterim drugim podobnim ženskim raziskovalkam tistega časa, iz Anglije, Švedske in drugod. Bila pa je tudi otrok svojega časa, v njenih knjigah zasledimo tudi predsodke in rasizem, ki bi bili danes nesprejemljivi, govorjenje o rasah ali plemenih danes sodi med politično nekorektno. O Almi se zdaj govori in raziskuje s spoštovanjem in vedno več prevodov, zlasti po zaslugi Jerneje Jezernik, spet prihaja na plano.

Kam bi usmerili svoj popotniški ego, če bi imeli možnost? Katero deželo bi radi predstavili Slovencem?

Še so dežele, kjer nisem bil in bi jih rad raziskal. Recimo Etiopijo, Namibijo, Vietnam, tudi Kitajska je ogromen in zanimiv prostor, kjer živi kar 56 etničnih manjšin. Tam sem pol leta bival na enem mestu, pol leta pa potoval čez deželo. Zelo bi si želel postaviti veliko razstavo o Tibetu. Tudi to je zelo žalostna zgodba, podobna, kot so jo doživeli severnoameriški Indijanci pred 150 leti, ko so jih izrinili iz njihove lastne zemlje. Imam dobre prijatelje med Han Kitajci, a sem vseeno kritičen do režima in politike, ki jo tam izvajajo. Kitajcem je že uspelo zgraditi železniško progo do Lhase, prišli so že skoraj do Himalaje. Veliko se govori o novi svilni poti, saj že obstaja železniška povezava od Kitajske do Londona. Takšno potovanje tovora bo vse zelo poenostavilo, pocenilo, a mnogi se bojijo tega, kar občutimo že zdaj. Vse tisto, kar nam prinaša globalizacija in ceneni kitajski izdelki, ki so uničili lokalno industrijo, a Kitajci imajo še nore načrte, predreti tunel skozi Himalajo in skozi Nepal vse do Indije. Ne vemo, kaj vse nam še prinaša prihodnost …