Glavinci – modrina, ki se poslavlja s travnikov
Modrina glavincev je bila na poletnih travnikih nekdaj močno prisotna. Gre za pri nas bogat rastlinski rod, saj v naravi raste kar 24 vrst. Bili so skoraj povsod, manjkali so morda le na zelo gnojenih travnikih, ki pa jih včasih tudi še ni bilo na pretek. Danes pa se žal cvetoča modrina iz narave počasi poslavlja – glavinci izginjajo, ker je košnja zanje prehitra in zato jim ne uspe priti do cvetenja. Jim morda lahko pomagamo preživeti na domačem vrtu?
Glavinci so rastline suhih in vlažnih travnikov, kraških gmajn, pripotij in gozdnih robov. Prilagojeni so na košnjo, le da ta ne sme biti prezgodnja. Morajo zacveteti in tvoriti semena, in dokler jim to uspeva, je njihovo preživetje zagotovljeno.
Skozi zgodovino so se prilagodili tako košnji kot paši, zdaj pa počasi izgubljajo boj. Ne zmorejo se več prilagoditi intenzivnemu gnojenju, kjer prevladujejo samo trave, in tudi ne zelo zgodnji košnji. Najprej so z naših njiv izginile plavice, saj jim intenzivna kmetijska pridelava ni več dopuščala rasti. Drugim travniškim vrstam je do začetkov baliranja še dobro kazalo, ker pa se košnja danes opravlja zgodaj, še preden zacvetijo, počasi izginjajo tudi te.
Nekatere vrste glavincev so sicer tudi povsem alpske in segajo na gorske trate, a v tokratnem prispevku bi vas radi navdušili nad običajnimi travniškimi vrstami. Ko jih boste spoznali, se boste morda odločili, da kakšno od njih vključite tudi na svoje gredice.
Na Krasu se najprej, še v pomladi, razcveti Triumfettijev glavinec (Centaurea triumfettii), ki jo najdemo tako na travnikih, gmajnah, na obrobju gozdov kot tu in tam tudi v zelo presvetljenih toploljubnih gozdovih. Njegovi intenzivno modro vijolično obarvani cvetovi čudovito popestrijo trate, poseben čar pa mu dodajo še rahlo volnati srebrno zeleni listi. Rastlina velikokrat raste v šopih, zato njena barvitost na suhih travnikih še posebej izstopa. Tu in tam barva zelo variira in postane rdeče vijolična ali rožnata in celo belkasta. Tudi ko rastline odcvetijo, se njihove glavice še dolgo bohotijo v travi.
Podoben Triumfettijevemu je gorski glavinec (C. montana), le da se pojavlja v drugačnih rastiščnih razmerah. Gorski se razrašča v višjih delih hribovja v notranjosti Slovenije. Pogost je na višje ležečih senožetih in na obrobju gozdov. V primerjavi s Triumfettijevim je bolj olistan, z večjimi listi. Prav tako ima velike cvetove, ki so zelo intenzivno modro obarvani.
Na Krasu se glavincem v začetku poletja pridruži še skalni glavinec (C. rupestris). Za razliko od večine glavincev ima ta rumeno obarvane cvetove. Rumeno koškasto socvetje obdajajo še bodičaste konice ovojkovih listov. Rastlina je zelo dobro prilagojena na sušne razmere. V zemlji ima globoko koreniko, ki ji pomaga preživeti tudi na povsem kamnitih tleh, saj se z njo zasidra globoko med skale. Listi so globoko deljeni, ozki in z ozkimi roglji, usnjati, trdi ter sivkasto zeleni.
Njihova zgradba omogoča rastlini lažje preživetje v ekstremnih razmerah, kot so visoka temperatura, sončno sevanje in suša. Na kraških travnikih, kjer so tla globlja in se bohoti obilica trav, v vetru valovi skupaj z njimi. Na gmajnah, kjer je trav manj in so tu in tam povsem kamnite površine, pa skalni glavinec ostaja pri tleh in daje velikokrat videz polgrmička, iz katerega izrašča kar nekaj cvetov. Skalni glavinec je tako ena izmed suši in soncu zelo dobro prilagojenih rastlin. Tudi na domačem vrtu bo najbolje uspeval na soncu, na izpostavljenih vročih delih.
Poljski glavinec (C. scabiosa) je eden izmed naših višjih glavincev in je značilen za suhe travnike. Cveti na vrhuncu poletja in ima običajno več rožnato obarvanih cvetov, saj gre za navidezno že kar grmasto razraslo rastlino. Ko se šop močno razraste, je to ena izmed bujno cvetočih rastlin, z veliko listno maso nacepljenih listov. Pogosto je to tudi rastlina ruderalnih rastišč, torej pionirska vrsta, ki porašča nove odprte površine.
Včasih tipična rastlina otave, navadni glavinec (C. jacea), pa danes vse bolj izginja, ker so košnje prepogoste. Navadni glavinec se je prilagodil tudi zmerno gnojenim travnikom. Vendar se na njih ni pojavljal tako množično kot na manj gnojenih. Z intenzivno košnjo so mu dnevi šteti, saj ne more več semeniti. Zato ta rastlinska vrsta, tako kot tudi mnoge druge zelnate vrste, zelo hitro izginja z naših travnikov. Tako ostaja le še na pripotjih in ob cestnih robovih, če ti niso preveč intenzivno košeni.
Vse vrste glavincev so lahko prav lep okras v različnih zasaditvah in kombinacijah na domačem ali celo javnem vrtu. So hkrati medovite ter barvno in strukturno dovolj zanimive, da pritegnejo pozornost. Ob primernem gojenju lahko tudi po večkrat cvetijo. Zato je morda že skrajni čas, da na vrtove začnemo saditi tudi naše glavince.
Objavljeno v reviji Rože in Vrt/Zeleni Raj št. 7, 17. 6. 2019
