»Genocid se še vedno dogaja!«
Letos obeležujemo 80. obletnico začetka druge svetovne vojne, ki velja za najobsežnejši in najbolj krvavi oboroženi spopad v zgodovini, v katerem je umrlo več kot 70 milijonov ljudi, od tega ogromno civilistov. Grozljiva obletnica je dobro izhodišče za izdatne opomine, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da pozabljamo lekcije iz preteklosti. In genocid se zato še vedno dogaja, zaskrbljujoč pa je tudi ponoven porast nacionalizma.
Ob tej žalostni obletnici na povabilo televizije Viasat History (ki obletnico obeležuje z oddajami, kot sta Največji dogodki 2. svetovne vojne v barvah in Vzponi in padci: Prelomnice 2. svetovne vojne) obiščemo koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau.
Ob omembi druge svetovne vojne namreč večina najprej pomisli na holokavst - nacistični genocid, v katerem je umrlo več kot pet milijonov Židov, od tega okoli tri milijone v taboriščih, okoli milijon samo v Auschwitzu. Seveda je bilo v slednjem žrtev še več in še drugih narodnosti (tja je bilo odpeljanih tudi okoli 2300 Slovenk in Slovencev). O grozljivosti te »tovarne smrti« smo slišali že ogromno, zelo težko pa je govoriti o občutkih, ki prevevajo obiskovalca, ko se sprehaja po orjaškem območju taborišča, ki je danes muzej, ki opominja na grozote vojne.
»V muzeju se ukvarjamo s tem, kako lekcije iz holokavsta uporabiti v sodobnem življenju,« nam pove zgodovinar Piotr Setkiewicz, direktor Centra za raziskave v Muzeju Auschwitz-Birkenau. Grozljiva resnica namreč je, da se genocid še vedno dogaja in da ekstremizem po svetu narašča. »Na to je treba opozoriti in stvari pravilno razložiti. Preden bo morda spet prepozno,« opozori.
Dr. Setkiewicz, svoje življenje ste posvetili raziskovanju Auschwitza in Birkenaua, še posebej ste se poglobili v področje prisilnega dela in suženjstva med drugo svetovno vojno, predvsem v taborišču Auschwitz. Zakaj ste se odločili za tako nišno zgodovinsko področje?
Konec osemdesetih let je bila to - gledano s stališča zgodovinarja - najbolj obetavna tema, še posebej zgodovina nemških podjetij, povezave med menedžerji nemških tovarn in SS-om, pa vprašanje zaposlovanja ljudi med vojno itd. Takrat te teme na Poljskem niso bile dovolj raziskane, zato sem se odločil zanje. Ampak skozi kariero sem raziskoval še veliko drugih področij, na primer zgodovino Auschwitzeve garnizije, esesovsko osebje v Auschwitzu, zgodovino nekaterih Auschwitzevih podtaborišč itd. Trenutno s kolegi preučujemo zgodovino načrtovanja Auschwitza, radi bi namreč določili ključne odločitve, ki so jih sprejeli v različnih obdobjih obstoja taborišča. Zakaj so bile sprejete nekatere stvari? Na primer na začetku leta 1942 je Himmler sprejel ključno odločitev za prihodnost Auschwitza: spremenil ga je v taborišče za uničenje Židov. Skušamo torej rekonstruirati, kako je prišlo do verige odločitev, ki so bile sprejete od začetka do konca.
Ampak zakaj ste izbrali ravno študij zgodovine in nato delo v muzeju Auschwitz-Birkenau?
Rojen sem v mestu Oświęcim (torej Auschwitz, op. p.). Moja mama in babica sta med vojno ostali v mestu, oče pa prihaja iz Varšave, zato sem kot otrok slišal veliko zgodb o drugi svetovni vojni, tudi o bratu dedka, ki je bil ubit v taborišču. Zgodovina me je zelo zanimala. Ko sem potem diplomiral, sem slišal, da se ponujajo karierne možnosti v muzeju Auschwitz-Birkenau, in sem se prijavil. Takrat je imel na Poljskem pravkar diplomirani zgodovinar dve možnosti: da je postal učitelj zgodovine ali pa arhivist. Tudi sam sem najprej pristal v arhivu muzeja Auschwitz-Birkenau, a ko sem postal vodja arhiva (med letoma 2001 in 2007, op. p), sem počasi začutil veliko odgovornost do tega dela. Biti direktor Centra za raziskave pa je seveda še toliko pomembnejša naloga. Preučujem zgodbe, ki so imele velik vpliv na moderno zgodovino in ga še vedno imajo, tudi na današnjo politiko. Zgodbe holokavsta in druge svetovne vojne so pomemben sestavni del sodobne politike.
Med ogledom taborišča imamo pred očmi predvsem življenje ujetnikov, ampak vodnik je izpostavil tudi dileme esesovskih vojakov in opozoril, da so bili tudi pazniki ljudje. To temo ste preučevali tudi sami in izdali knjigo The Private Lives of the Auschwitz SS (Zasebna življenja esesovcev iz Auschwitza, op. p.), v kateri ste zbrali pričevanja Poljakinj, ki so kot služkinje delale pri družinah esesovcev. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Slišali smo pričevanja esesovcev, nekateri so izdali tudi biografije, še več je literature, ki so jo napisali preživeli taboriščniki, jaz pa sem našel še eno zelo posebno kategorijo prič iz Auschwitza, ki je bil v tem pogledu zelo unikatno taborišče: poljska dekleta, civilistke iz mesta Oświęcim, ki so bila prisiljena delati za družine esesovskih oficirjev. Ko so leta 1940 ustanovili taborišča, je SS zaplenil veliko hiš v predmestju in jih dal v uporabo nemškim oficirjem, ki so delali v taborišču. Ti so tam s svojimi ženami in otroki živeli ves čas vojne. Te poljske služkinje so bile nekje vmes med SS in zaporniki. To so bila dekleta, takrat še najstnice, precej naivne. Večinoma niso bile v nevarnosti, opravljale so delo služkinj. Tako so lahko opazovale obnašanje esesovcev, ko so bili s svojimi družinami.
V pričevanjih preživelih taboriščnikov so pazniki večinoma opisani kot pošasti ali utelešenje zla, ampak v normalnih okoliščinah s svojimi ženami in otroki so se vedli popolnoma drugače. Bili so dobri očetje. Živeli so precej običajna življenja. To je zelo zanimiv in čisto nov pogled na te ljudi. To so bili torej »normalni« Nemci, predstavniki vseh mogočih slojev predvojne nemške družbe, nekateri so pred vojno diplomirali na dobrih univerzah, drugi so bili ljudje z dna, potem pa so postali poveljniki, inženirji, zdravniki, vojaki itd. v taborišču. Kaj se jim je zgodilo, da so se tako »preobrazili«?
Katere so največje zmote, ki jih imamo o holokavstu in drugi svetovni vojni?
Največja težava je, da ljudje pričakujejo preprost odgovor na zapletena vprašanja. Večina holokavst razume kot individualno dejanje, voljo enega moža: bil je ta moški, Adolf Hitler, ki se je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja odločil, da mora pobiti vse Žide. Resnica je seveda veliko bolj zapletena. Narobe je tudi to, da se v zvezi s taborišči večinoma omenja le Žide - seveda so ti trpeli, ampak v drugi svetovni vojni - pa tudi v samih taboriščih - so bili žrtve tudi ljudje drugih narodnosti, od Poljakov, Rusov, Romov, Jugoslovanov …
Kako to, da 74 let po koncu druge svetovne vojne ekstremizem v Evropi znova narašča?
Ljudje smo nagnjeni k temu, da pozabljamo lekcije iz preteklosti. Morda je to tudi pomanjkanje izobrazbe. Mislim, da lahko to ugotovite iz številnih anket - v Ameriki, na primer, veliko študentov sploh še nikoli ni slišalo za Auschwitz! Podobno je tudi v številnih bolj varnih evropskih državah, na primer na Švedskem. Gre torej za pomanjkanje izobrazbe in obveščenosti. In pozabljanje - tako kot pozabljamo na druge zločine, ki se dogajajo po svetu danes. Genocid se še vedno dogaja v številnih državah! 27. januarja bomo obeležili 75. obletnico osvoboditve Auschwitza in nekateri govorci bodo opozorili ravno na grožnje naraščanja nacionalizma v Evropi. Ukvarjamo se s tem, kako ljudem pravilno razložiti, kaj se dogaja. Kako lekcije iz holokavsta uporabiti v sodobnem življenju. Preden bo morda spet prepozno.
