Sofia Streisand 1 Odkrito.si

Med pripravo muzikala Mojster in Margareta so se ...

neda ukraden Svet24.si

FOTO: Neda, babica treh vnukov, je dopolnila 69 ...

sladoled uvodna Svet24.si

Za vsak astrološki znak drugačna ohladitev

reševanje jamarja Svet24.si

FOTO: Padajoče kamenje jamarju prebilo čelado, ...

meghan harry Svet24.si

Harry in Meghan sta bila ostro napadena, brani ju ...

marijana Njena.si

Ljubezen na vasi: Ima voditeljica dvojčico?

luka_basi21 Njena.si

Vesela novica za oboževalce Luke Basija

Drugačnost zahteva veliko samozavesti

Brigita Potočki, 23.07.2019 08:00:00

Miro Mišljen je tiste vrste modni oblikovalec, ki ti je bodisi všeč … ali pa ti ni. Tudi sam se tega zaveda in ne stremi k popolnosti. Še manj pa si želi delati nekaj samo zato, da bi ugajal.

Delite na:
Drugačnost zahteva veliko samozavesti
Obleka Mira Mišljena, objavljena v španski izdaji revije Vogue Instagram

Je samosvoj, poseben, vedno umirjen (razen ko zagovarja svoja stališča) in pronicljiv. Pravi, da že ob prvem stiku z neko osebo ve, ali bo ta postala uporabnica njegovih kreacij, ali ne. Ženska, ki nosi njegova oblačila, je namreč posebna v tem smislu, da se zaveda svoje unikatnosti, da ve kdo je in kaj hoče. Rad pove, da mu je uspelo, kljub temu, da nima formalne izobrazbe iz oblikovanja.

Po osnovni šoli se je sicer vpisal na oblikovno šolo v Mariboru, a hitro ugotovil, da tja ne sodi. Končal je Srednjo frizersko šolo v Ljubljani, a mu tudi to ni predstavljalo dovolj velikega izziva, zato se je vpisal še na študij notranjega oblikovanja. Danes je predvsem umetnik - slikar in modni oblikovalec, ki verjame v svoje delo, a ga nikomur ne vsiljuje. Njegova oblačila vedno najdejo pot do prave osebe, tako kot tista znamenita obleka v barvi fuksije, ki sem jo dve leti nazaj ob neki priložnosti nosila tudi sama, pred časom pa je bila objavljena v španski izdaji revije Vogue.      


Kaj je bil tokrat navdih za tvojo novo kolekcijo?

Mene nasploh navdihuje slikarstvo. Še najbolj me navdušuje španski slikar, ekspresionist Joan Miró. Pri njem sem si izposodil elemente, kot sta volumen in kontrast, ki sem jih vnesel v svoja oblačila. Poleg tega pa mi navdih ponuja tudi moj vsakdan, življenje, ki ga živim. Pri meni ni tako, da bi si zamislil neko temo in se je držal. Verjetno bi se mi zmešalo, če bi tako delal, ker imam v glavi čisto preveč idej. (smeh) Po navadi je tako, da se posvetim enemu kosu, ki ga potem gradim, a se vmes vedno lotim še nečesa drugega. Tokrat nisem imel neke konkretne rdeče niti, ker se mi zdi, da niti ni potrebna. Tudi v življenju ni rdeče niti – danes je tako, jutri spet drugače. Prav tako v modi velike blagovne znamke niso več strogo osredotočene na neko osrednjo temo. Na primer Alessandra Micheleja, Guccijevega kreativnega direktorja, so na začetku močno kritizirali zaradi tega mešanja stilov, danes pa mu ploskamo, ker je naredil revolucijo v modi. Ker je vse pomešal. S tem je zabavno modo približal širši množici.

6.jpg
Pri njegovih oblekah so pomembni detajli - volumen in nenavadni materiali
osebni arhiv

5.jpg
Poročna obleka iz Mirove kolekcije
osebni arhiv

Kako pomembni so materiali iz katerih ustvarjaš?

Predvsem mi je pomembno, da so materiali trajni, se pravi, da niso preobčutljivi. Ne maram, da se obleka poškoduje ali celo uniči, še preden pride v trgovino ali pa takoj, ko jo prineseš domov. Svile in podobni materiali mi ravno zaradi tega nikoli niso bili blizu. Pravzaprav imam tak precej moški pristop k temu, precej praktičen. Ko potuješ, mojih oblek ni treba pakirati v posebne vrečke ali nositi s seboj likalnika, ker se ne mečkajo. Vržeš v kovček in to je to. Najpomembnejše se mi zdi, da so materiali enostavni za vzdrževanje in da čim dlje zdržijo.

1-miro misljen ana kali maat 2.JPG
Miro s svojo prijateljico in muzo Ano, ki nosi obleko iz nove pomladno-poletne kolekcije
osebni arhiv

To pomeni, da se nekaterim materialom izogibaš?

Ne bojim se nobenega materiala in zelo rad jih tudi kombiniram med seboj. Na primer usnje z nekim grobo tkanim materialom. Všeč mi je industrijski dizajn. In pri enem od suknjičev so bile moj navdih vreče za kavo. Zelo blizu mi je ta surova estetika, iz katere poskušam ustvariti neko eleganco.

In vse te materiale tudi sam ročno obdeluješ, drži?

Ja, res je. Običajno jih ročno barvam in obdelujem. Če mi je na primer neki material zelo všeč, a se mi zdi, da ni dovolj kompakten, ga obdelam z neko gosto barvo, da dobi to konsistenco.

Kakšen je tvoj ustvarjalni proces, kako se lotiš izdelave enega kosa?

IGOR5653_.jpg
Obleka Miro Mišljen Design
osebni arhiv

Velikokrat se zgodi, da naredim samo polovico nekega oblačila, ker se mi zazdi, da ni za nikamor, da je popolnoma zanič. Takrat ta kos pustim ob strani in se lotim nečesa drugega. In naslednji dan, ko vse skupaj prespim, se mi zdi tisti kos, ki sem ga opustil, genialen. Pogosto se mi dogaja, da o kosih, ki jih opustim, ker se mi niso zdeli najbolje izpeljani, sanjam. In v sanjah dobim nove ideje. Kot bi mi nekdo govoril: tukaj dodaj to, skombiniraj s tem … In v takih primerih, ko zjutraj vstanem, si ne umijem zob, ne jem, ne pijem, temveč grem takoj delat. Kadar pa sem popolnoma prepričan o nekem kosu in vem, da je dober in da sem na pravi poti, ga pa naredim do konca in se šele potem lotim česa drugega.

Bi lahko rekel, da si navezan na svoje kreacije in da se težko ločiš od njih, še posebno če je bilo vanje vloženo veliko dela?

Ne, imam to srečo, da se na svoja oblačila ne navežem v taki meri. Po pravici povedano se mi zdi, da kos zaživi šele, ko gre na ulico. Če visi v omari, je mrtev kos. Pomembno mi je, da se stvari nosijo. Šele takrat v resnici uživam v svojem delu. Že ko ga začnem izdelovati, ga izdelujem z mislijo, da bo našel pravega kupca, nekoga, ki ga bo osrečil in šel z njim ven, med ljudi.

Imaš, ko ustvarjaš, v mislih natančno določen tip ženske ali moškega, ki bo nosil to tvojo kreacijo?

O končnem kupcu ne razmišljam več veliko. Včasih sem, a me je na koncu znalo to presenetiti, ker se ni ujemalo z dejanskim stanjem. Je pa res, da vem, kdo so moje stranke. Po dvanajstih letih profesionalnega dela lahko že začutim ljudi, ki pridejo v mojo bližino, in presodim, ali je to potencialna stranka ali ne. Pa ni pomemben njihov videz, daleč od tega, pač pa to začutim po njihovi energiji, po načinu govorjenja, vedenja. Največkrat pa so to ljudje, ki so ustvarjalni in ki se zavedajo svoje posebnosti in so samozavestni. Ker če želiš biti drugačen, potrebuješ veliko samozavesti. Tako da lahko za svoje stranke rečem, da so vse samozavestne, odločne, značajsko močne in navsezadnje tudi razgledane, saj večina njih ni samo modno, temveč splošno ozaveščena.

image1.jpeg
Nada Brezec, žena košarkarja Primoža Brezca, v kreaciji Mira Mišljena na dogodku Femme Fatale
osebni arhiv

Kakšna je ženska, ki nosi tvoje kose: pogumna, drzna?

Raje bi rekel, da je to ženska, ki se zaveda svoje lepote in tega, kar je. Mogoče je to pogum, a meni se zdi to osnova, da veš, kdo in kaj si.

Imaš, tako kot večina umetnikov, tudi ti kakšno muzo, ki te navdihuje?

Muze ste ve. Vse, ki ste moje stranke. Pogosto me sprašujejo, koga bi želel obleči. Moj odgovor je, da vse, ki si tega želijo in ki jim je všeč moje delo. Seveda je dobro, če neka svetovno znana oseba nosi nekaj tvojega, ni pa to najpomembnejše.

Vrsto let že živiš v Barceloni. Je kakšna razlika med stilom tam in stilom tukaj, ko hodiš po ulici?

Ne, v bistvu niti ne. Verjetno si marsikdo predstavlja, da je, pa ni. Oziroma je sam ne čutim. Je pa res, da na ulicah Barcelone večkrat srečaš ekstreme, ljudi, ki res izstopajo. To so, če dobro pomislim, najpogosteje Azijci, ki so v Barceloni tudi moje najzvestejše stranke. Še posebno Japonci, ki cenijo to drugačnost in posebnost in želijo izstopati.

1-regina miro misljen 1.JPG
Miro Mišljen in pevka Regina v njegovi kreaciji
osebni arhiv

So v Barceloni tvoja oblačila in umetniške slike kje na prodaj?

Za zdaj samo oblačila, in sicer v galeriji Begemot, mogoče pa bodo kmalu na voljo tudi slike. Jaz se nikoli ne ponujam in ničesar ne forsiram. Rad pokažem stvari in pustim, da se odgovorni sami odločijo. Želim, da moje delo govori samo zase, ne pa da se ponujam in lobiram za kar koli. To je na dolgi rok mogoče prednost, na kratki rok pa ne, ker na račun te svoje pasivnosti, če temu lahko tako rečem, pogosto kaj zamudim. A ne želim česar koli narediti na silo. Zdi se mi, da je to pravilni pristop.

Svoje kolekcije zadnjih nekaj let dvakrat na leto predstavljaš na zasebnih showroomih. Zakaj ne sodeluješ več na LJFW?

Predvsem zato, ker se mi zdi, da je moj način, se pravi, da se srečam osebno s svojimi strankami, veliko bolj učinkovit. Več je, tudi z moje strani, pristnega veselja. Ker navsezadnje ustvarjam za ljudi. Gledano globalno pa smo postali malo utrujeni od teh modnih revij, ker je tega danes odločno preveč. Internet in z njim družbena omrežja so se tako razvili, da se mi zdi, da si sam lahko naredim več reklame, kot pa mi jo lahko ponudi na primer LJFW. Po drugi strani pa mi je nesprejemljivo to, da se za tak dogodek prodajajo vstopnice, ker menim, da modna revija ni cirkuška ali kakršna koli predstava, kamor se ljudje pridejo zabavat in naslajat. To bi moral ostati resen dogodek, kamor pridejo ljudje, ki jih moda zanima s profesionalnega vidika. Moda mora biti v stiku s končnim kupcem, in to pri nas še ni razdelano. Sicer pa me niti povabili niso.

Je res, da je bila tvoja obleka, ki jo je nosila finalistka za femme fatale Ajda Sitar, kmalu zatem prodana?

Ja, res je, kupila si jo je gospa za svojo rojstnodnevno zabavo, z namenom, da jo zapusti svoji hčerki, ki je zdaj stara deset let.

44317375_1129628823856070_4027256224090088132_n.jpg
Finalistka Femme Fatale, Ajda Sitar, v kreaciji Mira Mišljena
Instagram

Kaj šteješ za svoj največji uspeh do zdaj?

Največji uspeh do zdaj je objava mojih kreacij v Vogue Spain. Prav zato pravim, da je kreacija tista, ki govori za oblikovalca. Do tega sodelovanja je prišlo popolnoma spontano. Ta obleka je bila najprej objavljena v neki manj znani španski reviji in stilistka revije Vogue jo je tam opazila, in ker ji je bila tako všeč, je navezala stik s stilistko te revije, da je na koncu prišla do mene in moje obleke. In to je res poseben občutek, ko veš, da se je nekdo tako potrudil, da je prišel do tvoje kreacije. To je bila zame velika čast, še posebno ker nisem izučen modni oblikovalec in nimam nobenih zvez in poznanstev, s pomočjo katerih bi plezal na vrh. To je dokaz, da je dobro delo na koncu vendarle nagrajeno. Je pa zanimivo, da so me potem spraševali, ne, kako mi je to uspelo, temveč kdo mi je pri tem pomagal. In hvala bogu lahko rečem, da nihče oziroma da sem si pomagal sam s trdim delom.

 Objavljeno v reviji Bodi Zdrava št. 6, 10. 6. 2019