korez (1) Svet24.si

Prebolela covid in izgubila prste na rokah

nina1 Svet24.si

Zibelka je pripravljena, hiša v Zibiki se še ...

jernej tozon 1 Svet24.si

Jernej Tozon na pustolovskih počitnicah

golob sarec pl bobo Reporter.si

Špilferderber Golob in trpeči Šarec: zakaj je ...

janez-lavre Necenzurirano

Političnim nasprotnikom odrekal ventilatorje, ...

Alfi Nipič Odkrito.si

EKSKLUZIVNO: Alfi Nipič: "Tega ne privoščim ...

peter prevc domen cene 21 dj Ekipa24.si

Peter Prevc le RAZKRIL svojo veliko SKRIVNOST, ...

Depresija je bila stokrat hujša od raka!

Stane Mažgon, Zarja, 30.01.2019 12:01:30

Ljudje celo lažje spregovorijo o tem, da imajo raka, kot da bi razkrili, da imajo duševno motnjo. Stigma v zvezi s tem je žal še vedno zelo huda. Zato si je težko predstavljati, kako hudo je človeku, ki ga doleti oboje: rak in s tem povezana depresija ali druga duševna motnja. Maligna bolezen se spremeni v duševno travmo. Le ena stvar je lahko še hujša od obojega: da ostaneta depresija in anksioznost prezrti. In to sploh ni redkost.

Delite na:
Depresija je bila stokrat hujša od raka!
Zvezdana Snoj Iztok Dimc

Pred kratkim je izšla knjiga dr. Zvezdane Snoj z naslovom Rak dojk – zdraviti je treba tudi dušo. V njej avtorica, edina aktivna zdravnica specialistka za zdravljenje psihičnih težav bolnikov z rakom pri nas, predstavlja svoje ugotovitve in dolgoletne izkušnje. Bolnice namreč poleg težke bolezni zelo pogosto prizadenejo nepričakovane psihične motnje v hujši ali blažji obliki. Raziskava, predstavljena v knjigi, je pokazala, da te pri več kot 70 odstotkih bolnic ostanejo neprepoznane. Eden od razlogov je tudi ta, da jih zdravniki v naglici (kratko odmerjenem času) med pregledi ne opazijo. Posledice so lahko usodne. Rak pa ni nobena izjema: podobne težave imajo tudi bolniki s srčnimi, nevrološkimi ali drugimi kroničnimi obolenji.

Strah in negotovost 

Dr. Zvezdana Snoj nam je ob predstavitvi knjige pojasnila, zakaj najpogosteje pride do tako težkega spleta obeh težav. »Zdravljenje raka je naporno. Ko zboliš, se večinoma ne moreš odločati, kako boš ravnal. Vse poteka po razporedu, običajno sledi kirurški poseg, kemoterapija, vrstijo se obsevanja. Najhujše stiske pa so, ko se to naporno obdobje zaključi. Takrat ugotovimo, da mnogi ne le bolezni, temveč tudi tega, da so zboleli, sploh še niso predelali, kaj šele da so končali zdravljenje in naj bi bili ozdravljeni. Po drugi strani pa se od nekoga, ki je ozdravel, pričakuje, da je popolnoma 'fit', da lahko zmore vse enako kot prej. V resnici pa je zelo izčrpan, telesno in psihično. Še vedno sta nenehno, lahko tudi leta po končanem zdravljenju, prisotna strah in negotovost, ali se bo bolezen ponovila. Bolečina v hrbtu, kašljanje, glavobol – vsakdanje stvari, ki jim prej niti ne bi pripisoval pomena, zdaj postanejo grožnja, da se je rak ponovil. To je hudo breme, s katerim se je treba naučiti živeti in ga predelati tako, da te ne ohromi. Da človek lahko spet zaživi kakovostno, polno življenje.« 

Simptomi depresije in anksioznosti so različni. Pri skoraj vseh bolnikih se pojavi strah. Vsi govorijo o tem, da se jim je življenje obrnilo na glavo, strah jih ohromi ali drugače izrazijo stisko. Nekateri se odzovejo tudi burno. »Vse to je normalno in pričakovano, saj vedno, ko doživimo izgubo, tokrat gre za izgubo zdravja, odreagiramo z žalostjo. Takrat še ne pravimo, da gre za depresijo, temveč le za prilagoditveno motnjo in stanje, ki je razumljivo glede na stisko in čustva, ki jih ta sproža. Obravnava je potrebna, če se takšno obdobje podaljša in poglablja, če človek ne more vzpostavljati socialnih stikov ali jih izgublja, če morda ne more delati v službi, delovati doma in v družini. Pojavijo se brezvoljnost, pomanjkanje energije, nespečnost, spremembe apetita, bolečine v telesu, ki jih ne bi smelo biti ali so premočne, razdražljivost, jokavost, manjša vzdržljivost. Energijsko je človek zelo izčrpan. Ko si v dobrem stanju, stabilnega razpoloženja, marsikaj lahko vržeš čez ramo, realneje oceniš situacijo, če pa si izčrpan, te vsaka stvar hitro prizadene, hitro se razjeziš, razburiš, odreagiraš impulzivno.«

Biološki dejavniki 

Še ena pomembna ugotovitev je vpliv bioloških dejavnikov. Raziskava je jasno pokazala, da lahko nekatere snovi v telesu, ki se pojavijo med boleznijo, preko delovanja, npr., hormonskih mehanizmov vplivajo na pojav depresije, brez odvisnosti od zunanjih okoliščin. »Anksioznost in depresija sta povezani s hormonskimi receptorji na celicah tumorja. Ta ugotovitev ponuja izhodišče in možnost za nove raziskave.«

»Na vpliv bioloških dejavnikov pogosto pozabimo. Nekateri menijo, da je dovolj razmišljati pozitivno in se bo vse uredilo. A če bi bilo res tako, nihče ne bi potreboval zdravniške pomoči.« 

Potrebna je strokovna pomoč 

Kljub zapleteni situaciji, ko je treba zdraviti telo in duševnost, pa je mogoče pomagati. »Težave lahko uspešno premagamo, če pomoč pride pravočasno. Zdravila, ki jih imamo danes na voljo, so varna in imajo malo stranskih učinkov. Bolnikom pomagajo, da dosežejo izboljšanje in se nato lahko vključijo v psihoterapevtski proces. Ta poteka individualno in skupinsko: oboje ima svoje prednosti,« je pojasnila dr. Zvezdana Snoj.

V knjigi je tudi vprašalnik, prilagojen našemu okolju. »V Sloveniji pred tem še nismo imeli orodja, ki bi klinikom, onkologom in drugim zdravnikom olajšalo prepoznavanje depresije in anksioznosti pri njihovih bolnikih.« Bolniki lahko že v čakalnici sami odgovorijo na vprašanja, za to potrebujejo le nekaj minut. Vprašalnik se je izkazal kot izredno koristen ter je eno od najbolj razširjenih orodij za merjenje anksioznosti in depresije pri bolnikih z rakom in drugimi telesnimi boleznimi v svetu. Z njim lahko zdravnik ugotovi, ali gre za stanje, ki ga je treba obravnavati. Če reagiramo pravočasno, je tudi uspeh zdravljenja telesne bolezni boljši.«

Dr. Zvezdana Snoj poudarja, da bi moral imeti vsak človek, ki telesno zboli, priložnost za pogovor s psihiatrom. Zdravniki bi morali delovati povezano, od osebnih zdravnikov, ki so prvi v stiku z bolnikom, do onkologov in drugih zdravnikov, vključenih v zdravljenje, pri tem pa poudariti vlogo, ki jo ima pri tem psihiatrična stroka.

snoj2.JPG
Dr. Zvezdana Snoj in gospe, ki so v preteklih letih prihajale v njeno ordinacijo na predstavitvi knjige v mestni hiši v Ljubljani.
Iztok Dimc

Vame se je začelo plaziti čudno občutje ... 

Izpoved bolnice (ker je želela ostati anonimna, jo imenujmo Nada), ki ji je v svoji ambulanti pomagala dr. Zvezdana Snoj, je zelo iskrena, pretresljiva in optimistična hkrati. Ob tem potrjuje vse ugotovitve študije, opisane v knjigi Rak dojk – zdraviti je treba tudi dušo.

Gospa Nada, danes upokojenka, je pred nekaj leti zbolela za rakom dojk. »Vsako leto sem redno hodila na mamografijo in na enem od pregledov so mi odkrili dva maligna tumorja. Zdravnik mi je takrat dejal: 'Gospa, nimam dobrih novic.' Pa me to ni tako zelo pretreslo. Hitro sem prišla na vrsto za operacijo, moj zdravnik se je zelo zavzel zame. Zdravljenje je potekalo po predvidenem načrtu, gladko in kot po nevidnem tekočem traku. Nobenih težav nisem imela s kemoterapijo, razen seveda izgube las, kar se mi ni zdelo nič strašnega, saj je težava začasna.

Po osmih mesecih je bilo zdravljenje za mano. Odšla sem v zdravilišče, takrat pa se je vame začelo plaziti čudno občutje. Začeli so me razjedati dvomi, ali se bo rak pojavil še kje druge. Naslednje tri mesece sploh nisem mogla zaspati. Še huje: bala sem se postelje, saj sem vedela, da ne bom mogla spati, tudi če ležem. Za družino sem slabo skrbela, opustila sem prijateljske stike, čeprav sem bila prej rada v družbi. Z nikomer se nisem zmogla pogovarjati. Prevzela me je neopisljivo globoka žalost, čeprav razloga nisem poznala, saj sem končno ozdravela. Nisem vedela, kako naj si pomagam. Niti tega nisem vedela, da je takrat na onkološki kliniki delovala ambulanta za psihiatrijo-psihoonkologijo. To informacijo bi moral takoj dobiti vsak, ko zboli, pa mi je nihče ni povedal. Kasneje sem izvedela, da tega niso vedeli še mnogi drugi. Ko sem spoznala dr. Snojevo, sem bila že povsem na koncu. Danes razmišljam tako: če bi izvedela, da moram še enkrat čez zdravljenje raka, se mi to ne bi zdelo najhuje. Zdravil je dovolj, terapije so učinkovite. Nikoli se nisem spraševala, zakaj sem zbolela ravno jaz. Depresija pa je bila stokrat hujša od raka! Odtlej je že več kot deset let, rak se mi ni ponovil. Če se spomnim depresije, pa me še vedno zgrabi panika.

Zdravnica mi je najprej predpisala zdravila, da sem se lahko naspala in spočila. Antidepresivi so začeli učinkovati čez nekaj tednov. Kmalu sem si spet postala podobna. Odkrila sem, koliko bolnikov z rakom ima podobne težave. Redno sem začela obiskovati terapevtsko skupino pri dr. Snojevi. Udeleženci smo se zelo povezali, z mnogimi smo še danes veliki prijatelji. Težko je povedati, kakšna navezanost je nastala med vsemi, ki smo si takrat s pogovori ob pomoči dr. Zvezdane Snoj pomagali. Vsi bi danes potrdili, da je bila depresija hujša od raka.

Žal danes na onkološki kliniki ni več ambulante za psihiatrijo. Ko si resnično pred prepadom, ti lahko pomaga le usposobljen zdravnik, ki pozna metode in zdravila, danes pa bolniki te možnosti nimajo in jih napotijo, naj si pač skušajo pomoč psihiatra poiskati sami v domačem kraju.«

Zlorabljeni izraz terapija 

Pri nas se pogosto govori o psihoterapiji, a ta izraz je postal zlorabljen. Vsak, ki opravi katerega od tečajev, je že lahko psihoterapevt. Poznamo celo primer nekoga, ki je bil po dolgotrajni hospitalizaciji odpuščen. Na vprašanje, kaj bo počel v prihodnje, je odgovoril, da bo postal terapevt, saj si je pridobil veliko izkušenj. Takšne razmere dopušča tudi pomanjkljiva zakonodaja. Pri nas ni ustrezno zakonsko urejeno, kdo se lahko imenuje psihoterapevt. Zato je treba pozorno izbrati, kdo nam lahko strokovno in učinkovito pomaga, presodi o resnosti težav, in če je treba, predpiše zdravila.

Psihiatrično zdravljenje ne sme biti tabu 

Število depresivnih je naraščajoč javnozdravstveni problem, trdi dr. Zvezdana Snoj. Posvet s psihiatrom bi moral postati nekaj normalnega. Po drugi strani pa je psihiatrov v Sloveniji premalo. Vsaka bolnišnica, ki se ukvarja z zdravljenjem telesnih bolezni, bi morala zaposlovati tudi zdravnika psihiatra, vendar žal pri nas ni tako. V drugih državah je prav nasprotno. Ugotovili so, da je celostna obravnava zelo pomembna za hitrejše okrevanje bolnikov. Če človeka s telesno boleznijo obravnavaš tudi psihiatrično, še ne pomeni, da ima duševno bolezen. Ima pa lahko težavo, ki jo lahko psihiater ugotovi in zdravi. S tem posledično vpliva na uspešnejše in hitrejše zdravljenje  telesne bolezni.

Objavljeno v reviji Zarja št. 4, 22. 1. 2019.