Barbi skozi rožnata očala

Prijateljstvo je neverjetno razmerje. Splete se med ljudmi, ki so mnogokrat brez krvnih vezi, skupnih interesov in pogledov na svet. Je tista vrsta pripadnosti, ki zahteva najmanj odrekanja lastnemu jazu in mnogokrat se globoka prijateljstva zvežejo že v mladih letih. Ljudje se spreminjamo in prijateljstvo lahko obstane le, če smo čustveno dovolj stabilni, da lahko dopustimo spreminjanje našega mladostnega zavezništva. Z odraščanjem se spreminjajo naše želje in pogled na svet, enako pa se dogaja prijateljem. Mnogokrat se celo zgodi, da na nekatere stvari gledamo tako, kot je gledal naš dolgoletni prijatelj pred kakšnim desetletjem, mi pa smo se mu takrat posmehovali.

Pri prijateljstvu se velikokrat zgodijo razočaranja in v tem odnosu je tudi največ popuščanja, dopuščanja in, kar je najpomembnejše, odpuščanja.

Nekoč sem bila prepričana, da ti pravi prijatelj nikoli ne zarine noža v srce, a me je moja modra mama opozorila, da se prav v tem odnosu to zgodi največkrat. Rekla je: »V dolgoletnem prijateljstvu boš mnogokrat čutila bolečino in razočaranje. Včasih se boš počutila izdana ali nalagana. Vendar je prijateljstvo tako posebna vez, da moraš biti pripravljena odpuščati. Kajti noben prijatelj ni nadomestljiv.« Včasih sem upoštevala to njeno modrost, včasih ne, in zato so nekateri ljudje za vedno odšli iz mojega življenja. S tistimi, s katerimi smo prebrodili krize, pa se lahko svojim preteklim neumnostim skupaj smejimo. Seveda je to tisto, kar šteje, kajti ne pozabite: smeh je zdravilo, naj ga bo obilo!

Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★ ki vas morda še čaka v trafikah, zagotovo pa na spletu.